Hiša ali stanovanje

9. feb 2012 20:42

Nola,  .

Bog, obvaruj me takih in podobnih otrok! 

Pozdravček!

9. feb 2012 20:44

Ja vraga, vanja, no, saj nisem rekla tega. Saj sem tudi jaz morala zaslužiti denar, poleg tega pa še fizično delati pri zidavi.

Sploh ne razumem, zakaj se tako razburjaš.

jaz sem samo opisala svoje obšutke v zvezi s svojo hišo, nikjer te nisem ne citirala, niti se sklicevala na tvoje pisanje.

In tudi ne razumem, zakaj bi morala jaz razmišljati tako kot ti.

9. feb 2012 20:48

Hm, hm, ne vem, če bo moje mnjenje kaj prispevalo k umiritvi situacije....

Moje mnenje namreč pravi, da je po srednji šoli čas, da se spakiraš od doma in te ni vveč nazaj. To tudi implicira, da se ne ugnezdiš v hiši potencialne tašče, pa četudi "samo, dokler ne prišparava za svojo hišo".   To je po mojem vedenju tudi daleč najboljši način, da s svojimi starši in morebitnimi taščami in tasti ostaneš v dobrih odnosih. Stari in mladi naj si pomagajo, kolikor morejo, ampak to še vedno ne spremeni dejstva, da stari in mladi niso za vkup. Kar seveda ne pomeni, da se ne morejo imeti radi in se ne spoštujejo. Ravno spoštovanje zahteva, da se vzdržuhje tudi neka zdrava distanca. 

Sicer pa - ne dajte se motiti....

9. feb 2012 20:49

Zanimiva debata se je razvnela

Je res, da so nekateri navezani na dom, hišo, kar se mi ne zdi nič narobe, dokler s tem ne obremenjujejo in omejujejo druge. Meni 4 stene nič ne pomenijo, zato nimam želje po lastni hiši+ z upoštevanjem finančnega ozadja. Če pa bi se izkazalo, da bivanje v mansardi ne bo v okviru pričakovanj, spakiramo kufre in gremo tam, kjer bo mir.

Se strinjam, da morajo otroci pomagati staršem, vendar niti slučajno ne tako, da s tem obremenjujejo svojo eksistenco ali možnosti svojih otrok. Se mi pa tudi zdi nepravično, da starši trmasto vztrajajo pri veliki hiši, ki je niso sposobni vzdrževati, ali pa še slabše niso sposobni vzdrževati sami sebe. Prav zato so varovana stanovanja in domovi za upokojence.

9. feb 2012 20:51

Rosie, jaz sem se sklicevala na tvoje pisanje. Oglasila sem se pa zato, ker si pač napisala, da nam, ki hiše kupimo dokončane, objekti in parcele ne morejo pomeniti toliko kot vam, ki ste prelagali cigle, medtem, ko smo bili mi popoldne še v službi in si na neposreden način zidali hišo. In še kako si v zmoti.

Razlika je ta, da meni dogajanje v hiši pomeni več, kot 4 stene, ki se jih je treba na živo in mrtvo oklepati. Lepi spomini se čisto enostavno preselijo iz stanovanja v hišo in spet v stanovanje.

9. feb 2012 20:53

Najraje bi te kar objela.

9. feb 2012 20:54

Imaš očitno podatke, ki jih drugi nimamo, saj očitno veš, kaj se plete njegovi mami po glavi, pa tudi to, da sinu jamra in celo to s kakšnim namenom.

Jaz tega iz Brusketkinih tekstov nisem razbrala, je bilo pa jasno napisano, da želi in pričakuje polovico premoženja matere svojega partnerja.

9. feb 2012 21:03

Ja, saj sem bila tudi jaz popoldne v slušbi, turnus, 37 let pa še malo.

Zakaj me hočeš prepričati, da se motim? Jaz zase vem, kako je bilo in kako v zvezi s tem čutim. Nič drugega.

In se tudi ne oklepam sten na živo in mrtvo. So mi pa dragoceni spomini, ja, na zidavo, na odraščanje otrok v tej hiši, na vse, kar sem tukaj doživela.

Se moram zdaj tega sramovati?

9. feb 2012 21:09

Nola, če si sin tko zelo želi ostat na podstrehi, ker ve, kako je mami težko... to sem že dala čez. To je bila ekstremno najdražje plačana najemnina v ever  Največji vic pri vsem tem pa je, da sem šla na NJEGOVO željo ne svojo. In tega ne želim nobeni punci več.

Punce, po srednji šoli it od doma    In ja, dogajanje med tistimi stenami šteje, ne pa stene same po sebi 

9. feb 2012 21:13

Velika večina staršev, ki trmasto vztraja v svojih prevelikih hišah, počne to zato, ker želijo na vsak način zapustiti premoženje svojim otrokom.

Prepričana sem, da bi mnogo rajši in bolj udobno prebivali v varovanih stanovanjih ali v enoposteljnih sobah s kopalnico v domovih  za upokojence, pa jim je zase škoda zapravljati in vztrajajo v nemogočih razmerah doma ali pa v najslabših domovih za upokojence samo za to, da bodo otroci dedovali. Kar poglejte, koliko se jih je odpovedalo celo borni socialni pomoči, da le ne bo okrnjena dediščina njihovih potomcev.

Zato je lahko Brusketka čisto brez skrbi - mati njenega partnerja bo imela, če bo prodala hišo in bo toliko pametna, da ne bo podarila polovice kupnine bodoči mladi družini dovolj denarja za mirno in udobno starost. Če je pa ne bo prodala, in ji bo sin finančno prispeval k stroškom postelje in menaže v kakšnem cenenem domu za onemogle, si bo z iztržkom od hiše, ki jo bo podedoval njen bodoči mož, končno lahko privoščila dovolj velik balkon.