9. jan 2012 19:57
Tole klepetanje bom dopolnila z meni zelo ljubo zgodbico. Fantek, ki se je rodil sodelavki, je danes že doktor. Obiskale smo ju, ko je imel kakšen mesec. Mamica se je pritožila, da veliko joka, skoraj nič ne spi, da je utrujena. Deček je res ležal na hrbtu v posteljici, nič pokrit, čeprav je bil februar, v stanovanju je bilo sicer toplo, sploh pa če si bil odrasel, oblečen in v gibanju, mali pa v pajacku, nepokrit in sam, mamica je imela medtem sto in en opravek. Vzela sem ga iz posteljice, stisnila k sebi in se vključila v pogovor, mali pa je zaspal kot angelček. Mamica je rekla, da pri njej nikoli takole ne zaspi.
Otrok čuti, če je mati nervozna, če se ji mudi, predvsem pa vem, da je tega fantka zeblo in ni mogel spati. Cvetka je hitro ugotovila, da je zdaj dobro, ko je deklici toplo. Za otročke si moramo vzeti čas in potrpljenje, ni treba, da je vedno vse v wasser vago, še prehitro zrastejo.
naor