Mygrace
sporočila: 6506
13. jan 2012 9:16
Ne vem zakaj sem pomislila na disleksijo. Nič te ne stane, če preveriš, Čoko?
MygraceMygrace
sporočila: 6506
13. jan 2012 9:16
Ne vem zakaj sem pomislila na disleksijo. Nič te ne stane, če preveriš, Čoko?
Mygrace
13. jan 2012 9:25
Mygrace je napisal/a: |
Ne vem zakaj sem pomislila na disleksijo. Nič te ne stane, če preveriš, Čoko?
|
Zanimivo, sem pomislila tudi že sama in omenila učiteljici... Pa zaenkrat ni v bistvu nobenih znakov, prepiše brez napak (čeprav se še ne učijo črk), črke je poznal že zelo zgodaj (večino pred 3.letom), bere, računa...
Učiteljica je rekla tudi, da med poukom sodeluje, se lepo izraža, ima velik besedni zaklad, veliko splošnega znanja, le, da je bolj počasen. Ampak to je bilo na zadnjem sestanku...
čoko
13. jan 2012 9:39
Prvošolčka torej tudi izkušenj s tem še nimam. Berem pa z zanimanjem vse debate okrog šolanja,ker naj bi sine septembra prvič prestopil šolski prag. Je pa res, da se nagibam k temu, da bi ga dala eno leto kasneje v šolo, ker je rojen decembra.
Kot je meni znano, naj bi bil prvi razred naša prejšnja mala šola, torej s tega vidika je zame osebno že enkrat na teden dve uri sedenja zaradi naloge preveč. In to ne v prvem, ampak tudi v drugem, trejtem in mogoče še višjem razredu.
Sicer se ne spomnim najbolje, ampak nisem prav dostikrat v OŠ sedela za mizo zaradi domače naloge dve uri?! Saj se pogovarjamo o domačih nalogah Čoko, kajne? Kje pa je potem še vadba, pa učenje in vse ostalo?
In ok, res je verejtno tako, da naj bi s prvošolčkom več delali, tudi domače naloge, vendar kje je meja? Je naloga nas staršev res, da sedimo z otroci pri njihovih nalogah? Do katerega razreda? Koliko časa na dan? Meni se zdi pomembno, da otroku pomagam pri nalogah, ko to potrebuje. In poudarek je na pomagam. Pri določeni nalogi, ki je težka. Ali pa recimo dokler se ne navadi, da je naloga pač njegov vsakodnevni opravek. Ne pa da vsako popoldne sedim z njim in skupaj delava naloge. Učitelj je v prvi vrsti tisti, ki naj bi otroke učil, ne jaz. Jaz sem otroku mama, nisem pedagog in moja naloga je, da otroka naučim samostojnega življenja.
In s tem, da bom delala naloge z njim vsak dan, vsekakor nisem na dobri poti.
Me zanima, kaj menite o tem ostali?
Vilma
13. jan 2012 10:02
Vilma, se vsaj delno strinjam. Moj sin dela sicer nalogo sam, jaz pa pač sedim zraven, včasih gledam, kaj dela, pogosto delam kakšno "svojo nalogo", če kaj vpraša, odgovorim. Če "odtava", preusmerim. Ampak pri taki količini ni šans, da bi sam sedel dve ali tri ure in delal. Vmes, ko on dela, grem pobrat perilo, zlagam nogavice, napišem kaj za službo...
Ne, ni vse taprava domača naloga. Veliko je stvari, ki ostanejo od pouka. Ampak za tako količino dela doma bi moral tisti dan pri pouku manjkati, po mojem mnenju. Glede na to, da ni naloge iz likovne, glasbe, športne...
Konkretni primer od včeraj popoldan:
- 4 strani v delovnem zvezku
+ 5 strani v brezčrtnem (od tega samo 1 ilustracija, ostalo tema matematika)
+ 1 stran mali zvezek- vaja pisanja številk
+ 1 stran 10 računov (prepisati in izračunati)
Večerja, tuš, pravljica, spanje.
čoko
Da popravim, seveda ne sedim zraven samo jaz, ampak izmenično z možem, da se ne bo začela še kaka vroča debata na to temo...
Sporočilo je spremenil(a) čoko dne 13. 2012 10:04
13. jan 2012 10:24
V času, ko je obiskoval osnovno šolo moj otrok je bila pri nas celodnevna osnovna šola. Pri nas se je to zelo obneslo. Vse potrebno je bilo opravljeno v šoli, torbo je prinesel domov konec tedna, da sem pregledala zvezke. Mnogo mojih sodelavk pa je bilo obupanih, ker so otroci prinašali torbo domov vsak dan, v šoli pa niso uspeli naredit vsega in tako so znale povedati, da presedijo z otroci vse do večera, da opravijo vse kar je potrebno.
Torej, od kar otroci obiskujejo pouk se dogaja, da nekateri opravijo vse hitro, brez težav in dobijo še dodatne naloge, da se ne dolgočasijo. Drugi pa delajo počasi in so neprestano v zaostanku in rabijo več moralne in še kakšne podpore. S strani učiteljev in staršev.
Seveda so starši tisti, ki bodo pomagali otroku, če ne dohaja ostalih, učitelj si tega pač ne more privoščiti, v razredu s 26 učenci.
zeta
13. jan 2012 11:17
Moja zgodba je skoraj identična z Zetino. Moj sin je tekoče bral in pisal še preden je šel v šolo, ko so njegovi sošolci še črkovali, se je učiteljica opravičevala, ker se je dolgočasil. Ampak, to še nič ne pomeni. Tudi tvoj sinko Čoko, bo lahko še pa še učen mož. Ima začetne težave in te težave so tudi za vaju z možem težko breme. Skupaj jih boste premagali. Einstein je tudi spregovoril šele s štirimi leti, v matematiki ni bil nikoli dober. Pri njegovi relativnostni enačbi je veliko pomagala in preračunala njegova srbska žena Mileva. To sem napisala za vzpodbudo. Počasi se žaba dere. Vse bo še v redu, le z malo več truda kot morda pri drugih. Ni pa zanemarljiv premislek, da ima mogoče kakšno manjšo težavo, ki se jo dandanašnji dosti enostavno reši.
naor
13. jan 2012 12:16
čoko je napisal/a: |
Ne, ni vse taprava domača naloga. Veliko je stvari, ki ostanejo od pouka. Ampak za tako količino dela doma bi moral tisti dan pri pouku manjkati, po mojem mnenju. Glede na to, da ni naloge iz likovne, glasbe, športne... Konkretni primer od včeraj popoldan: - 4 strani v delovnem zvezku + 5 strani v brezčrtnem (od tega samo 1 ilustracija, ostalo tema matematika) + 1 stran mali zvezek- vaja pisanja številk + 1 stran 10 računov (prepisati in izračunati) Večerja, tuš, pravljica, spanje. |
To, kar si navedla, je za hitrega otroka hitro obvladljivo, za počasnega pa težko. Sploh pa me še zmeraj čudi, da očitno otrok v podaljšanem bivanju ne naredi vsaj nekaj (ali se motim). Že če bi (poudarek je na bi - to se je pri naših otrokih v PB pač počelo) vsaj tisto stran vaj pisanja številk in vaj iz delovnega zvezka otroci skupaj naredil v PB, bi bilo dela doma bistveno manj ... Količina časa, porabljenega za šolsko delo tudi doma, se mi zdi pri tej starosti kar huda - sploh, kot si navedla, da ostane potem čas samo še za večerjo in pot do postelje. Kje pa je čas za sprehode, igro z vrstniki, obisk kakšne predstave in podobne reči, ki jih večina šestletnikov počne v popoldanskem času ...
Skupno pisanje domačih nalog v PB ima dobre lastnosti - vsi otroci delajo hkrati, vsi se morajo umiriti in skoncentrirati, tam je še učiteljica, ki jim pomaga z vzpodbudo in nasveti in vsaj pri svojih sem videla, da sta v skupini kake reči (prav to "mukotrpno" pisanje celih strani številk) naredila z lahkoto.
Pa na naslednjih govorilnih urah poskusi kaj izvedeti še od učiteljice PB, da boš videla, kaj otroci tam počnejo v smislu domače naloge.
Verjamen tudi, ko praviš, da se po pol ure otrok naveliča in postane utrujem in nemotiviran - seveda, kdo pa ne bi bil utrujen po 8 - urnem delovniku + kupu nalog, ki ga še čakajo. Morda poskusiš otroka motivirati tudi s tem, da ga vzpodbujaš, da bo vsaka rešena naloga več v šoli in PB pomenila pol več prostega časa doma. Bister otrok bo verjetno hitro dojel, da se mu bolj splača malo "stisniti" med poukom, ker bo temu sledilo bolj prosto popoldne.
Skrbi me predvsem tisto, kar "ostane od pouka". Na tvojem mestu bi se poskušala z razredničarko pogovoriti o tem, ali samo tvojemu otroku ne uspe sproti prepisati s table oz. narediti vsega pri šolski uri, ali je to nek splošen problem v razredu (to bi kazalo res na to, da je količina snovi za tisto uro preobsežna za njihovo dojemanje). Predstavljaj si, da bo že čez leto dve, bistveno več takih zaposlitev, ko bo učitelj nekaj narekoval, otroci pa bodo morali to zapisati v zvezke (ali prepisovati s table). Takrat bo skoraj nemogoče popoldan nadoknaditi čas "za nazaj" oz. bo otrok stalno "obsojen" na prepisovanje snovi iz zvezka od sošolcev (kakor da bi v šoli manjkal).
Zato se mi zdi dobro, da si zaznala ta problem in upam, da ga boste skupaj z otrokom in učiteljicami nekako razrešili.
Mojca
13. jan 2012 12:37
Vilma, tvoje razmišljanje mi je blizu, ko sprašuješ o tem, kdaj, koliko in kako dolgo naj bi starši "sedeli" z otrokom popoldan ob dom. nalogi, pa je tole moje mnenje: takrat, ko nas otrok za to prosi, ko nas kaj vpraša, ko je naloga takšna, da predvideva sodelovanje staršev (recimo pri naših so je bilo za si izmislit uganko ali zgodbico, ki smo jo zapisali starši, ker otroci v 1. razredu tega pač še niso bili vešči) ... take reči. Pa pogovor o snovi, ki so se je učili v šoli, občudovanje otrokovih izdelkov, vse to nas starše veseli, otroku pa daje potrditev, da smo opazili njegov trud, da se zanimamo na njegovo delo ... To je po mojem mnenju najbolj pomembna stvar, ki jo starši lahko damo svojemu otroku - ne pa slonenje na mizi in opazovanje vsake črtice, ki jo otrok z okornimi potezami nariše v zvezek in čakanje, kdaj bo že konec naloge ...
Meni osebno se zdi bivanje in opravljanje domače naloge v PB dobra izkušnja. Tam so otroci takorekoč "prisiljeni" vzeti zvezek iz torbe, so priptraviti pribor, samostojno začeti pisati nalogo in ob težavah prositi sošolca ali učiteljico za pomoč. Po mojih izkušnjah (in pripovedovanju dveh znank učiteljiv v PB, ki sem jima omenila našo forumsko debato) tam nobena učiteljica ne naredi tega, kar počne dosti mater/očetov doma. To pomeni, da mati/oče odpre šolsko torbo, ona odpre del. zvezek na pravi strani,. ošili otroku svinčnik in sedi z njim za mizo ves čas delanja naloge.
Bistveno se mi zdi, da se ob samostojnem delu otrok nauči prositi za pomoč in nasvet, ko ga potrebuje. Sicer pa razmišljati, kako najuspešneje končati nalogo.
In to je zame temelj uspešnega učenja za vse šolsko življenje.
Moj sin ima sošolca, katerega mati še zdaj kliče po telefonu druge starše oz. sošolce, kadar njen sin manjka v šoli oz. pozabi kaj napisati in se z njimi dogovarja za izposojo zvezkov. Sin ima svoj mobitel, celo z motorjem se že vozi po vasi (tega nočem niti komentirati ...), ampak za njegovo šolsko delo skrbi mati. Pred časom mi je potožila, kako utrujena je že od tega "sedenja in učenja z otrokom". Res je, da ima ta sin manjše učne težave (malo manjšo sposobnost koncentracije in rahlo disleksijo, pove mati), toda ta otrok ima tudi šolsko učno pomoč, kjer s posebno učiteljico dvakrat tedensko utrjujeta znanje pri posameznih predmetih, skupaj delata vaje ...). No, ta otrok je star 14 let. In njegova mati že nekaj let ugotavlja, da ji je dovolj "sedenja za nalogo". Pa še zmeraj vztraja, ker se boji, kaj bi oz. ne bi otrok naredil sam, če nje ne bi bilo zraven (to je sama povedala, ni moje sklepanje).
Moje sklepanje v tem primeru pa je, da je materin dežnik, ki ga je razpela nad otrokom, prevelik.
Mojca
13. jan 2012 13:12
Meni pa nekaj ne gre v mojo trdo : vaja pisanja številk, hkrati pa že pišejo račune in računajo???? Niso se še učili črk, pa že prepisujejo??? Kolikor se jaz spomnim razprav pred uvedbo devetletke in všolanja s šestim letom, je bil eden izmed argumentov tudi ta, da nekateri starši učijo otroke pisat že pred vstopom v šolo in ker si otroci ne znajo prav predstavljati, kako je črka "sestavljena" in kako jo naj napišejo, jo "preslikajo", to pa ni dobro - ne vem, menda je zarad tega oblika ali kajjazvemkaj grda, in blablabla in blablabla. Na, zdaj pa v šoli delajo točno to, kar so prej negirali! Kam to naše šolstvo jadra.....
lp
cervus
13. jan 2012 13:14
Mama F, kot vedno se tudi tokrat povsem strinjam s tabo.
Moja izkušnja: s sinom smo imeli podoben problem, kot ga ima čoko, nikakor ni šlo. Ob tem, da me je spravljala v depresijo misel, kaj šele bo v naslednjih razredih. Potem pa s(m)o ugotovili, da ima močno disleksijo, probleme z dolgoročnim spominom in probleme z motoriko. Kljub temu je večino domače naloge naredil v PB, tako smo pač določili (ravno zato, ker je bil tam prisiljen sedeti, brez pričakovanja pomoči in pahanja s strani staršev) - kar je ostalo za doma, pa se je vleeeeklo. In v šoli enostavno ni uspel vsega prepisati s table. Tako da smo se, še preden je dobil odločbo, zmenili z učiteljico - na njeno pobudo, da je raje poslušal kot pa se trudil pisati in še poslušati, potem pa so mu kopirali zvezke koga drugega. Z odločbo, ko je dobil učno (in oganizacijsko) pomoč, je bilo vse lažje.
Danes je moj sin v tretji triadi in je pri učenju popolnoma samostojen. Ima sicer še vse probleme, čeprav v milejši obliki - razne vaje so mu pomagale pri disleksiji, urjenju spomina, motoriki.... Sicer sem ga počasi že prej, lani pa dokončno (čeprav s skepso) prepustila samemu sebi - in je kar splaval! Sicer ocene niso tako briljantne kot bi bile, če bi se z njim gulila šolsko snov, so pa zelo zadovoljive in njemu v ponos - ker jih je dosegel sam! Če me prosi za pomoč, mu pomagam (predvsem z enim spraševanjem pred kontrolko ali če se mu ustavi pri mat.), sicer pa je šola njegova stvar. Če dobi slabo oceno ni: kaj bomo naredili, ampak kaj boš naredil. Včasih imam kar malo slabo vest, ko poslušam starše, ki se učijo s svojimi otroki, pred testom tudi cele sobote, ki poznajo celo snov, ki se jo otroci učijo .... Pred kratkim pa mi je prišla v roke knjiga Varuh otrokovih dolžnosti, ki je mojo vest pomirila in ki je še nekatere druge stvari postavila v red. Jo priporočam, čeprav včasih malo preveč tolče po mamah - no, večino si zaslužimo.
Naj povem, da imam še hčer, s katero nismo imeli takih problemov in s katero ravnamo ... no, kot je napisala že mama F.
Včasih mislimo, da naši otroci niso sposobni sami opraviti stvari, sami skrbeti za šolo. Če jim damo priložnost, bomo morda presenečeni!
Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Caprese solata s popečenimi svaljki
Zdrobovi ocvrtki s pomakami