Prvošolčki in naloga

16. jan 2012 20:10

kara,

Moj vnuk je začel hoditi v 1.r OŠ lansko leto.

Celo šolsko leto sem začudena opazovala količino domačih nalog, čudila pa sem se tudi strogi disciplini, ki jo je uveljavljala njegova učiteljica.

Za moje pojme so to še majhni otroci, imajo pa skoraj toliko obveznosti, kot odrasli.

Meni se zdi škoda, res škoda otroštva, saj je to edini čas v življenju, ki ga človek lahko preživi zares brezskrbno.

Seveda ne mislim, da bi lahko otroci počeli, kar bi ravno hoteli, prezgodnje navajanje na mnoge obveznosti in odgovornosti pa se mi tudi ne zdi v redu.

16. jan 2012 20:54

Meni pa so malo čudni vsi ti "problemi", ki nastajajo s sedanjimi začetniki OŠ. Evo nimam otrok, niti sorojencev, edina izkušnja mi je moj prvi razred, ki se je zgodil nekje 15+let nazaj (takrat še osemletka). Spomnim se malo psihiranja starejših med poletnimi počitnicami, da sedaj gre pa zares in kar je še tega, potem prvega dneva, ko je bil cel kaos (v šolo so me poslali samo, nekoliko zaradi relativne bližine, nekoliko zaradi pristopa), potem dalje je bilo pa precej simpl vse skupaj. V prvem razredu smo se učili črke pa števila, kasneje računali, izrisovali črke, pisali prve stavke. Naloge je bilo od jako malo, do kar precej, računanje, pisanje spisov, plakati itd. Spomnim se, da nas je prvi dan dobesedno zasula z delom, sem bila besna nanjo da je le kaj. Za konstantno neopravljanje domačega so se nosili domov podpisi, pa tršica je klicala domov. Doma mi niso gledali zvezkov (posledica je bil tudi kak podpis, za neopravljeno nalogo in potem kisla župa), ajde po karakterju sem bila res med mirnimi, po inteligenci pa nič posebno nadarjenega. Mi je bilo samo jasno povedano, da se v šoli dela tisto kar mi je naročeno, pa doma se najprej naredi naloga, potem se pa barva, striže, bere extra, sprašuje koliko je 6 x 3 čeprav smo se učili šele 3+4, pa četudi sem 3+4 računala že v mali šoli in brala tudi. Ne spomnim se tudi pritožb drugih staršev v zvezi s šolskim/domačim delom, takrat je še nekako veljalo, da je bila tista, ki se je pritoževala, če se je, učiteljica. Mi smo pa lepo izvrševali kar nam je bilo zadano, všeč, ne všeč in preživeli osnovko, ki naj bi ti dala osnovo za naprej. Tako, da mislim, da so še najbolj na mestu nasveti, da je treba malemu povedati in dopovedati, da se v osnovki, srednji, na faksu, doma vedno najprej izpolnejo osnovne zahteve, ki nas včasih blazno izpopolnjujejo (ga ni boljšega bilo, kot študirati za kak izpit, z zanimivo tematiko, bi lahko ždela v knjigah 25 ur na dan), drugič pa malo manj (ebiga po pečenju torte pride na vrsto praznjenje polnega korita umazane posode). Šele za obojimi pa pride časa za risati rožce, proslavljati opravljeni izpit in se sladkati s fino torto. Obratno ne zlaufa, slej ko prej.

16. jan 2012 21:27

Dobro Viva!

16. jan 2012 21:30

Viva Meier, mi , ki imamo otroke, smo pa tudi dali vse to s svojo osemletko skozi in se še spomnimo, kako je bilo in ravno zato vidimo vse razlike med takrat in zdaj. Tebe pač to (mogoče) še čaka... In šele takrat, ko se sam znajdeš v neki situaciji, se zaveš, kako lahko je govoriti o nečem, pa kako drugače lahko real life stvari obrne...

Seveda se da marsikaj povedati in dopovedati in naučiti, še najlažje v teoriji. Napisano iz izkušenj... Vsak dan se spomnim kake situacije, za katero bi se danes, ko živim svoj zakon in vzgajam svoje otroke, v jezik ugriznila, takrat se mi je pa zdelo vse nepopisno preprosto. Dandanes se modro vzdržim prenekaterega nasveta. Me je izučilo, da mi nismo narejeni po knjigah. In glej ga, zlomka- naši otroci se sploh nočejo obnašati pa nobenem vzorcu iz knjig, kar nek svoj karakter imajo, pa niti malo podobnega med sabo. Ne bi verjela 10 let nazaj...

Sicer so moji spomini zelo podobni tvojim, ampak nimajo veliko skupnega s tem, kar vidim danes.

čoko

PS: moj otrok je vstopil v šolo s 5 leti in 10 mesecev, jaz pa pri 7 letih. Težko potegnem vzporednice...

16. jan 2012 22:12

Benti, čoko, točno tako, kot si napisala. Istih misli sem!!!

Dam pa Vivi prav, najprej šola potem razvedrilo, itak.

17. jan 2012 4:51

Sicer je moja osnovnašola precej daleč, pa tudi moji otroci so že davno prerasli prvošolske klopi, pa vendar. Mislim, da je potrebno tako kot je napisala Viva narediti otroku neke vrste red - ko pridemo domov se  boš prve pol ure malo pozabaval (igral, gledal televizijo, igral na računalniku, tekal zunaj....), nato bomo pojedli in opravili šolsko delo - brez odletanja od mize in sprehajanja po hiši - učinkovito in hitro, da bo otrok spoznal, da se splača pol ure sedeti in opraviti naloge in nato je čas lahko njegov. Sama mislin in tudi upam, da tega dela res ni več kot za pol ure. Prej ali slej bo otroku to prišlo v navado in ustvaril si bo tak ritem, da bo z nalogami čim prej gotov, kajti domače naloge ga čakajo vse tja do konca srednje šole, torej je še kako pomembno, da se nauči oz. si pridobi neko rutino.

Čoko, razumem, da je tvoj otrok zelo mlad - pet let in deset mesecev star otrok je res še otrok - toda sistem je tak, da tako majhne otroke pač jemljejo v šolo. Včasih bi tak otrok odšel v malo šolo, ki je bila neka nadgradnja vrtca, pa čeprav so se tudi tam že pripravljali na pravo šolo (mogoče pa je bil le občutek drugačen). Moji otroci so šli skozi to fazo in mislim da so v tem letu male šole ogromno pridobili, postali so samostojnejši, samozavestnejši, nekako umsko in telesno pripravljeni na pravo šolo. To je bilo zanje res zelo zelo pmembno leto. In tako bi moralo biti tudi v prvem razredu šole. Po drugi strani pa primerno stroga in zagnana učiteljica naredi otrokom več koristi kot tista, ki jim še v prvem razredu pušča vso zlato svobodo, toda slej ko prej pride streznitev in ko zamenjajo učiteljico je nalo lahko zelo zelo hudo in stresno - tako za otroke kot za starše (imela sem tako izkušnjo).

Mislim, da je edina prava pot, tako kot so ti že svetovali - pogovor z učiteljico - nič obtoževanja in primerjanja z drugimi šolami ali učitelji - res samo pogovor o tvojem otroku, o temu, kako ga vidita učiteljica in vzgojiteljica in kako ga vidiš ti. Z otrokom pa se na tihem dogovorita, da bo poskušal mogoče ta teden čim več dela opraviti v šoli, ker bo potem veliko več prost. In isti tihi dogovor ponovita tudi naslednji teden.... lahko tudi za kakšno majhno nagrado - pa mislim, da niti ne bo treba, ker bo največja nagrada - njegov prosti čas, kar sma prišla. Mogoče je tvoj otrok v teh prvih korakih samo nespreten in boječ, ko pa se mu bo odprlo, bo vse v redu (tudi takšno izkušnjo imam).

Ćoko, kar pogumno, boš videla da se bo vse uredilo.

17. jan 2012 21:37

Samo to bom rekla; v naših časih nas starši niso učili ne pisati ne brati in danes nismo neumni in tudi nismo bili. Danes pa otroci znajo že pisati in nekateri celo brati preden gredo v prvi razred. Dobro je, če ima otrok sam to zanimanje in zelo hudo, kadar jih starši v to prisilijo. Vse skupaj je prignalo tako daleč, da se pri vsaki stvari stvari potencirajo, kot bi človeški možgani bili danes bolj sposobni kot včasih, je pa res, da je danes večja tekmovalnost pri starših.

18. jan 2012 10:20

Franciska. Zlasti kar se tiče mladih staršev in današnje tendence k tekmovalnosti, kar se prerado prenese žal tudi na ramena otrok. Se spomnim svoje travme, ko sem nekoč z mojim malčkom, starim cca leto in pol sedela v posvetovalnici, kjer je mlada mamica kazala vse mogoče spretnosti svojega nadobudneža, ki je ves zaspan in tečen kljub temu moral sodelovati v njeni exibiciji najbolj pametnega otroka v prostoru...

Tako sledi tudi kasneje: " ali vaš že pozna črke? moj že bere..." in potem se starši, zlasti, če gre za prvega otroka zamislijo in na vse načine poskusijo nadoknaditi zamujeno. Pritisk lahko meji tudi na t.i. nasilje nad otrokom, ki si ga običajno večina predstavlja zgolj kot udarce, pa je lahko psihično nasilje celo bolj uničujoče kot slednji.

Šola nam staršem ne bo pomagala. Tam je vse odvisno od tega, kakšen je učitelj, ki bo sprejel naše šestletno dete. Ker to v resnici je. Dete, ki bolj kot vse potrebuje igro, skozi katero lahko prav tako uspešno pridobiva znanje. Za to pa je potrebno veliko znanja in srčnosti tistih, ki to izvajajo.

Moje delo je povezano z mladostniki, ki so morali v otroštvu tekati od krožka do krožka, od glasbene šole, do plesnih vaj, do treningov te in one vrste. Cele družine so posedale vse vikende na raznih turnirjih, tekmah, pri tem pa izgubile čas za družinsko življenje.  Nekateri to zmorejo, mnogi ne. Pa se zgodi izčrpanost, pa nesamozavest, pa občutek, da je razočaral starše in najhuje - sebe..

Zelo dobro je prebrati članek v predzadnji ONI, mislim, da je članek z naslovom Mar nimajo pravice do otroštva.

20. feb 2012 10:20

Se strinjam s tem, kar si napisala. Imela sem enake probleme. Tako, kot učitelji označijo otroka v OŠ, tako se vleče skozi celo OŠ. Tudi moj sin je prinesel vsak dan domov nekaj za podpisati in zmeraj sem prejemala klice iz šole kakšen je. Ena učiteljica v zbornici pove nekaj o otroku drugim in SAMO TO slišijo, ne pomislijo pa , da je morda ona naredila kaj neprofesionalnega in s tem povzročila kakšen odpor pri otroku, ali ga ponižala pred celim razredom, morda po krivici zvalila krivdo nanj.  Na srečo je bilo OŠ konec, čeprav smo jo s težavo zgurali. Zdaj v sr.šoli pa ni nikakršnega problema, tudi ocene so se zelo dvignile, skočile iz 2 na 4 in 5. Zato tisti, ki so mnenja, da je vzgoja staršev marsičesa kriva - to ne bo držalo !  V veliko primerih so za to krivi učitelji in odnos do določenih otrok.

20. feb 2012 13:46

VSAK dan je prinesel nekaj za podpisati in ZMERAJ ste prejemali klice iz šole, kakšen je? To mora biti grozna šola s strašanko krivičnimi, neprofesionalnimi učitelji. Še dobro, da ste tako šolo sploh zgurali.