11. jun 2012 10:51
Maxi25, vseeno je, kje vzgajaš otroke, še vedno je najbolj pomembno, kako jih vzgajaš.
Spomnim se, kako smo si v osnovni šoli in potem na gimnaziji, pa na fakulteti, izmenjavali zapiske, sploh v OŠ in gimnaziji sem zaradi odsotnosti zaradi športa velikokrat potrebovala pomoč sošolcev (in tudi imela veliko razumevanje učiteljev, kljub temu, da takrat še ni bilo statusa športnika - vse se je dalo dogovoriti). Včasih so mi sošolci celo samo kaj prepisali v moje zvezke, včasih smo fotkopirali iz njihovih zvezkov, karkoli - nič ni bil problem. V minulih letih, kar sta gimnazijca nečak in nečakinja, se pa ne morem načudit - prava izjema je, ko ti nekdo za dva dni posodi zvezek, da si prepišejo, kar so zamudili v odsotnosti (zaradi športa ali pa tudi bolezni). Včasih je problem že po e-pošti kaj poslat. Niso sicer vsi takšni, a spremljajoč dogajanje se mi zdi, da se zadnja leta vse preveša v to smer, da se svoje skriva pred drugimi in da je tekmovalnost dosegla toikšne razsežnosti, da vlada ljubosumje na uspeh že med osnovnošolci. A vseeno - so izjeme, nečak ima super sošolce in veliko stavri družno delajo, skupaj; morda, ker so športniki in v njih vlada zdrava tekmovalnost, pa tudi poraze se tako naučijo prenašat.
Tudi mož je v službi, ki terja precej sodelovanja. Ko so bili oni pripravniki, skupina 15 približno, so izmenjvali zapiske, si pomagali, skupaj debatirali o posameznih priemrih, satrejši kolegi so jim pomagali pri ključnem izpitu (pravosodni), zdaj pa pravi, da že nekaj let tega sodelovanja ni, da se mladi nadebudni pravniki skirvajo en pred drugim, si ne posojajo zapiskov, skrivajo spise drug pred drugim in ne debatirajo, da ja ne bi kdo kaj povedal in bi bilo to dobrodošlo drugim. Tudi družijo se ne več, medtem ko so se prejšnje generacije dobivale
občasno tudi zunaj službenega časa in so tudi danes, po 20 in več letih, ostali dobri kolegi (čeprav v različnih poklicih) in nekateri tudi ostali prijatelji.
So še danes tudi take družbe, ne rečem, da jih ni, a, kot sem omenila, se mi zdi, da se vse preveša v eno drugo smer. Kako se tudi ne bi, ko pa mnogi starši otroku določijo tak urnik, da ga sami ne bi zmogli ... In otroku preprosto zmanjka časa biti otrok, se igrati, družiti s prijatelji tudi kako drugače kot le preko spletnih omrežij. Brez druženja na dvorišču in skupne igre v živo pa tudi kaj posebej dorbih medsebojnih odnosov ne morejo graditi. Ker se tega nimajo kje (in od koga) naučiti.
Zato mi je kar všeč, ker moja otroka sicer uporabljata računalnik, a na prvem mestu je še vedno druženje s prijatelji mimo tega informacijskega čudeža. Sem tudi sama velik uporabnik računalnika, a čez osebni stik ga še vedno ni.
Kot pri prehrani: zmerno, pa je vse na svojem mestu.
mamamia