24. apr 2014 23:35
| lucka52 je napisal/a: |
.... Ker ja vsi vemo, da je ženska pri 50 siva in ne rdečelasa, kot vemo da ima gube in če jih ni, je na delu plastika. Z redkimi srečnimi izjemami, tu pomaga genetika. Že res, sivolasi moški so baje šarmantni, žensko pa siva barva postara. Ne vse, večino pa. Ampak jaz jih poznam nekaj, ki so, odkar so si pustile rasti sive lasje, lepše. Bolj samozavestne, svobodne, pristne. Kaj menite o tem? Se tabuji končno sesuvajo in je ženska lahko lepa tudi če ima sive lase?
lp Lučka |
Lučka, ta "trend" ni tako "nov", celo v naši vasi sta dve dami (ena pod petdeset, druga tri leta čez) ki že dve, tri leta hodita po svetu z nebarvanimi, naravno posivelimi, čudovito gostimi, prav srebrnimi lasmi. Ena, ki je začela siveti že v zgodnjih štiridesetih, si je rekla "da je zadosti farbanja okolice in same sebe", druga pa se je odločila iz življenja odstraniti večino t.i. "strupov" in "kemije", kamor po njeno sodi tudi dekorativna kozmetika in se je nehala barvati, se na kratko postrigla in to je to.
Obe izgledata po moje enako mladostni kot prej, v bistvu še bistveno bolje, saj nobene več ne srečujem z narastki, ki so prej seveda pogosto kazili frizuro.
Meni se ne zdi, da sama barva las človeka "postara" ali "pomladi" - naravno sivi lasje na urejeni, obrazu in starosti primerni frizuri po mojem ženske nikakor ne postara, če se ta pač obnaša samozavestno in je tudi sicer urejena, vitalna, žareča.
Ko se občasno srečam s kakšnimi sošolkami iz osnovne ali srednje šole, so nekatere "glih take kot na sliki z mature", druge pa delujejo močno postarane. Pa ni nobena sivolasa - gre pač za še vse ostalo, način oblačenja, morda kaj odvečnih kilogramov, "zamorjen" pogled na svet,počasna, zaležana hoja, nobene iskrivosti v razmišljanju ... skratka na to, da človek deluje starejši, kot v resnici je, po mojem mnenju siva barva las še najmanj vpliva.
Pa še zanimivost: moja stara mama je imela ob smrti, pri 83 letih, nekaj sivih las le na sencih, moja mama (njena hči) je bila velika oboževalka svoje tete (sestre svoje mame), ki je bila perfektno srebrno siva že pred petdesetim, zato si je (in si še) od svojega 25. leta lase barvala na "platinasto blond s srebrnim prelivom". Ona je hotela biti siva kot njena teta in kot mlada punca sem zanjo hodila redno v drogerijo z nakupovalnim listkom z naslednjimi "šiframi": Koleston 309/8, 309/1 in Ehoton 98 oz 91, a seveda 12% hidrogen (še zdaj jih zrecitiram na pamet, vidite
, kdo ve, če te barve in njihove šifre še obstajajo.
Moja mati se v tem stilu barva še naprej, svojih sivih las verjetno še nima. In nimam jih niti jaz, pa čeprav sem si, glede na dolgoletno barvanje las z naravno kano, vedno želela nekaj sivih nitk brez pigmenta, da bi zaradi kane noro oranžno zažarele na glavi 
Skratka, ženske iz naše familije nimamo te naravne sreče, da bi bile sive že pri petdesetih, zato se ena na sivo barva, ena pa sem - oranžna (no, ja bakrena) - mogoče pa mi do petdesetega uspe pridelat kakega sivega
Vsekakor je prav, da smo urejene tako, kot je najbolje za naše počutje in samozavest. Pa kaj, če se gospe pri osemdesetih lušta veselo špancirati po tržnici s frizuro lešnikove barve, tridesetletnici pa v golobje sivih odtenkih? Razgledana osemdesetletnica sivih, oranžnh ali črnih las, iskrivega duha in navihanega pogleda je v resnici lahko "mlajša" od marsikatere tridesetletnice, ki dnevno "doktorira" zgolj iz vrstnega reda brisanja prahu po hiši ali opravljanja drugih, a ni res ;)
Mojca
Kaj te gospe nimajo nikogar, ki bi jim v obraz povedal, da so grozne? Pa da so mlade punce mlade in lepe tudi če nimajo melancan na glavi?
Veliko bolje bi planet živel brez te nadloge. Recimo vendar bobu bob.
murnik
...
