29. okt 2012 23:18
elaphus je napisal/a: |
No, jaz se pa ne podpišem. Dam denar za dobrodelne namene (prilik je dosti skozi celo leto, ni treba, da čakam na prvi november), enkrat na teden pa se sprehodim po pokopališču, prižgem svečo in prinesem sveže rože. Staro mamo in očeta sem (in ju še imam) imela rada, veliko smo se pogovarjali, šalili, tudi skregali, veliko smo bili skupaj, in meni je običaj, da prižgem svečo in prinesem rože, všeč. Ne rabim nobenih zastavic, da bi drugim dokazovala, kako solidarna sem s tistimi, ki pomoč potrebujejo. Solidarna sem zaradi njih, ne zaradi sebe. Svečo na grobu pa prižgem zaradi sebe - ker me plamenček pomirja in oddaja toplo svetlobo in mi je to všeč. Ne vem, morebiti sem starokopitna, ampak tudi električnih sveč ne maram. Se mi zdi, da me živi plamenček sveče v duhu poveže s tistim najdražjim, ki ga fizično ni več ob meni. Različni smo si. Sto ljudi, sto čudi. lp
|
s praznikom kot takim, s svečko na teden ali dva in s kakim majhnim dodatnim šopkom/ikebano k ostali že obstoječi dekoraciji groba ni nič narobe.
Narobe je le to, da po neki neumni logiki nekateri mislijo, da bo buhteča ikebana popravila bolj ubogi odnos, ki so ga imeli z osebo dokler je bila še živa in še slabšega, ki ga imajo sedaj, po smrti, do te iste osebe. Ker nanjo pomislijo točno enkrat, in sicer nekje med 30.10 - 1.11, ko se pač "mora" iti na grob. Še bolj "selling a fridge to an escimo" mi je pa tista klasika o tem, kako eni pa ne morejo čez leto na grob, ker imajo daleč/so prezaposleni in ergo spet kupijo meter x meter ikebano in kup sveč zraven pa še upajo na sočutne poglede in tolažbo okolice. Ker če imaš, okvirno gledano, max. 250km do groba za vozit, je res "skrajno nemogoče" to narediti 3-4x na leto, malo sproti urediti grob in s tem izkazati spomin na preminule...
Viva Meier