Prvošolčki in naloga

6. sep 2013 6:59

Tole se meni zdi zanimiv prispevek o obšolskih dejavnostih: Pri treh mesecih angleščina, pri šestih plavanje. Pretiravamo?

6. sep 2013 10:46

Sem velik zagovornik tega, da se otroci naučijo čimveč čimprej, AMPAK samo, če je to njim v veselje in zabavo (govorim o dve- in triletnikih, ne o srednješolcih). Če polletni malček uživa v vodi - zakaj potem ne bi šli z njim plavat? Če je triletnika groza ledenega pobočja - zakaj bi ga potem silili na smuči? Če se mu zdi učenje angleških pesmic zabavno - zakaj ga ne bi potem vzpodbujali? Slovnice od tega ne bo odnesel nič, ampak ko se bo čez nekaj let začel jezika zares učiti, mu bo pa to znanje, ki bo nekje globoko v spominu, ne da bi sploh vedel zanj, še kako pomagalo. Otroci iz večjezičnih družin niso niti najmanj prikrajšani, ko pri treh letih prav lepo govorijo v treh jezikih, in to je zanje popotnica, ki jim jo lahko drugi otroci samo zavidajo, sami so pa do nje prišli tako rekoč zastonj in brez muke (KER so začeli ob rojstvu, ne ČEPRAV so začeli ob rojstvu!).

Mislim, da je pri xy dejavnostih  zelo majhnih otrok še toliko bolj potrebna zdrava pamet staršev in njihov kritičen pogled na otroka. "Kritičen" odnos v smislu - kaj mojega otroka res veseli, kaj čisto zares zmore, kaj mu gre na živce (ker otroci imajo tudi pravico, da jim ene vrste zabava pač ni všeč), ne pa - kaj se meni zdi dobro, kaj se meni zdi hip, kaj se meni zdi nobel. Tu staršem in starim staršem dostikrat zmanjka, ker je pač vsak prepričan (1) da je njegov otrok ali vnuk najboljši na svetu (vsekakor pa boljši od sosedovega smrkavca) - kar je povsem normalno, seveda pa ponavadi ni res; in (2) da bo otrok nekega dne že sprevidel, da smo imeli prav in bo sam hotel zase to, kar zdaj zanj hočemo mi - kar je tudi dokaj normalo, se pa prav tako ponavadi tudi ne uresniči.

Sonja

6. sep 2013 15:00

Tokrat Limnol, se pa v celoti strinjam s teboj,ampak res v celoti. Kar nekaj tega o čemer pišeš ,sem doživel na lastni koži in sem se moral ob tem sam nanovo prevzgojiti , skratka dobro si napisala :))

Vendelina jr, ne, nič me ne boli, res ne :) Seveda sem nosil pionirsko kapico in rutko in bil ob tem jako ponosen kot tudi nad mojo tedanjo domovino, ki mi še danes močno sedi v duši. Rad imam tudi sedanjo in če pomislim nikoli nisem imel nekih problemov in nikoli me noben sistem ali oblast ni zatiral, maltretiral ali kako drugace onemogočal na moji življenski poti . In vse te pozitivne vrednote sem vcepljal tudi na moja dva potomca, kii pa nista hodila v socialistično šolo, to sem imel v mislih ob zapisanem .

6. sep 2013 16:16

Saj vem, da si imel to v mislih, samo malo se ti je nerodno zapisalo.

7. sep 2013 14:55

Pri tem članku me je zmotilo to, da Juhant zagovarja tole mnenje: 'Če pa obiskujejo dejavnost, zadošča ena sama, enkrat na teden, je prepričan Juhant. Drugo morajo otroci izkusiti doma. Starši mislimo, da se bodo na primer osemletni otroci na takšnih dejavnostih naučili reda in doslednosti ter da bodo vaditelji in trenerji namesto nas opravili del vzgoje. To do neke meje drži, če jim delo z otroki ne pomeni le opravljanja službe.
V drugi triadi devetletke zadoščata dvakrat dve uri dejavnosti na teden, v tretji triadi pa še dodaten dan. 

Potem pa sledi mnenje Videmškove: Od tretjega ali četrtega leta otroka vključimo v samostojno splošno športno vadbo... [...] Vadba naj poteka enkrat do dvakrat na teden, če pa nam čas dopušča in če otroka to veseli, lahko tudi pogosteje. Ko ima otrok zgrajene gibalne temelje, lahko številne športe začne trenirati tudi pozneje.

Malo nametano se mi zdi vse skupaj, brez jasnih mej, kdo je kaj rekel in kakšno je mnenje avtorja članka. In potem upam, da tisti starši, ki še niso odkrili tople vode, znajo izluščiti tisto, kar bi morali.

tulka

7. sep 2013 15:59

Mah ... jaz pa msilim, da ni treba nobenim staršem "tople vode" vedno znova odkrivat in "doktorirat" iz raznih priročnikov, preden se otroka vpiše v šolo in k raznim dejavnostim - če le znajo opazovati in prisluhniti svojemu otroku.

Prej sebi in svojemu otroku, ko še tako eminentnim avtorjem raznih člankov.

Ker, če se navežem na Vendelinino razmišljanje v neki drugi temi - kako bo otrok zrasel v samozavestnega in samostojnega odraslega, če vsak dan gleda matere in očete, ki za vsako žličko cukra, nove čeveljčke ali količino domače naloge zbegano sprašujejo za nasvete vesoljno forumsko javnost oz. take ali drugačne revije, knjige itd. in pri vseh odločitvah primerjajo svojo družino z "družinami iz knjige" ali sosedovimi družinami.

Se mi zdi, da je velika razlika med prvošolcem, ki ga že sam šolski pouk vključno z novimi socialnimi stiki in zadolžitvami "zmatra" toliko, da komaj čaka mir domače dnevne sobe ali "neusmerjeno" igro na dvorišču in tistim, ki "mu je rado dolgčas" in je morda še zelo komunikativen in živahen, pa komaj čaka, kdaj bo lahko po pouku šel še na košarko, pa v glasbeno, pa k tabornikom ...

Če starši svojega otroka poznajo, prvega ne bodo brezglavo rinili v tri ali več obšolskih dejavnosti na teden, drugega pa ne "bremzali", če si bo tega želel in bo jasno, da ga to ne preobremenjuje.

Se pa sicer strinjam z Juhantovim razmišljanjem o navajanju otrok na samostojno delo in predvsem o dejtvu, da tudi otroci rabijo dnevno svoj čas za "možgane na off".

7. sep 2013 21:16

Po novem ne smejo učitelji zahtevat od otrok, da povejo pesmico na pamet. Lahko jo deklamirajo ALI recitirajo.

8. sep 2013 8:56

Kaj pa naj - recitirajo IN deklamirajo?

8. sep 2013 10:30

Ne rabijo se več učiti pesmic na pamet. Lahko jo samo preberejo in se bo štelo isto, kot da bi jo povedal na pamet.

8. sep 2013 11:03

No to se meni pač ne zdi prav pametno - saj ne rečem, da se je smiselno učiti dvajset strani verzov na pamet, ampak tu in tam malo trenirati spomin pa pride še kako prav - saj v vsakdanjem življenju res gre lepo tudi brez Krsta pri Savici, ampak kdaj si kaj zapomniti tudi, če ima več kot tri besede, te pa lahko reši marsikatere neprijetnosti. Škoda. Najbrž je tudi to v imenu otrokovih pravic.