10. avg 2012 11:00
No, ko smo razčistili vse okrok nizkocenovnega prevoznika iz romunije, morda še nekaj besed o potovanju. Sicer, vsak ve, da se potovanje ne začne takrat ko se vsedeš na sedež, niti takrat ko prečkaš most pri železniški postaji v naši vasi (kot jaz to velikokrat povem ), niti takrat ko kupiš vozovnico ampak veliko prej, in tisti del prej je tudi ( vsaj za mene ) izredno zanimiv in manj ali več stresen: izbira «destinacije«, načina potovanja, usklajevanja denarnih zmožnosti............ Takrat pa le nekaj besed o samem potovanju.
Avtobus je prispel v Ljubljano s skoraj polurno zamudo in po temeljitem preverjanju vozovnice, mi na prtljago nalepijo nalepko, in me pustijo noter. Sem že vajen potovanja z avtobusi na dolgih relacijah in ta je rahlo razočaranje: ni toaleta, je pa čisto navaden avtobus ( iz tega se da sklepati, da obstajajo tudi nenavadni ). No, si mislim, če mehur številnih žensk na avtobusu to premore, bo tudi moj. Res izpade, da se avtobus zelo pogosto ustavlja ne postajališčih in s straniščem ali nabavo kakega sendviča ali kaj drugega ni problema, pri nadaljevanju poti pa velja splošno pravilo ( kot v drugih državah tudi ): vsak naj pogleda če je njegov sosed na mestu in tako nikogar ne pozabimo.
Govorijo seveda romunsko, moj sosed ( se mi zdi ) še to ne, kajti, na vsako moje vprašanje, koliko časa bomo stali je odgovoril, da pet minut, v resnici je bilo najmanj dvajset ali trideset. To pa je pošinil tudi en fant na sedežu pred mano, in mi je pol zmeraj po angleško povedal kolk bomo stali.
Nekje v Italiji, pri enem postanku, se vrnem do avtobusa in groza: na avtobusu tabla z natpisom: Bukuresta-Budimpesta-Ljubljana-Rim. Vedel sem, da nekje ob istem času vozi tudi tudi ta avtobus. Mene spopade nekakšn strah, kajti, sploh mi ni jasno kaj se dogaja, vse je čisto iracionalno, odkod na tem avtobusu, pa prtljaga ( tam je šotor ) gre v Španijo, kje naj dobim prevoz do španije, a sploh grem še tam......................., v delcu sekunde mi vse to gre skozi glavo, takoj dobim pri avtobusu voznika, ki seveda zna odlično romunsko, un poco italiansko od angleščine je znal edino » very little english », poskusim zvedet kako in kaj, nit on razume kaj ga vprašam, niti jaz razumem kaj on govori in po nekaj minutah takega pogovarjanja, pride ven drug možakar iz avtobusa in drži v roki tablo Bukuresta-Budimpešta-Ljubljana-Barcelona-Madrid, je še mal pobriše in je postavi pred uno tablo, ki je mene v paniko spravila. Torej, je vse v najboljšem redu. Hecno se mi vseen zdi, da nihče od osebja ( se mi zdi, da so trije, vsi vozniki ) ne govori nobenega tujega jezika.
Na avtobusu spoznam fanta, ima še en letnik srednje šole za dokončat iz Valencie, oče rumun, mati tudi, babica po materini strani je nemka, bil na počitnicah pri babici v Nemčiji, potem še pri dedku v Romuniji, sedaj se vrača domov. Mislim da je vso šolanje naredil v španiji, govori vse omenjene jezike in še angleščino ( zelo dobro ) za povrh. Se mi zdi, da v evropi odrasta nov rod mladih, ki imajo meje mal drugače postavljene in vse vidijo širše in v drugi luči ( s kančkom žlehtnobe: to oni naši, prejšnji državi ni nič pomagalo ).
Največja težava prej omenjenega fanta je, da mora prat avto, in njemu se zdi, kakor ga opere, zapiha veter in prinese prah iz Sahare in je takoj spet umazan ( oče pa nerazumevajoč ).
Na avtobusu seveda vrtijo filme ( tistega » ko to tamo peva » ni bilo ) kolikor sem videl dveh zvrsti: ameriške vojaško/pustolovske, ko tam ena četa izbrancev premaga vse vietnamce daleč naokoli ( verjetn tiste vojne sploh niso izgubili ) in komedije, videl tri, ena romunska in dve ameriške. V vseh teh filmih je glavni » geg » bil, da nekoga brcnejo ( ali kakor drugače udarijo ) v jajca...................
ežoj