8. marec

4. jun 2012 9:28

Glede porodniše za moške - sem v zadnjem času slišala, da kar nekaj moških ni hotelo na porodniški. Ker so jim šefi grozili, pa pravijo da ne bodo tvegal. Naj kar žena

4. jun 2012 9:59

V Franciji imajo štiri mesece porodniške, v ZDA pa šest tednov. Vsaj v državi, kjer živi moja družina. Kruto postaja, iz dneva v dan. Počasi sem se postarala, ampak preživela sem pa večino službenih let tako, da sem šla vsako jutro rada v službo, pa tudi ni bilo vedno lahko, pa tudi vedno nisem šla ob pol štirih domov... Ampak danes je pa noro težko za mlade družine, za starejše brezposelne, za vse nas pravzaprav. In izgleda, da si kaj dosti ne moremo pomagati. Kaj že pravi naš študent?

4. jun 2012 10:10

Točno kot pravi OlivaB. Ne trdim, da je porodniška edini problem, je pa zagotovo med največjimi. Postavite se v vlogo delodajalca/ke. Komu ste pripravljeni ponuditi več? Nekomu za katerega obstaja možnost, da ga boste leto dni plačevali v prazno? Pa tudi ženske niste čisto nedolžne. Kolikorat sem že slišal stavek: "Samo da dobim redno zaposlitev, potem pa otrok." 

Pa ne pozabite ne še eno modrost: Za vsakim uspešnim moškim stoji ena ženska, ki mu pomaga. Za vsako uspešno žensko stojita 2 moška in 8 žensk, ki jo vseh 10 želi potunkati.

4. jun 2012 10:16

Zelo zanimiva zgodba na to temo je zgodba ga. Fink - direktorice Trima Trebnje. Čez kakšen pekel je šla, da se je uveljavila v poklicu, ki je bil tipičen moški. Muke, jok, dokazovanja....

Tudi sama sem "žrtev" razlikovanja. Direktor pravi, da nikakor ne morem prevzeti nekega položaja, ker sem ženska in žensk noben resno ne jemlje. Priznam, da sem dobila cmok v grlo, ampak si mislim svoje. Za njega se bo palca najdla in ko bo prišel čas bo še prosil na kolenih in se opravičeval za svoja dejanja. Jaz pa bom z veseljem pogledala stran.

Mislim, da je bistveno, da doma tega ne občutiš. Da je partner tok priseben, da ne izpostavlja razlik..čeprav roko na srce - razlike so. Hvala bogu. Zakaj bi jih pa sicer mele - naše desce :)

4. jun 2012 10:18

Jaz bi samo nekaj o enakopravnosti in enakovrednosti - zame ta dva pojma ne pomenita, da on sesa prah in lika, ona pa menjava gume na avtu in žarnice. Zame ta dva pojma pomenita, da se dogovorimo o delitvi dela, da vsak počne tisto, kar mu bolj leži, in da je tudi drugemu dovoljeno, kar je dovoljeno enemu. Od delitve del do izhodov.

Kako si to kdo izbori, je pa stvar o čemer so že dekleta in žene zgoraj pisale. Samozavest in kdaj tudi možnost reči ne.

Tole je, povzemam, nedavno krožilo po e-pošti.

Pride mož iz službe domov in na poti proti hiši iz cevi za zalivanje vrta teče voda. Otroka vsa blatna, umazana, se naganjata po dvorišču. Stopi v hišo - kuhinja razmetana do skrajnosti, po tleh polit kakav, drobtine piškotov, na mizi staljeno maslo, po elemntih gora nepomite posode. Kosila nikjer. Gre po stopnicah gor. Med hojo se spotika v odložena oblačila in razmetano obutev, iz kopalnice se sliši, kako iz pipe teče voda, v umivlaniku osatnki posušene zobne paste, otroške sobe razmetane, zatohel zrak v njih, saj so roelte v sončnem vremenu se spuščene.

Kje je žena, se vpraša, in jo kliče. Ona se oglasi in ko pride mož do spalnice vidi ženo še v pižami, leži v postelji in bere knjigo. Ga pogleda in reče: Zdravo, možiček. On pa: Kaj pa vse to pomeni, voda teče, kuhinja razmetana, otroka umazana, nered povsod naokrog? Si ubolela?  Ona pa mrtvo hladno reče: Dragi, vsak dan, ko prideš popoldan domov, me vprašaš, kaj sem počela ves dan. In vidiš, DANES TEGA NISEM počela ...

4. jun 2012 10:21

hahaha, dobra zgodba. Jo že kopiram, da jo mojmu pošljem. hihi

4. jun 2012 11:30

Draga Oliva,

če je pa tako, potem pa sploh ne vem, kaj ti je. Si izobražena, si na vodilnem delovnem mestu (sicer kot vodja poslovalnice ne najvišjem, ampak svetove nad tistimi, ki so pod tabo) in, kot kaže, imaš službo, ki je zlepa ne misliš spustiti iz rok. Jaz sem tudi končala enega od faksov na Aškerčevi (prava figa, ali z začetka ali s sredine ali bolj s konca) in veliko serviserjev zasluži več od mene (in veliko več jih zasluži precej manj), pa me to niti najmanj ne boli, pa z enakopravnostjo tudi nima prav nobene zveze. Ko doma čistim stranišče, menjujem stikalo na hodniku ali delam princeske za obisk popoldne, moja enakopravnost in moj ego prav nič ne trpita, pač naredim to, kar lahko, tisto, kar mi ne gre od rok, pa prepustim drugim (ja, in ene stvari, prav primitivno rokodelske, ki jih jaz ne spravim skupaj, prepustim mojstrom, ki jih drago plačam, eno njihovo uro za štiri ali pet mojih; ampak oni znajo, jaz pa ne, pa prisežem, da me nikoli ni nihče oviral, da se jih ne bi naučila, smo zanimale in veselile me niso). Imaš odprte roke, imaš univerzitetno diplmo, izvoli odpret svojo firmo, kot je to naredilo mnogo serviserjev, in boš enakopravna. Dobiš pač tržno ceno za svoje znanje, oziroma tako, kot si jo izboriš. Od kod ti misel, da diploma a priori mora pomeniti višjo plačo, kot jo ima tisti, ki je brez papirčka? Šteje samo, koliko je tvoje delo vredno na trgu. Si kdaj pomislila, kako hudičevo bolj enakopravna si od tistih, ki so čez noč ostali brez službe, ali tisti, ki jih tudi ni nikoli doma pa ne dobijo nobene dnevnice, ali tisti, ki so resno zboleli ali se rodili tako ali drugače prizadeti? In kot vodja poslovalnice - koliko si lahko privoščiš razumevanja za enakopravnost, koliko pa gledaš na to, da iz svojih podrejenih potegneš čim več ob optimalnih stroških?

Tako pač je: so stvari, ki bi jih radi imeli, in so stvari. ki jih objektivno glede na situacijo in glede na svoje realne sposobnosti lahko imamo. Včasih ni treba drugega kot brca v ta zadnjo, pa se ti odprejo povsem novi horizoniti. Mogoče ti potrebuješ samo to, ali pa ti morata bratec in mož samo še enkrat samo še malo bolj zatežiti, pa boš spregledala. Kot začetek svoje enakopravnosti pa si lahko zadaš nalogo, da se ozreš po možnostih, ki jih imaš. Dostikrat jih res ni kaj dosti, dostikrat jih pa samo nočemo videti. Pa na naslednjih volitvah glasuj za žensko, če najdeš kakšno pametno na volilnem listku. Še kaj?

4. jun 2012 11:48

Limnol, zdaj pa jaz ne razumem kaj tebe muči. Napadaš me z nekimi stvarni... in nisem vodja poslovalnice, sem pa odgovorna da pride dovolj dinarčkov k hiši da sploh posluje. Men je vseeno kakšno izobrazbo ima kdo. Koliko dr-jev znanosti pa ne sežejo sredješolsko izobraženim do kolen!!

Mamamia, zelo lepa zgodbica, velja še za masikater drug primer ne le tak.

4. jun 2012 11:56

Meni je pa zelo všeč, kar si napisala, limnol...v vseh 3 zapisih 

4. jun 2012 12:04

Oliva, nič me ne muči in nič te ne napadam, samo jaz ne razumem, kaj bi ti rada, ti pa ne razumeš, kaj ti jaz hočem povedati. Govorim natanko o tem, kar je napisala mamamia. Z majcenim povdarkom, da je dobro tudi pred pogajanji v najožjem družinskem krogu ali tudi samo v dvoje najprej pri sebi razdelati, kaj hočeš doseči in kje so tvoje meje, tiste zaželene in tiste, ki so še sprejemljive. Glede ostalega pa potem raje še enkrat preberi mamamio, sporočilo je isto, razlika je v embalaži.