4. jun 2012 20:23
Vendelina, ne da mi ni všeč moja pozicija, ni mi všeč pozicija žensk na sploh. Dejstvo je, da če bi se v katerem koli zgodovinskem obdobju ženske sprijaznile s stanjem v katerem so, danes nebi bilo tako kot je. Kako bom razvijala svoje delo naprej je povsem moja stvar, tudi moškim ni vse servirano. Malo mi je dvignilo pokrove tudi to, da sem opazila, da je zadnje čase moškim v moji bližini povsem normalno, da ''da ženska sporazumno odpoved pred odhodom na porodniško. Itak bo kao imela eno leto časa, da najde drugo.''
NIsem tip človeka ki bi samo jamral, naredil pa nič. Dobro pojamram, ko ne vem kako naprej, pogledam kaj vse se da naredit, vprašam še za kak nasvet in iz tega potegnem kako bomo zadevo furali naprej. Recimo, že pred leti, ko sem imela mogoče dobro leto dela za sabo, sem bila v nekem podjetju na razgovoru. Pa me začne možak spraševat po stanu, otrocih in teh rečeh. Mi je kar odpililo, da če me mislijo izločit iz izbora sam zato, ker bom nekoč rodila, si ne zaslužijo da pridem delat k njim. Guess what, job sem dobila brez nadaljnih pogajanj.
Nekako do zdaj sem znala bolj ali manj sprejemljivo hendlat te reči. Zdaj mi je pa malo zmanjkalo štrikca. Plus da skoraj za vsako znanko slišim, da je po porodniški mesto ni več čakalo ne glede na to, kako dobre so bile. In te reči se ne tičejo le mene, tičejo se nas vseh.
Tudi sama bom upam da čez kakšno leto šla na porodniško. In si ne predstavljam kako odreagirat na obvestilo nadrejenih, da bom samo zato 'tehnološki višek'.
In nisem karieristka. Familija mi pomeni več od tega. V mojem idealnem svetu bi delala polovični delovnik, da bi bila več časa lahko z majhnimi otroki (ko bodo). In ja tudi jaz velikokrat že ob dvanajstih ob kavi in žemlji tuhtam, kaj bi kuhala zvečer. In pospravljanje mi ni ravno grozljivka. Kar pa še ne pomeni, da bi tolerirala desca s pivom na kavču.
OlivaB