7. sep 2012 10:18
MiškaMiša je napisal/a: |
Je pa res da krize pri nas sploh še ni. Kriza ni, ko bankirji trobijo, da je kriza. Krize ni niti takrat, ko bi inženirji ali bankirji pometali ceste, da bi preživeli. Kriza bo, ko bodo želeli pometati ceste, pa ne bo nikogar, ki bi jih najel, ker enostavno ne bo dela. |
Res je
MiškaMiša je napisal/a: |
666: Seveda sem tudi sama del tega naravnega fenomena, nisem pa v življenju bila niti na fukciji niti na poziciji, ki bi mi omogočil, da bi kradla in za to ne odgovarjala tako da ne, za to krizo nisem kriva. |
Si, si. Ravno toliko kot jaz in večina ljudi tukajle. Kar je zelo malo, toda ni zanemarljivo in, predvsem, ne da (in ne sme!) se reči, da nič. To se mi zdi ključna ugotovitev in zato jo tako vztrajno tukaj ponavljam: ker večina ljudi tukaj kategorično zatrjuje, da niso nič krivi. Ni res: krivi s(m)o malo. Ne iščimo 100 % krivca, ker ga ne bomo nikoli našli.
Krivda je redkokdaj izključna na enem človeku/skupini/sloju ipd. Po navadi je (enakomerno, še pogosteje pa neenakomerno) porazdeljena med vse ali pa vsaj večino. Zato se pa na pragu krize vedno pojavi obtoževanje. Najhitreje bi se mu izognili (in se lahko začeli vleči iz godlje) tako, da si pač priznamo, da smo krivi vsi. Gre v bistvu za prapreprosto načelo "pametnejši odneha".
Če vsak pri sebi sprejme, da je kriv, bo tudi pripravljen kaj storiti, da bi stanje popravil, tudi če v bistvu dejansko sploh ni kriv. Kdor "krivde" ne sprejme, bo vso svojo energijo vložil v to, da se je bo otepal. Tako (žal) preprosto je to. Pri tem ni nobene bistvene razlike med dvema otrokoma-bratoma, od katerih je eden razbil šipo, nasrkata pa na koncu oba, ter človeško družbo.