30. okt 2012 16:29
Ni tedna, da se ne spomnim na moje rajnke, včasih doma prižgem svečo, ki si zasluži to ime in ob toploti in svetlobi plamena (kot je lepo napisala elaphus) mislim nanje, nosim sledi, ki so mi jih pustili, čutim jih na svojstven način. Sveča vedno naredi posebno vzdušje, z njo lažje odmisliš okolico, se mi zdi.
Prosim, ne razumite napak, nič žaljivega ni v mojem nadaljevanju (prej čudaštvo, hehe), a odkar sem si vsaj približno razložila, kaj življenje in smrt sta (in to prav med neštetimi urami v najstniških letih, preživetimi ponoči na pokopališču), mi pogrebi in grobovi ne pomenijo več nič, zaradi mene se lahko ukinejo, tam spodaj ni več oseb, njihove sledi pa, kot sem že rekla, nosim v sebi.
Vendar, iz spoštovanja do še živečih, ki nimajo mojega prepričanja, včasih popustim, prvega novembra mi to ni potrebno.
Smo taki in taki in skupaj lahko prav lepo vozimo, tudi kakšnemu nepreglednemu ovinku navkljub
lp
mzm