Poštenje in dobrosrčnost

12. jun 2012 15:22

Vrnite se k temi, prosim.

12. jun 2012 16:58

Sočut do sočloveka ja neketeri ga premoremo drugi pač ne.Vsi smo si različini in hvala bogu,da je tako.Sva pa z mojim ravno prejšni četrtek upam,da uspešno pomagala neki babici.Moj jo je že kakšne tri ure pred tem opazil v bližini trgovine in avtobusne postaje.Skupaj pa sva jo potem opazila popolnoma izgubljeno čisto na drugem koncu in iskala je nekaj kar je drugje.Morda nebi niti pomislila, da je babica zatavala,če je nebi moj pred tem videl.Povprašala sem jo o tem iz kje je,kako je prišla do tam,kjer je pač bila.V isti sapi mi je zaupala dva poplnoma  različna naslova,da je peš.Hitro sem prišla do spoznanja,da se je babi popolnoma izgubila.Imela je tudi poškodovano ustnico.Poklicali smo policijo,saj pri sebi ni imela telefona,da bi lahko poklicali koga od njenih.Policista sta ugotovila,da je brez kakršnih koli dokumentov.Poskrbeli so zanjo jaz pa srčno upam,da se je pripetljaj srečno končal in je babi doma pri svojih.Revčko so že pošteno noge bolele.Vprašanje iz kje je prišla,koliko časa je tavala naokoli,sama sreča,da nikje padla kje obležela,saj tam kjer se je nahajala ni ravno veliko ljudi .

12. jun 2012 19:29

Verjamem v ljudi, vedno kadar sem bila v stiski in sem se na koga obrnila sem dobila pomoč. Tudi jaz pomagam, če vidim, da je potrebno. Marsikdo pomoči noče, ali ne upa zanjo prositi, ali pa je preponosen, da bi priznal, da jo potrebuje.

Dobri ljudje s srčno kulturo so vedno bili in vedo bodo, treba jih je samo videti.

12. jun 2012 20:34

Evo jaz vam iz čiste dobrosrčnosti in prijaznosti podarjam eno skromno slikico, da si malo živčke spočijete...

12. jun 2012 20:53

Če pa to ni čista zloba, potem pa ne vem, kaj je.

Sicer ti jih pa od srca privoščim, veš.

12. jun 2012 21:00

No, pa da še jaz povem eno lepo izkušnjo, ki me je resnično presenetila. V začetku leta sem za študij delala obsežno raziskavo med študenti, za vsakega testiranca je bilo potrebnih 40-60 min, rabila pa sem več kot 100 ljudi... Ko sem se lotila, me je bilo kar malo strah, saj sem imela podobno mnenje kot mnogi tule pred mano, da danes ni več toliko solidarnosti, poleg tega pa sama vem, da je ena ura časa veliko, da bi kar tako nekomu pomagal, ki te je ustavil sredi hodnika... In na koncu sem se počutila prav ponižno, koliko študentov je bilo pripravlenih priskočiti na pomoč... no, na nekaterih fakultetah bolj, na drugih pa se je bilo treba malo bolj namučiti, ampak vseeno. Velikokrat je bilo to po celem dnevu predavanj, ali med prostimi urami, ko so imeli svoje delo in so se učili. Pa so rekli "saj vemo, kako je", velikokrat ponudili, da se zmenimo za kakšen drug dan, ker so ravno hiteli na predavanje, ali pa prav z zanimanjem povprašali, o čem je raziskava in smo potem malo podebatirali. Tako da meni je bila to taka neprecenljiva izkušnja in mi je dodobra vrnila vero v to, da še obstaja solidarnost in da ni tako črno. 

13. jun 2012 15:02

Jade ne vem sem ti že rekla ali ne, nožek v žep. Tako kosmatih gob enostavno ne smeš prinesti domov. Pusti nekaj semena še za nas, zato jih očisti v gozdu.Toliko, da malo ohladim fovšijo, ko gledam to mamljivo sliko!

13. jun 2012 15:16

No, vikica, tisto, kar z dna beta postrgaš ali porežeš prav čisto nič ne vpliva na ponovno rast gob. Dosti več škode se naredi, če se prevećč taca tam, kjer gobe rastejo.

13. jun 2012 17:13

Ob razpravi o poštenosti in nepoštenosti mi hote ali nehote pride na misel razprava o tem, ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen.

Sploh imam pa prav čudno mnenje o  tem: Od svojih prijateljev ne pričakujem, da mi bodo prišli pomagat delat v vrtu ali obnavljat oz. sidat hišo. In vice-versa. Kar ne pomeni, da ne skočimo drug drugemu na pomoč. Moja opazovanja iz mladosti so pač taka, da se je k enim kar naprej hodilo pomagat, pa ne samo zidat hiše, tudi posojat denar itd., drugi so znali vse stvari opravit sami.

Pa še takole mislim: Če bi jaz podedovala hišo, ki je niti približno ne bi mogla vzdrževati ali obnoviti, bi jo tako hitro prodala, kot rečeš keks. Navadno so najdražje stvari ravno tiste, ki jih dobimo podarjene. Pa ne mislim zgolj finančno najdražje.

13. jun 2012 18:00

Ob Vanjinem zapisu sem se spomnila naše mladosti.

Družinski prijatelj je začel delati hišo. Dobil je šleper opeke in povabil prijatelje, da jo razložijo. Prišli so vsi. Moj mož je bil še en teden čisto polomljen. Pač mesten otrok, fizično delal ni nikoli kaj dosti. Ok, brez pripomb, dokler se niso prošnje nadaljevale za vsako nov podvig pri hiši. Tako je počasi dobival košarice, da je nazadnje skapiral, da bo treba drugače zastaviti. Drugo je, ko si na vasi pomagajo pri gradnji in tudi drugih težkih opravilih, sicer pa to ni več prijateljska pomoč.

Naslednje kar sem se spomnila je, da je sorodnik odprl firmo in začel dobivati material. Npr. v soboto ob devetih dobiš povabilo iztovoriti kamion robe. Greš prvič, greš drugič, tretjič pa si ( ker si strasten gobar) dovoliš iti po gobe. Potem dobiš pod nos, ja vi hodite po gobe, mi pa delamo. Ej, prijatelj, takole pa ne gre. Imaš firmo, delaj. Prijateljska pomoč je vse kaj drugega. In tudi posojanje denarja lahko za vedno ohladi prijateljske odnose. Seveda moraš priskočiti na pomoč, pač zmanjka pet dni pred plačo, pa nimaš. Ko pa to postane stalna praksa, ni več prijateljska pomoč, ampak izkoriščanje. Z veseljem paziš otroke, pa še skuhaš kosilo. In se res dobro počutiš do tistega trenutka, ko ugotoviš, da je to že prešlo v navado. Tako da dobrota res zna biti sirota. Seveda nočem posploševati, ampak vedeti se mora do kam lahko gremo tisti, ki prosimo za pomoč in tudi tisti, ki jo širokogrudno ponudijo.