28. okt 2015 6:09
Praznik kot praznik in nanj imam še iz otroštva zalo lepe spomine. Nekaj posebnega je bilo v njem. Vse tiste priprave (čiščenje groga, mogoče še zadnja popravila, pa po zemljo, da je bila čim bolj črna smo šli v gozd), kaj bomo oblekli (otroci smo imeli za ta dan ponavadi kakšno novo zimsko oblačilo), kaj bomo skuhali in postregli, kdo vse bo prišel, pa nakupovanje krizantem (katere so tiste prave in bodo dolgo zdržale) - samo tri velike okrogle bučke bele ali rumene za vsak grob, pa nekaj zelenja in svečka ali dve, ne take kot so sedaj ampak navadne, nekoliko debelejše - bele, rumene, rdeče ali vijolične. Vedno so mi bile všeč bele ali rumene krizanteme in bele ali rumene svečke, ki niso bile tako turobne. Te s plastičnim "ohišjem" si dobil le čez mejo in so bile drage. Pa lanternica s sveto oljno lučko, kateri smo še nekaj dni po prazniku hodili dolivati olje, da je gorela. K hiši so prihajali sorodniki in prijaterlji, ki so živeli drugje in so domači med letom poskrbeli tudi za njihov grobek. Vedno praznično kosilo, pa ponavadi potica in štrudel, ko smo se vrnili iz pokopališča pa pečeni kostanji in čaj ali kuhano vino za odrasle.Sicer pa so se ob popoldanskem obredu na pokopališču srečali prijatelji, znanci in sorodniki, ki se že dolgo niso videli, malo pomolili, malo poklepetali, se spominjali pokojnih in govorili o čisto vsakdanjih stvareh in se poslovili z mislijo in željo, da se drugo leto, če neprej spet srečajo. Zvečer, smo šli ponovno na pokopališče, hodili od groba do groba, občudovali goreče lučke in lepo cvetje. Otroci smo prižigali lučke, ki so ugasnile. Velikokat smo se pokapali z voskom. Odrasli so ob srečanjih malo poklepetali - nobenega vpitja, le pritajeno, skoraj šepetajoče govorjenje, ki ni motilo tišine noči. Tudi otroci smo vedeli in čutili, da je to svet dan in svet prostor in nismo tekali po pokopališču ali kričali. Ljudje so si vzeli čas za pokojne in drug za drugega. Res lep in svet dan je bil to. Mislim, da je na manjših in vaških pokopališčih večinoma še tako. Problem pa so tista večja mestna pokopališča, kjer so si ljudje tujci in obisk grobov obveznost, sveto pa marsikomu ni nič več na svetu.
Tak je moj spomin na ta dan in še nekaj naslednjih dni po prvem novembru - dnevu vseh svetih, kot smo pri nas vedno govorili.
tedyka