12. sep 2012 12:18
Strelka, malo sem se sprehodila po temi in se prav prijetno zabavala. Kot vselej ima vsa zadeva več plati, več obrazov. Sama sem dovolj stara, da pomnim del prejšnjih časov in lahko marsikaj primerjam.
V teh težkih časih ljudje pač pomnijo boljše stavri iz prejšnjih časov; ko nam je bilo lepo, sploh na krilih osamosvojitve, je pa večina poudarjala le tisto slabo. Takšni pač smo in temu ne moremo ubežati. In vsak od nas ima svoje osebne spomine in lastne izkušnje, eni dobre, eni salbe.
Ni pa mogoče zanikati dejstva, da je zdaj razlojenost družbe veliko večja in bolj izrazita. Preprosto povedano: manjši odstotek ljudi kot prej ima v rokah večji odstotek premoženja. Oziroma manj ljudi je bogatih, a ti so to zato toliko bolj. O načinih bogatenja bi lahko tudi kakšno rekli.
Sama imam odlično primerjavo na lastnem pragu. Del družine tipičen srednji sloj v socializmu, torej dva uslužbenca in en otrok. Drug del družine - obrtniško umetniški (slednji s statusom svobodnega umetnika). Oba dela družine pridnih rok. Uslužbenski del je od ene sobice v 60 letih s pridnostjo in tudi z iznajdljivostjo (menjava stanovanj, povsem legalno, s pristankom občine) prišel do dvosobnega stanovanja, in ker je bilo dve leti dela v Nemčiji dovolj za nekaj deviznih prihrankov, je bilo mogoče dobiti tudi posojilo in je nastala še hišica. S pomočjo znancev in prijateljev so se delali temelji in zidale stene, kasneje je šlo bolj počasi, ko je bilo treba kar precej gotovine, da se je kupilo vse potrebno.
Drugi del: priden in izviren, tudi delo v tujini je bilo zraven. Ustavrili so tri hiše, imeli pred letom 1970 dva avtomobila in čoln, na koncu je klonila tudi komisija za ugotavljanje izvora premoženja (a mlajša generacija sploh ve, kaj je to bilo?), saj je bilo črno na belem dokazano, da je bilo vse ustvarjeno z lastnim trudom in z lastnimi rokami prisluženim denarjem. Ja, v obrti so zaposlovali pet ljudi, vse za nedoločen čas in z vsem, kar sodi zraven, da ne bi davka plačali pa nikomur na misel ni prišlo. Izkupiček? 630 evrov pokojnine po 35 letih dela, ker si več niso mogli plačevati, take so bile pač omejitve. A na srečo so tu rente od dveh nepremičnin, oddajajo se v najem, in je del družine na starost preskrbljen.
Danes bi predvsem tista dva iz serednjega uslužbenskega sloja veliko težje prišla do tega, obrtniško umetniški del družine pa bi po moje ustavril še veliko več.
Je pač tako, da smo po osamosvojitvi (ali bolje, pred njo) vse na drugi strani severne in zahodne meje slikali v rožnatih barvah, a smo z novim sistemom pridobili tudi veliko stavri, ki so nam bile prej samoumevne (pogemo si obseg zdravstvenih storitev na primer). Nov sistem je prinesel drugačno prerazporeditev sredstev. Prej smo od plač prispevali za otroško varstvo, stanovanjsko gradnjo in še kaj, zato so tudi rasli bloki z družbenimi stanovanji itd. PA samoprispevki - se spomnite, da smov MB na primer dobršen del bolnišnice in Zdravstveni dom tako zgradili? Vsak je nekaj malega prispeval, recimo dva ali tri evre od plače, pa se je nabralo? In vrtci, šole?
Ljudje to pomnijo. In se tega spomnijo, ko jim je zdaj težko. Ker se denar pač drugače razporeja. A za to smo se odločili, vede ali nevede.
Sicer pa marsikaj postane bolj jasno, če vemo, koliko o zadevah, o katerih odločajo naši poslanci, sploh vedo: ko so jih spraševali, kaj je to fiskalno pravilo, jih dobršen del vprašanih ni imel pojma, eden je celo zelo logično rekel, da je to nekaj fiskalnega ... Tako nekako.
Tudi nam se je zgodilo to, da smo z novo državo zavrgli veliko tega, kar je bilo prej dobrega, samo zato, ker je bilo od prej in zato je bilo treba zavreči tudi dobre stvari. Mladostniška napaka pač. In potem je nekaterim težko, ker se je bilo treba navadati na neke nove prijeme, na drugačne poglede, da skratka nič več ni tako, kot je bilo. A je pač tako v življenju, da vsak od nas s seboj tovori tudi kakšno odvečno prtljago ali reč, ki mu ni najbolj po volji, a je seveda ne moremo kar tako odvreči.
Imamo, kar pač imamo in s tem je treba živeti. Pustimo prejšnji generaciji spomine, kakršni pač so, tudi mi bopmo enkrat stari in se bomo svojim zanamcem zdeli po nepotrebnem nostalgični ali melanholični.
In tudi d anes se da dobiti službo za nedoločen čas. Moj sin jo je dobil pred enim mesecem. Nič po zvezah, sam se je potrudil, po 15 mesecih dela za določen čas so mu dali novo pogodbo. V manjši, zasebni d.o.o., v kateri so zaposlenim izplačali nekaj sto evrov regresa, lani ob koncu leta so dobili pol 13. plače in še božičnico. Pa ima samo gimnazijo končano, pustil je obetaven študij in se zaposlil na področju, ki ga ima pač rad. Očitno je dovolj dober, sicer mu lastnik verjetno ne bi dal zaposlitve za nedoločen čas in ga pred tem tudi pošiljal na vsa mogoča strokovna izobraževanja.
Je upanje, če je le volja, pozitivno razmišljanje in pripravljenost nekaj narediti zase.
Ma sem se razpisala.
mamamia
Mojca
