Prvošolček

27. feb 2014 19:52

No, meni pa se zdi neprimerno, da se otroka zapiše na tablo, če je "poreden". In neučinkovito. Mislim, da bi to učiteljici tudi povedala brez karkšnega koli strahu, da bi s tem porušila njeno "avtoriteto". Na štiri oči. In bi tako mislila tudi, če bi bil v igri drug otrok, ne moj. Menim, da obstaja vrsto drugih metod in načinov, kako otroku dopovedati, da ne se nečesa ne dela.

Skakanje iz vrste, pretegovanje v krogu... to dvoje se mi ne zdi nič tako dramatičnega, sploh pa za zapisovanje na tablo. Delanje nemira pa je preširok pojem, da bi ga lahko komenitrala.

Kaj pa pravi tvoj otrok na to, Špela? Manjka mi njegovo mnenje, verjetno si se tudi z njim kaj pogovarjala o tem?

In njegovo obljubljanje, da bo "priden", se mi tudi ne zdi pravi način. Otrok rabi bolj jasna navodila v smislu:

V šoli se sedi za mizo. Med poukom se ne vstaja in hodi okrog. Če že mora, se dvigne roka in vpaša učiteljico. Otroku se da jasno vedet, da je učiteljica v šoli glavna in da se posluša njena navodila.

Jaz bi štartala pri otroku s tega stališča. Biti priden je spet preširok pojem in starši si ga razlagamo drugače kot otroci. Mislim, da taki stavki otorka zmedejo in da je bolj učinkovito, če smo konkretni. Tako starši kot učitelji.

Pa srečno,menim da boste s pogovori te stvari uspešno uredili.

27. feb 2014 19:54

Meni pa nekaj ni jasno - iz zapisa je razvidno, da gre z družino, v kateri so trije otroci. Ni jasno, ali vsi še živijo doma in sploh ni jasno, kje je v tej družinski dinamiki oče? Oziroma, če je oče preminil, se opravičujem za prejšnji stavek.

Če pa ni - zakaj je težava prvošolčka nekaj kar mama dojema kot "nekaj, kar moram JAZ urediti" (to se bere v "ne vem, kaj naj naredim*). A očetu ni treba pa nič? Ker, če fantki kaj potrebujejo, je pa to kvalitetno druženje z očetom in ko se ta del izboljša, se dogajajo spremembe tudi drugje, recimo v šoli.  Čustveno pismeni očetje se namreč še kako ukvarjajo s svojimi otroki.

28. feb 2014 5:34

Poznam primere, ko je učiteljica zbrala "poredne" otroke in jih vozila po šoli po drugih razredih in kazali kateri so ti poredni otroci, ki nagajajo med poukom, ne pišejo nalog...Pa se za učiteljico ni ravno dobro končalo, saj so stopili skupaj starši in šli do ravnatelja in zahtevali, da se te reči razrešijo na štiri, šest ali deset oči , če je takih otrok v enem razredu več, ne pa da se jih vozi po celi šoli v posmeh. To se je dogajalo v prvi tiadi OŠ.

Mislim, da v takem primeru lahko največ naredite s pogovorom z učiteljico in če ne gre drugače še z ravnateljem. Pisanje imen porednih otrok na tablo nikakor ni primerno in žal mi je, da se vseprevečkrat dogaja, da učitelji probleme z disciplino rešujejo tako, da pokažejo svojo premoč nad učenci pri spraševanju. Prepričana sem, da vsak učitelj otroka lahko dvigne in opogumi in  mu ustvari veselje do šole ali pa ga zabije v tla in mu uniči še tisto malo veselja, ki ga ima do šole.

Predvsem pa ni vse na otrocih, veliko je tudi na učiteljih in vzgojiteljih. Če so ti dosledni, primerno strogi, jasno razložijo pravila obnašanja in posledice, če se taka pravila ne bodo izpolnjevala, taka pravila sprejmejo in razumejo tudi mlajši otroci in jih spoštujejo.  Preveč popustljivi učitelji v želji po všečnosti tako otrokom kot staršem namreč naredijo več slabega kot dobrega, kar se pokaže v naslednjih letih, ko otrok zamenja učitelja. Otroci so zelo dobri opazovalci in sprejemajo tudi doslednega in strožjega učitelja, če je tak v vsaki situaciji, ni žaljiv do njih in zna biti strog, ko je to potrebno pa tudi po drugi strani nežen, ko tako veleva situacija.

Samo za primer iz davnih osnovnošolskih dni mojih otrok. Prvi otrok je imel krasno učiteljico, otroci so bili naravnost zaljubljeni vanjo v prvih dveh razredih. Nikoli nisi vedel ali bo danes matematika, slovenščina, likovni ali telesna vzgoja ali bodo mogoče pol dneva peli - program je v nekih razumnih mejah prilagajala počutju in željam otrok. Res je bilo super prvi dve leti, ko pa so v tretjem razredu zamenjali učiteljico se jim je svet obrnil na glavo in pol leta smo vsi skupaj rabili, da smo se vtekli - saj potem so se tudi konec leta s solzami poslavljali ampak pol leta je bilo peklensko, ker niso bili vajeni šolskega reda.

Drugi otrok je imel bolj dosledno učiteljico v prvih dveh razredih - razložila jim je pravila obnašanja in strinjali so se, da jih razumejo. Potem pa se je zgodilo, da nekega dne niso v tišini zapuščali šole, ko so sredi dneva odhajali na igrišče. Ko so prišli do igrišča jih je vprašali ali so spoštovali dogovor, da morajo v tišini zapustiti šolo, da ne motijo drugih otrok, ki imajo takrat pouk in so priznali da danes ni bilo tako. Vprašala jih je kaj temu sledi in enoglasno so ji povedali, da danes pač ne bo telesne vzgoje na igrišču ampak se bodo morali žal vrniti v šolo, ker niso ravnali prav in so se brez besed obrnili in v tišini odšli nazaj v razred, kjer so se pogovarjali o tem, kako je prav, da spoštujemo pravila. Učiteljica je ta primer sama povedala, ker se je zgodil ravno na dan roditeljskega sestanka. Nikoli več se ni ponovil. Otroci so poznali pravila obnašanja in zaupali učiteljici, saj je znala biti, ko je bilo to potrebno, tudi druga mama.

Vem, da danes otroci niso angelčki, da smo tudi starši vedno bolj zahtevni do učiteljev in vzgojiteljev naših otrok, vem da poznamo mi svojo plat medalje, učitelji svojo in da lahko pridemo skupaj le s pogovorom in nikakor ne z obtoževanjem,  se pa včasih starši tudi potegnemo nazaj in marsikaj zamolčimo samo zato, da naš otrok ne bi bil še dodatno izpostavljen, ker pri nekem učitelju pač ni najbolj priljubljen. Toda vseeno mislim, da je odkrit pogovor z učiteljico ne v smislu obtoševanja ampak v smislu kaj lahko skupaj napraviva, da bo naš otrok užival v šoli in novem znanju. Prosite učiteljico naj otroka kdaj, ko si to zasluži tudi pohvali, ne samo pograja in naj, če že mora pisati "črno" listo otrok na tablo, na drugo stran napiše tudi "zlato" listo otrok, tako da bodo otroci videli, da ne obstaja samo palica ampak tudi korenček (nagrada). Pohvala namreč pri nas ljudeh dela čudeže.

Dobro uredite, pa napišite kaj v prihodnjih mesecih, kako se je stvar iztekla. Veliko uspeha obema.

28. feb 2014 11:09

Nisem vsega brala, ti napišem samo našo izkušnjo...

Naš prvošolček je bil vse prej, kot vzoren po obnašanju, po znanju daleč nadpovprečen.

Žal smo dobili učiteljico, ki temu ni bila kos. Dobili smo žal v kompletu tudi starše drugih otrok, ki živijo v prepričanju, da "njihov otrok pa že ni takšen, njihov je pa pravi sonček"...

In to je seveda povzročilo kar precej preglavic vsem skupaj. Učiteljica, ki je vsakodnevno pisala obvestila o otrokovem obnašanju. Starši, ki so vsakodnevno pisali učiteljici, ker je njihov "sonček" spet prizadet, ker mu je naš "huligan" nekaj grdega rekel. In naš "problematični smrkavec" (izraz učiteljice!), ki je trdil, da so si vse zaslužili... In da med poukom moti, ker mu je dolgčas... Besna starša, ki sva vsakodnevno sedela z otrokom po pouku in analizirala dnevno dogajanje, uvajala sankcije, kričala, pridigala in kar je še podobnih ne preveč učinkovitih metod...

Kako smo uredili?

-Ostale starše sva seznanila, da je tudi naš otrok doma sonček (kar je res). Predlagala, da o dogajanju povprašajo še učiteljice in ne le otroka...

-Pogovor z učiteljico, kjer smo izvedeli, da so tudi ostali fantje ISTO problematični. Razliki sta dve:

           1.:da naš vztraja, da ni kriv, če tako misli, ostali se pa zjokajo in takoj prevzamejo del krivde na sebe- zato se jim oprosti...(lep primer manipulacije, ki ga otroci očitno že zgodaj obvladajo, žal)

           2.:da ostali starši takoj pokličejo v šolo, če menijo, da je njihov otrok prizadet (že zaradi tega, ker je nekdo rekel, da ima grdo igračo), medtem ko se pri nas uči, da je za reševanje šolskih konfliktov pristojna učiteljica (kar očitno ni več moderno)...

-Pogovor z ravnateljem, ki je bil pa sploh super. Na miren način je poudaril, da so otroci različni, da je treba nekatere dodatno zaposliti, da se ne dolgočasijo.

Da je treba navaditi otroke, da rešujejo konflikte med sabo, brez vpletanja staršev.

Da redko kakšen otrok iz nič drugega zmerja ali pljune(večinoma si je tista "žrtev" že prej z nečim to zaslužila, kar se je tudi pri nas izkazalo za še kako resnično....).

Da mora učitelj obdržati avtoriteto.

Predvsem pa, da se otroka na noben način ne sme izpostavljati!

Seveda se je treba z otrokom o vsem pogovarjati, tako v šoli, kot tudi doma. Ne pa delati iz ničesar nekih velikih scen, pretirano poudarjati prekrškov, nikakor otroka obravnavati drugače v razredu (zaradi česar ga bi ostali otroci dojemali drugače)... Ker otrok se bo slej ko prej obnašal v skladu s tem, kako ga mi vidimo in kaj od njega pričakujemo...

Pri nas so težave izzvenele, ko se je otrok vklopil v novo okolje. Vsi smo mu pomagali, tako s postavljanjem mej in pogovori o konkretnih situacijah, kot tudi s tem, da ve, da je super otrok, da ima ogromno dobrih lastnosti in da ga imamo radi tudi takrat, ko ga pošteno polomi.

28. feb 2014 16:23

Ja-tako ti povem:glede vzgoje si zalutala,da je joj...Saj še ni prekasno- še vedno je možen popravni izpit.

In,kaj sploh zate in za druge,pomeni beseda priden?Morda,da leži ali sedi na kavču in gleda tv,da ne pove svojega mnenja,da se ne sme odločati po svoje in v kolikor svojo napako vidi,jo spremeni,da ne sme imeti lastne izkušnje,da mora iti v krožek,ki mu ga vsilijo starši(tega je veliko)...Nekateri starši so celo tako zahtevni,da mora imeti njihov otrok njihovo mišljenje.Katastrofa kako nekateri starši ravnajo z otrokom.Poleg tega naj pripomnim,kako se nekateri starši posmehujejo svojemu lastnemu otroku.Res-težko prenašam take stvari.Priden,pridna,sem se izogibala kot hudiča,ker meni ne pomeni nič in verjemi,otroku še manj.

Tisto,kar se pogovarjata doma,glede discipline-najprej jo mora imeti doma.Pa ne samo to.Čutiti se mora vreden in spoštovan-del družine.

Glede tega,da ga ne zagovarjaš,je tudi malo mimo,ker si upam trditi,da doma vse to zagovarjaš,pred drugimi pa ne.In veš zakaj?Zato,ker je tebe sram,da se otrok tako obnaša.In potem hočeš to nahitro potišat.To ne gre tako.

Še kar se tiče pravic in dolžnosti-že tukaj si veliko povedala.Hvala Bogu,da so otroci ozaveščeni z obojim.

28. feb 2014 20:21

Zakaj pa to? Ne razumem dobro.

Morda sem z drugega planeta, ampak, ko so k nam domov začeli hoditi listki "za podpisat" in se je na govorilnih urah učiteljica pritoževala, da najin sin moti pouk tako, da učiteljico prekinja z neumestnimi pripombami, zapleta sošolce v klepet in na podobne, za tekoči pouk neprimerne načine, zbuja pozornost, sva ji z možem sama predlagala, naj to njegovo željo po pozornosti (taki ali drugačni) izkoristi. Pa naj ga povabi pred tablo, da bo, glasen in "pogumen" kot je, sošolcem na glas obnovil tisto, kar je ona malo prej razlagala. Če bi se znašel v zadregi, pa naj se znajde, konec koncev je sam želel zbujati pozornost, ali ne?
No, do tega večinoma ni prišlo, ker so učiteljice še v naslednjih letih povedale "da ne smejo otrok izpraševati nenapovedano ...."
Skratka, kakorkoli, moj point sploh ni bil v "kaznovanju z nenapovedanim izpraševanjem", ampak sem želela, da otrok svoje "klovnostvo" in "samodokazovanje" preizkusi že z druge strani. Pa naj ga bo enkrat sram za svoja dejanja, ja lepo vas prosim, saj je SAM igral razrednega "klovna" in se na ves glas izpostavljal! In se norčeval še naprej, ker se je razred seveda smejal njegovim "štosom".

A doma pa otroka ne "izpostavljamo" pred sorojenci, ko za njegovo napako okregamo njega osebno? 

Po drugi strani pa - izpostavljanje pa ja ni prihranjeno samo za negativne dogodke -  zakaj ne bi smeli v skupini otrok izpostaviti otroka, ki si zasluži posebno pohvalo? Ne vidim razloga, da bi se morala izjemno dobra ali izjemno slaba dejanja "utopiti" v neko kolektivno odgovornost celega razreda. Zakaj?
Kakšno sporočilo pa tako dobi otrok, ki se izjemno trudi pri nekem projektu ali nesebično pomaga sošolcem in nasploh izstopa zaradi teh dobrih dejanj, če ga nihče nikoli ne bo izpostavil? Da se itak ne splača truditi, ker "tega itak nihče ne opazi"?
In kakšno sporočilo dobi nekdo, ki deluje razdiralno in moteče, če njegovih dejanj nikoli nihče ne izpostavi? Da "nič hudega, saj itak nisem edini, saj so vsi taki ..."?

1. mar 2014 12:41

MamaF, sem očitno nerodno napisala...

Na noben način izpostavljati v smislu da se njegovo ime piše na tablo, da se na sestankih izpostavlja enega učenca kot "problematičnega"...

-Izpostavljati na način, da vsi kažejo s prstom na tega otroka, kakšen je in da je potem naenkrat dežurni krivec za vse... Prerado se zgodi, da otrok, ki na slab način izstopa, postane neke vrste žrtev. Vsi starši kažejo s prstom na njega, ker če piše na tabli samo njegovo ime, potem je zagotovo grozen in je neizpodbitno kriv tudi za to, da njihov nedolžni sonček kakšno ušpiči. Ostali otroci to hitro ukapirajo in doma potem vsako neumnost, ki so jo ušpičili, utemeljijo z Janez je začel ali Janez mi je rekel... Pa tudi v šoli, pred učiteljico uporabijo isto metodo...

-izpostavljati na način, da se otroka zaradi enega prekrška še nevemkoliko časa kaznuje in se poudarja ta prekšek (ali več prekrškov) do onemoglosti, ko je že vse mimo ali celo takrat, ko je vse ok. Npr.: otrok pomaga sošolcu, je prijazen, sodeluje pri pouku. Učiteljica to opazi in pokomentira: kako si prijazen, kako si se potrudil, dobro si rešil nalogo itd... Dobra učiteljica se tu ustavi. Slaba mora dodati še: škoda, da nisi vedno takšen. Res ne vem, zakaj si moral zjutraj brcniti Jureta in mi celo prvo uro skakati v besedo blablabla... (ne samo učitelji, seveda starši počnemo isto)... Ker v takšnem odnosu otrok ni motiviran za izboljšanje stanja. Tako ali tako vsi v njem vidijo kriminalca, če ga polomi ali pa ne...

Izpostavljanje na način, kot ga ti navajaš, je nekaj drugega, za to in za tisto, o čemer jaz govorim, bi potrebovala različna izraza, pa ju ne najdem. Nikakor ni mišljeno, da je treba narediti enotno sivino, kjer bodo vsi otroci vedno enako obravnavani.

A doma pa otroka ne "izpostavljamo" pred sorojenci, ko za njegovo napako okregamo njega osebno? 

Še vedno iščem boljši izraz. Za mene bi bilo izpostavljanje tukaj bolj, če bi k temu dodala še to, da vsakemu, ki pride na obisk, povem, kaj je Lojze ušpičil, ali da skličem vso družino in nato vsem razložim, kako je on naredil vse narobe in itak on vedno naredi vse narobe, kako je grozen, kako je bil pa Jure priden...

Še dobro, da smo takrat mi vsi vpleteni razumeli besedo na isti način

Aja, v bistvu gre še najbolj za to, da se ne izpostavlja otroka, ampak dejanje. V bistvu to, kar si sama napisala v zadnjem stavku...

Zato se na tablo ne napiše Peter, ampak se napiše npr. pravila obnašanja.

Ne reče se "kako si grozen", ampak ne skači mi v besedo, ne tepi, tvoje obnašanje ni primerno...

Ne "kako se boš izboljšal" ampak "kako boš izboljšal svoje obnašanje, kako boš popravil napako"..

Zato se ne reče "kako si bil priden", ampak "lepo si pospravil" itd...

Sicer se strinjam z vsem, kar si napisala in tega ne razumem kot izpostavljanje otroka.

čoko

2. mar 2014 18:40

OK, se razumeva
Ja, zdaj vem, da si ti mislila tisto, ko smo včasih rekli da "so ga vzeli na piko" oz. da nekdo postane "dežurni krivec".

5. mar 2014 13:27

Meni se je velikokrat zdelo, da bi bilo super, če bi imeli zadaj v razredu zastekljeno okno (kot jih imajo za prepoznavanje osumljencev), kjer bi starši lahko svoje otroke opazovali. Ker vsak otrok je po njihovem doma priden. Malo se situacija spremeni, ko staršev ni poleg. To govorim iz lastnih izkušenj, ne nanaša se na komentarje kulinaričark. In ja, se strinjam z Naor, da vsaka oseba ni primerna za pedagoški poklic. Kot opažam, nekateri učitelji sploh ne folgajo krotiti 10 otrok, kajšele 20 ali več, kot je to normala v večjih mestih.

5. mar 2014 14:11

To, da jih je sploh treba krotiti je nekaj, kar se sploh ne bi smelo zgoditi. Učitelj (ne glede na spol) ni krotitelj, je učitelj. Jasno ločim ti dve funkciji. Že mnogo let.

To, da bo še več neprimernih v pedagoškem poklicu, je pa menda jasno, vsak dan več jih bo. Najbrž mi ni treba razlagati, zakaj, a ne? (pa tudi v drugih poklicih, seveda).

rimljanka