Hiša ali stanovanje

9. feb 2012 22:36

Brusketka, v tem primeru pazi, da ne vlagaš v nepremične zadeve (stavbno pohištvo itd) V kolikor se ne bo izšlo, lahko premične stvari še vedno vzameš s sabo. Ker bo sicer vse njemu ostalo, da bi te izplačal, boš verjetno lahko le sanjala. In ni fer, da ti vlagaš v nekaj, do česar nimaš nobenih pravic. Da bi ti pa kdo priznal lastniški delež na hiši ker si finančno vložila toliko in toliko pa tudi lahko sanjaš.
Pa tudi, če je začasno, kupujta cenejše stvari, pohištvo ala Ikeja recimo. Če naj bi bilo samo za prehodno obdobje, dokler ne gresta na svoje, je škoda denarja za kvalitetno robo. Takšno bosta kupila potem, ko bosta na svojem.
Opcija je tudi da on vloži v to podstreho, ti pa kupiš manjše stanovanje katerega oddajata. Iz najemnine se krijejo tekoči stroški, položnice, hrana in takšne reči.
Jaz ti želim vso srečo. In veliko poguma. Očitno imaš fanta res rada, da mu boš toliko ustregla. Iz srca upam, da ima tudi on tebe toliko.

9. feb 2012 22:37

ne nola nisi odgovorila na moje poste ampak si me brez premisleka spluvala po dovgem in počez. Nič nisem prebrala v zvezi s tem, kaj ti misliš ali naj grem v hišo ali stanovanje, ampak samo kakšna sem, da ji hočem vse pobrat!

In ni mi jasno, kako si lahko samo ti razbrala iz mojih postov, da ji hočem prodat bajto in si iz njenega denarja nekaj kupit....daj no!

9. feb 2012 22:40

OlivaB:) pa še kako ga imam:P To je pa najvažnejše ane:?:) :P

9. feb 2012 22:43

Brusketka, se strinjam!

Vseeno pa po pameti ja? ;)

9. feb 2012 22:54

Jaz pa mislim, da je bilo zelo malo tistih, ki so predlagali naj se poskusno preselita k tašči. Še vedno mislim, da bi bila to napačna odločitev. Namreč, kot pravi brusketa, je to resnično pomembna odločitev in ni nič čudnega, da so se pojavile dileme.V nadaljevanju življenja jih bo še mnogo. Nikoli konca.

Če naj bi dve družini živeli pod isto streho v slogi, je prvi pogoj medsebojno zaupanje, spoštovanje in že vnaprejšnja pripravljenost na to, da se bo malo vsekakor potrebno prilagajat. Vse to velja za obe strani. Če je dvom in nezaupanje, občutek, da se bo druga stran s tvojim prihodom okoristila, prisotna še preden so sklenjeni dogovori, je takšna skupnost že vnaprej obsojena na neuspeh. Pa je lahko tašča še tako ljubezniva oseba, pa njen sin tudi in bodoča snaha tudi. Lahko so krasni vsak zase, skupaj pa ne bo šlo in to drži kot pribito.

Se strinjam, zakaj bi kupovala pohištvo in si s tem delala stroške in po mesecu ali letu dni spakirala  in odšla. In zakaj bi tašča na stara leta, če ne stara pa vsaj zrela, ko je tudi že nekaj oddelala in odživela na tem svetu, nenadoma morala imeti slabo vest, ker tamladi z njenim obnašanjem niso zadovoljni in bodo sedaj, ko so sicer res poskušali, pa vendarle odšli. Saj ne veš kdo bi v tej skupnosti bolj trpel, sem celo pomislila, da mogoče sin, ki bi zaman lovil ravnotežje med obema.

Zato je moje mnenje še vedno takšno, kot sem ga že zapisala nekaj strani nazaj. Ne bojta se za taščo. Ona bo svoje življenje peljala naprej in če bo ugotovila, da ji dela hiša probleme jo bo pač prodala in si lahko prijetno uredila življenje. Ona je vsekakor preskrbljena in se ji ni treba ničesar bati.  Mogoče si najde celo novega partnerja, saj konec koncev je pred njo še talepši del življenja. In tako se zna zgodit, da še vedela ne bosta zanjo, ker ne bo imela časa.

Vidva pa vajina sredstva vložita v nakup hiše ali stanovanja. V enem ali drugem se bosta dobro počutila, ker bosta sama, saj sta še mlada. Bosta pa čez deset let kupila kaj večjega, udobnejšega, boljšega, če prvi nakup ne bo tak, da bi folgal za celo življenje.

Jaz vama želim, da si čimprej uredita topel dom in uživata svoje življenje, taščo pa občasno obiščeta, kdaj pa kdaj pa tudi ona vaju.

10. feb 2012 0:09

Zeta, da se preselita za kratek čas k enim od staršev sem predlagala zato, ker brusketka pravi, da "Morda nama bo uspelo priti do denarja". Jaz si to razlagam kot, da ga nimata.

V svojem postu malo više na tejle strani že govori, kako bosta pristala pri "tašči".

Seveda vsem želim, da se dobro izteče. Upam samo, da ne bo čez par let oživila debate izpred kakega leta in nas spraševala za nasvet, kaj naj naredi, ker ima toliko denarja vloženega v hišo, ki ni njena in otroka in s taščo se ne razume...

Limnolin nasvet na osmi strani je bil kar pravi.  Četudi se nakj časa suh kruh žuli in spi na matraci.

10. feb 2012 2:53

Vanja , ne morem si kaj , da ne bi posegla v debato med teboj in rosie . Čeprav cenim tvoje mnenje , se tokrat ne strinjam s teboj . Mislim , da si jo povsem narobe razumela .

Rosie te ni hotela žaliti , ne dvomi v to , da si se tudi ti morala marsičemu odpovedati in varčevat za tisto , kar pač imaš .Želela ti je povedati samo to , da tisti , ki hiše ne gradi s svojimi rokami , ampak jo podeduje ali kupi , ni nikoli tako čustveno navezan nanjo . Res je občutek povsem drugačen .

Tudi midva z možem sva tako gradila . Takrat smo še izkop za temelje kopali na roke , pa mivko in cement za omete smo tudi mešali v mešalcu . Danes se vse to dela strojno , je dosti lažje . Lahko rečem , da vem za vsak cigl v hiši in za vsak kamenček na vrtu , ki sva ga tudi sama uredila .

Verjamem , da si vesela svoje hiše , a občutiš je ne tako kot rosie ali jaz , ker je preprosto - NE MOREŠ .

10. feb 2012 7:35

Vse je odvisno od vnaprejšnjega dogovora - ki pa je (kot so poudarili že mnogi) itak predpogoj za uspešno sobivanje več generacij pod isto streho. Mi se imamo super. Mož pa je kot solastnik vpisan tudi v ZK. 

Po srednji šoli sem šla od doma in si s fantom (sedanjim možem) ustvarila dom v podnajemniškem stanovanju daleč stran od mojih (in njegovih) staršev. Desetletje kasneje sva se po tehtnem premisleku odločila, da si ustvariva dom v hiši, ki so jo zgradili moji starši. Zdi se mi, da je tudi najino "podnajemniško obdobje" prispevalo k temu, da stvari pod našo streho super funcionirajo. Midva sva si ustvarila svoj življenski slog, starša pa sta se navadila na dejstvo, da je le-ta drugačen od njunega, ter tudi na to, da zmoreva voditi lastno gospodinjstvo brez njunih nasvetov. 

Čeprav sem pojedla kar nekaj zarečenega kruha (po srednji šoli sem trdila, da ne bom nikoli živela v kraju, v katerem sem odraščala, niti slučajno pa ne pod isto streho kot moji starši), mi ni žal. Imamo svojo zasebnost, dom o kakršnem sva sanjala, prečudovito okolico, za bonus pa še super sosede nadstropje nižje. 

Nisem pa od staršev nikoli nič pričakovala ali zahtevala. Možnost ureditve stanovanja sta ponudila sama, kuhala sva sama tudi v obdobju gradnje (ko smo vsi skupaj živeli v istem gospodinjstvu), vnuke pa pazita, ko sama izrazita željo. Grem pa k mami skoraj vsak dan na kavo in čvek - in preden vstopim potrkam in počakam povabilo.

10. feb 2012 7:40

Začasno sva nekaj let živela pri njegovih starših. Pred dvema letoma sva kupila stanovanje, se odselila, dobila naraščaj in sem zelo vesela, da sva šla. Tast je ponujal da nam zrihta mansardo, da bi imeli več prostora ampak sva se odločila drugače. Če imata možnost kupiti manjše stanovanje, nikar ne razmišljaj preveč. NAJLEPŠE JE NA SVOJEM!

10. feb 2012 7:55

Vanja_v_ZDA

Tudi jaz mislim,da si rosie narobe razumela.Je vse drugo ,če delaš hišo s svojimi rokami-no,jaz sem prišla na skoraj narejeno,a malto sem vseeno mešala in to so spomini in občutki,veselje,ki sem ga pri tem čutila...ki jih tisti ,ki hišo kupi res ne more občutiti...in kot je napisala manca51...Pa bog ne daj,sploh te ne mislim s tem žaliti.Vsak je po svoje prišel do hiše.