Hiša ali stanovanje

10. feb 2012 16:22

Mama F, tole se pa bere zelo lepo. In ker to tudi živite, je še lepše prebrati.

10. feb 2012 17:49

Mama F , zelo , zelo lepo si to napisala . Sem prepričana , da te ima tašča rada kot svojo hčer , saj si to tudi zaslužiš .

Lp

10. feb 2012 19:52

Prebral sem vse komentarje, res zanimiva debata.

Mi smo nekje na sredi. Ko sva se odločala, kako bova živela, sva imela tri možnosti: pri mojih starših v veliki hiši, pri njeni mami narediti hišo (na njeni parceli) ali kupiti stanovanje oziroma kupiti ali zgraditi hišo.

Na prvo možnost ni pristala partnerka, na drugo ne jaz, tako sva ubrala srednjo pot: kupila sva stanovanje v trostanovanjski hiši. Za hišo je bilo pa odločno premalo denarja, če ne bilo treba kupiti parcele, bi še šlo, tako pa....

Pred stanovanjem imava vrt, enega še za hišo. Parkirišče imava poleg vrta, pa garažo za dva (ne prevelika) avtomobila. Na svoje zloživa drva, otroka se igrata doma. Imamo balkon za posedanje v toplih večerih.

Nismo pa sami v hiši, potrebno je veliko prilagajanja, če hočemo lepo živeti. Avtomobile obračava z izpuhom na cesto, ne proti hiši, da izpušni plini niso preveč moteči, otroke stalno opozarjava, da naj ne bodo preglasni, glasba je vedno na sobni jakosti....nekako smo na sredi med življenjem v bloku in v hiši. Seveda, nekoč....bomo imeli svojo hiško!

Že takrat, na začetku, sva hotela biti 100 odstotno na svojem. Zato ni prišlo v poštev bivanje na zemlji ali v hiši nekoga od staršev! Čeprav se z obojimi starši dobro razumeva.

Bi pa rekel še kakšno o navezanosti na materialne dobrine. Čeprav tvegam, da me boste napadle, priznam, navezan sem na to stanovanje. Toliko lepih in nepozabnih stvari se je zgodilo v njem, da že zdavnaj niso samo štiri stene. To je in tu je naš dom.

Pa avto. Na zdajšnjega sem zeloooooo navezan. Enako mi srce poskoči, ko zagledam prejšnjega od partnerke. Njen prejšnji avto je bila prva večja stvar, za katero sva se odločila in ga kupila skupaj. Kolikokrat sva v teh avtomobilih gledala spečega, srečnega otroka... Kolikokrat je bil pobruhan, kolikokrat jima je rešil življenje, ker sva jih v njih lahko pravočasno pripeljala k zdravniku. Koliko nežnih uric, intimnih pogovorov sva preživela v njem.... Vedno pa rabim nekaj časa, da mi stvar priraste k srcu. Še po dveh letih mi najnovejši avto ne sede tako, kot tisti stari, že utrujen, z veliko kilometri, in da, priznam, štirikolesnim pogonom. Ker sem se velikokrat pripeljal v službo in pozneje na obisk k staršem brez težav. Kdor je desetino tolikokrat v mrazu, snegu, burji tlačil verige na kolesa, bo vedel, zakaj mi na prvi pogled banalna stvar lahko toliko pomeni. Pa še nekaj, kupil sem ga od očeta, tako ima še posebno vrednost v mojem srcu (in v srcih najinih otrok tudi).

Tako je, nekomu več pomenijo potovanja, nekomu štiri stene, nekomu avto, nekomu vsakodnevna kava s prijatelji... Kaj je pri tem narobe?

Kdo je tisti, ki si drzne ukazovati mojemu srce, kaj naj ima rado? GA NI, VERJEMITE!

Še bistvo, zakaj sem se sploh oglasil. Nakup takega stanovanja, kot ga imava midva, pomeni dvoje: ni niti toliko dela, niti stroškov kot pri hiši. Si pa še vedno na svojem, ko stopiš ven, lahko imaš vrt, ni pa nujno, otroci niso na cesti, pri teh letih jih že skoraj brez skrbi pustiš par ur zunaj, česar v parku najbrž ne bi upal. Seveda je pa potrebnega bistveno več prilagajanja, kot v svoji hiši.

10. feb 2012 20:13

No, tole si pa tudi ti, Ibiza, zelo lepo povzel in zapisal o svoji družinici in rečeh, ki so ti drage. Zato drage, ker ti v spomin prikličejo lepe trenutke in dogodke, ki jih ne želiš kar zabrisati, saj v njih nastopajo tebi ljube osebe. Srečno!

11. feb 2012 9:05

Ibiza, lepo je bilo tole prebrati. Predvsem tisto o avtu :) Priznam, nikoli nisem "pleha" gledala na tak način, res nikoli, sama imam do avta bolj "površen" ali kako bi temu rekla, odnos, mi pač pomeni zgolj nek stroj. Mi je pa lepo slišati, da ste ljudje, ki znate tudi v navadnem "stroju" videti nekaj več, nekaj kar je povezano z vašimi dragimi in lepimi trenutki v življenju. Rada spoznavam še drugačne načine razmišljanja, in tale tvoj mi je, kjub temu, da se popolnoma razlikuje od mojega, resnično všeč

Aja, prej sem pisala samo o družini, v kateri živim zdaj. No, moram povedati, da ima tudi moja mama (oče je že pokojni) v mojem rojstnem mestu lastniško stanovanje v bloku, v katerem sem tudi jaz v mladosti živela. Po očetu je podedovala še nekaj gozda in njiv in še nekaj reči in ko sem bila mlajša, mi je oče vedno govoril, da bo tisto "nekoč moje". Ampak moram vam povedati, da jaz nikoli ne razmišljam o tistih stvareh kot o "potencialno mojih". Ker sem edinka, je nekako logično, da bi lahko tisto stanovanje in vse ostalo prešlo name, ko mame ne bo več ... samo ... kaj pa vem. V bistu bi raje videla, da bi se mama odločila tako, kot bo najbolje zanjo, že sedaj ima določene zdravstvene težave in upam, da si bo, če ne bo več zmogla sama, organizirala življenje tako, da bo imela pomoč pri roki (jaz živim pač na drugem koncu Slovenije zdaj). Kar pomeni, da bi bilo meni popolnoma logično, da to stanovanje in tisto zemljo proda in si omogoči varovano stanovanje ali kaj podobnega, če bi si tako želela in se tako odločila - brez vsakega dvoma podpiram take odločitve. Hočem reči, da sama sploh ne znam gledati na njeno lastnino kot na neko "mojo pravico nekoč" tako kot gledajo nekateri moji znanci, ki mislijo, da so jim starši kar "dolžni" vse zapustit. No, vsekakor upam, da o teh rečeh še ne bo treba prehitro razmišljati in da bodo tako moja mama kot tudi tašča in tast še dolgo uživali v naši družbi, sicer pa samostojno in polno življenje v hišah/stanovanjih, ki so si jih sami priskrbeli in da se nikoli ne bodo čutili, da so nam kaj "dolžni". Kajti po mojem smo mi starši dolžni poskrbeti za svoje otroke do odraslosti, pa seveda pomagati svojim staršem, kjer pač želijo in potrebujejo pomoč. Ampak naši starši pa nam, odraslim otrokom, ki smo že "na svojih nogah", niso prav nič več dolžni. Tako je moje mišljenje, zato pa se verjetno tudi s taščo in tastom tako dobro razumemo, ker nič ne pričakujem od njiju (pa ne misli samo na materialne stvari) ampak se medsebojno spoštujemo in poskušamo prisluhniti vsakodnevnim potrebam in željam, ne pa nekaj "zahtevamo" drug od drugega.

11. feb 2012 9:47

Točno tako, MamaF, popolnoma se strinjam s teboj.

11. feb 2012 9:48

Včasih so ljudje običajno živeli v razširjenih družinah. Ko pomislim na svoje otroštvo, mi najprej na misel pride babica , pa dve teti, ki sta živeli čisto blizu. Moje otroštvo bi bilo toliko revnejše brez njih!  Koliko zgodbic, pa stalna pozornost, pa igre, prepevanje... Še sedaj vedno najprej pomislim na babico, ko slišim kakšen dunajski valček - vedno je poslušala avstrijski radio. Z mojo družino je življenje zaključil oče. Najprej je bil on naš pomočnik pri bolnih otrocih, pa pri gospodinjstvu ki ga včasih zaradi službe nismo zmogli, na koncu smo bili mi njegovi pomočniki. Jasno da je bilo potrebno tudi prilagajanje in usklajevanje. Ampak vsi smo profitirali.

Ko berem o tem kako čim dlje od sorodnikov (se raje prilagajamo tujcem, govorimo potiho, parkiramo na nemotečem koncu stavbe, skušamo imeti dobro-rahle odnose z njimi in toleriramo vrtalnike, centrifuge, umazana stopnišča...in še vse ostalo), razmišljam kakšni smo pravzaprav postali. Najbolje bi bilo ustanoviti zadrugo mladih parov, pa bi si izmenjali starše s hišami. Tako bi vsak mlad par prišel k tujcem in se dobrovoljno prilagajal, tako kot se lastni otroci kljub težkim ekonomskim razmeram niso pripravljeni. Pa bi bili spet vsi na profitu - imeli bi dovolj stanovanj, starci pa ne bi čepeli v prevelikih hišah sami.

11. feb 2012 10:25

LIsa, dober zapis. Koliko grenke resnice je v njem (zadnji odstavek). Žalostno je to, prav v imaš. Ko je nekdo od predhodnikov opisoval življenje v bloku, da se s sosedi ne poznajo, da se komajda vidijo pozdravijo ... sem se spomnila svojega otroštva (sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja - torej ne nekih 100 nazaj v "romantične stare čase"). S sosedovimi otroci smo vse popoldneve tičali skupaj na dvorišču, ob mraku so se starši sklanjali skozi okna in nas klicali, naj končno pridemo noter, na večerjo pa spat. Starši so z drugimi starši na dvorišču ob sobotah "klofali" preproge, prali avte, prinesli iz trgovine kako pivo, katera od žensk je skuhala kavico in jo prinesla "dol", pa so se vsedli na klopce in klepetali. Vsake tolike je katera od naših mater za "gor" prinešeno težko preprogo namenila 10 dinarjev "plačila", pa smo mulci stekli do trgovine, kupili škatlo piškotov in si jo razdelili. Silvestrovo je bil najbolj razburljiv čas, "tastari" so hodili iz stanovanja v stanovanje nazdravljat in poskušat eno domačo salamo, pa druge pečenice, pa pecivo od ene sosede, pa bovlo od druge, otroci pa smo bili malo bolj svobodni in smo si na skrivaj privoščili kak požirek sladkega čokoladnega likerja In vedeli smo, kdaj kdo praznuje, kdaj je kdo umrl in komu se je rodil otrok. Poznali smo se po imenih in ne zgolj po barvi avtomobila.

Moja mama že 35 let živi v istem bloku in od "starih" sosedov so morda ostali le še trije, štirje. S tistimi se razumejo, kot so se nekdaj, po potrebi si hodijo zalivat rože, včasih na kavico in pravi, da ji je hudo, ker ostalih (pa je v bloku okoli 50 stanovanj) sploh ne pozna . Jih sploh ne vidi, saj zjutraj odhajajo, zvečer se vračajo, ne iščejo nobenih stikov, nič. V bistvu živijo "diskretno nemoteče" življenje, kot ga opisuješ ti v zadnjem odstavku. Ne vem, kako in zakaj se ljudje odločijo, da s sočlovekom ne rabijo/nočejo imeti skoraj nobenega stika več.

Pa saj tudi mene v vasi sprašujejo nekateri mlajši, kako da poznam toliko ljudi, saj sem vendar priseljenka. Res je, vendar tu zdaj živim 16 let in meni se zdi popolnoma normalno, da se z vsemi pozdravim, poklepetam v trgovini ali "na placu", da sem vedno vsem radovednim starejšim gospem, ki so me vprašale, čigava "nevesta" da sem, povedala, kdo sem in od kod sem prišla, mi ni bilo težko. Saj konec koncev tudi mene zanima, kako je nekomu ime, če ga redno srečujem. Zakaj to vse sploh pišem? Ker sem po mnenju nekaterih znank moje tašče "pravi fenomen" - v njihovem jeziku - namreč, v vasi živi tudi nekaj mlajših "nevest" ki pa se dobesedno izogibajo tudi pozdravljanju sovaščanov in drugim stikom. Kar je milorečeno zelo čudno, saj naša vas ni neko velemesto, kjer bi bila možnost, da dvakrat letno slučajno srečaš istega človeka, praktično nična. Tukaj se v vseh javnih prostorih srečujemo eni in isti ljudje in ne vem, kaj bi človek izgubil, če bi v stiku z njimi odprl usta in spregovoril dve besedi. Magari o vremenu, saj ni važno ...
Ampak očitno so ljudje, ki jim najbolj ustreza življenje v svoji mali lupinici, morda se samo tako počutijo varne, kaj pa vem.
Jaz pa si ne predstavljam, da se ne bi udeležila vseh vaških "procesij", od Pusta, Pepelnice, vaškega osmomarčevskega pohoda 100 žensk na Trstelj (kraški "Triglav"), katerega sopobudnica sem bila, pa kresovanja ... Všeč mi je, da ljudi, v katerih bližini živim poznam, da jih upam vprašati za pomoč, če jo rabim, da jih lahko povabim k sodelovanju ...

In veste kaj? Kljub temu, da ljudje včasih izgledajo "zaprto", kot da nič ne rabijo, imam sama s tem popolnoma posebne izkušnje. V naši vasi se je dostikrat slišalo "kako se nič ne dogaja". Pa smo se s skupino prijateljev domislili, da bi poskusili v vaškem domu pripraviti silvestrovanje za vse, kot se je to že dogajalo 30 let nazaj. Malo nas je bilo strah, če bo (glede na sodoben tempo življenja) sploh kaj odziva. Pa ni bilo razloga za strah. Kje pa! Prvo leto se nas je zbralo nekaj več kot 30, za drugo leto pa smo si upali najeti še glasbenika in za simbolično "vstopnino" se je ob od doma prinešeni hrani in pijači zabavalo skupaj kar 120 ljudi! Ne morete si predstavljati, kako smo bili veseli, ko so k nam prihajali starejši ljudje s solzami v očeh in nam povedali, kako lepo so se imeli in kako zelo so jim manjkala taka druženja s sovaščani.
Pa naš pohod ob Dnevu žena. Ideja je padla seveda na prijateljski žurki pred šestimi leti in smo zavihali rokave. Na veliko presenečenje se je že prvega pohoda udeležilo kar 83 žensk iz naše in okoliških vasi! naslednja leta pa se je številka samo še večala. In tudi tu smo dobili potrditev, da se ljudje še kako radi družijo in da jim je žal, če prednosti sobivanja s sosedi ne znajo dovolj izkoristiti. Lepo je videti otroke, starše, stare starše, ko z roko v roki prihajajo na taka druženja :)

11. feb 2012 11:06

MamaF, nisem jaz kar tako svoji hčeri dala ime Mojca ....

Zelo mi je blizu tvoj način, čeprav živim v mestu, a naša mala ulica je kot ena mala prijazna vas.

In v bloku, kjer sem včasih živela, je bilo tako, kot si ti opisala - sosedje so ob dopustih imeli ključe stanovanj in so en drugemu zalivali rože, soseda, ki ni bila v službi, me je včasih zbudila, da nisem zamudila v šolo, tisto od kavici na dvorišču, skupnem posedanju --- ja, še 30 let nazaj je bilo tako. In z nekaj nekdanjimi sosedi ima moja mama še danes pristne stike, čeprav se je odselila že 15 let nazaj.

In zadnji Lisin odstavek je tako resničen in tako pol grenke resnice - ja, eni se raje prilagajajo tujcem in je to normalno (seveda, saj želijo enak način življenja), prilagoditi se staršem ali tastu in tašči je pa že problem.Zaradi sosedov parkiramo tako in tako, a kaj, če bi tast rekel, da ga moti avto pod njegovim oknom? Ali naj otroci ne ropotajo po stanovanju? Nezaslišano.

Morda je zato tako, ker so drugače živeli. Mi, ki smo živeli podobno kot Lisa, in imamo čudovite spomine na dedke, babice in starše ter tete in strice, smo morda bolj prilagodljivi. Ja, Lis, in spomini na skupne "fešte" in prepevanje... našim otrokom se vrstniki čudijo, koliko slovenskih, tudi anrodnih pesmi, znajo, da ne govorim o "zlatih letih slovenske popevke" ... Ob tem seveda, da običajno poslušajo enako glasbo kot vrstniki, itak.

Če sodim po sebi: najina otroka imata namesto bratranca in sestrične pravzaprav brata in sestro, saj od malih nog rastejo skupaj pod isto streho ... In zdaj, ko so že malo večji, ko začnejo obujat spomine na skupne lumparije, ki so jih zganjali, kako so en drugemu nagajali, kaj so starejši mlajšim počeli ... pa spomini na neumnosti in nagajivosti, ki so jih počeli s teto in dedkom in babico .... neprecenljivo. Za vse ostalo so pa itak kreditne kartice ...

Je pa res, da vsi nismo za enak vzorec sobivanja.

11. feb 2012 12:23

Moja tašča je velikokrat rekla, da gre v hlevček  veliko pohlevnih ovac. Če prenesemo v današnje življenje, ni treba biti ravno pohleven, ampak bodi strpen in dobronameren, ne za vsako malenkost iskati dlako v jajcu.

In še tole. Ne morem si kaj, da ne rečem. Vsaka mlada ženska, ki si ustvarja življenje, naj si poskuša zamišljati sebe trideset let kasneje, ko bo sama mati odraslega sina in jo bo prav tako ocenjevala sinova bodoča. To smo sicer obdelali že v temi o taščah, ampak je prav, da se večkrat pove. Saj sama nimam bolečih izkušenj, pa sem bila snaha in sem tudi tašča. Jaz sem sinovo ženo vzela za svojo. Me sicer kliče po imenu, ker pravi, da svojo mamo že ima, ampak to je najmanj. Jaz pa sem svojo taščo klicala mama in tasta ata. 

To ne leti na nobeno konkretno, nasprotno Brusketka se mi je prav priljubila, ko je tako samokritično zapisala, da bi bila mogoče ona tista, ki bi povzročala probleme. Ampak zdi se mi škoda, da se morajo mladi tako zapufati, da si kupijo svoj domek, pa bi se lahko lažje prebijali, če bi bili sposobni sobivati, kot nekateri tu zmorejo. In vsem tem samo zaposkam.