31. okt 2012 1:35
Malo sem pobrkala po drugih forumih in ugotovila, da ste tukaj bolj izjemne, ker počnete vse to samo zaradi sebe.
Ko sem bila otrok, se je bilo treba naštimati v pražnje, preden smo se odpravili na pokopališče 1. novembra. Potem so obirali, kdo ima plašč od lanskega leta, kdo ima obupne škornje itd. Seveda smo imeli vedno najlepše krizanteme od vseh, najlepše smo imeli z zlatom prevlečene črke imena umrlih in... bili so oh in sploh. Jaz do svojega 17 leta nisem poznala nobenega od pokopanih. Potem je umrl dedek.
Res je hudo, ko najdražji umrejo, še posebej, če je smrt prerana. Ampak, kaj je narobe spomniti se dragega po knjigi, ki mu/ji je bila ljuba, po sliki, ki visi nekje na steni s slikami drugih bližnjih ali v albumih ali kje na omari v dnevni sobi ali predsobi. Jaz na svojo omo pomislim zelo pogosto, ker sva si bili zelo blizu. Kaj pomislim, celo povem ji, naj se ne jezi, ker nisem skuhala kosila za dragega ali pripomnim: Joj, kako je oma vesela, ker sem na nekem potovanju. Pa ne spadam med verne.
Meni so grobovi in pokopališča, kot jih poznajo predvsem Kristjani, odvečna. Povezave s smrtjo so največja gonila sila vere, take ali drugačne. Ker umirajočim obljubljajo lepše življenje po smrti in nam daje tolažbo, da umreti vseeno ni tako hudo.
Ljudje se tudi bojijo biti pozabljeni. Razen če spadaš v družbo možgančkov kot so bili Einstein, Shakespeare, Prešeren in drugi, smo vsi pozabljeni v največ dveh generacijah. Ostanejo samo še kamni z napisi, ki jih bo vreme tako ali drugače zlizalo.
Mogoče zato, ker živim v res veliki državi, ne vem, kje bi sploh bila pokopana, da bi bila blizu otrok. Tukaj se veliko selijo in jaz jih z mojim grobom ne mislim omejevati. Dosti bolj prijazna mi je misel, da bo pepel raztresen po bregu ene najlepše vasice na stari celini. V stilu Najinih mostov.
Do takrat bom naredila vse, kar je v moji moči, da bo imela naša najmlaša samo lepe spomine na čas, ki ga bo preživljala z nami.
Vanja