3. jan 2011 16:28
Lisa, da te potolažim: tistega "jaz vse jem in sploh ne gledam, koliko dam vase, jaz sem takšna po naravi".....tega ni.
Oziroma, če je, pa je oseba starejša od kakih 20 let (ko ne raste več), potem ima verjetno kakšno drugo težavo (psihično, ščitnico, vrag bi ga vedel). Tudi je precej vitkih ljudi, ki se mirno zlažejo, da nikoli ne hujšajo (v resnici to počnejo, samo število kil, ki jih je treba zbiti, je manjše). Zakaj se lažejo? Zato, ker je zoprno hujšati in potem je malo manj zoprno, če se nabija kakšnemu bolj okroglemu, kako on/a sam/a ne hujša, ker mu/ji ni treba. Hja, tale sadizem obstaja (bila kar nekaj časa v svetu mode in videla to od blizu).
Morda imamo eni res večjo srečo z metabolizmom, ampak če bi glava popustila, bi se tudi mi zredili (In ta glava ponavadi pove naslednje: ali boš sedajle mlatila tole torto in boš potem naslednje tri dni zbijala dol....ali pa kar sedaj odnehaj. Jaz v takih primerih ponavadi odneham). Sicer verjetno počasneje in za manj, ampak zredili bi se pa. V resnici tudi ljudem, ki imamo s tem manj opravka, kilaža ves čas niha za kilo gor in dol. O tem vedo največ povedati športniki, recimo smučarski skakalci....
Ampak je eno malo hujšati za lepšo postavo in da je človek bolj fit....nekaj čisto drugega je pa dieta, ki jo je treba imeti zaradi holesterola, jeter, sladkorne itd.... Ker ne glede na to, kako je človek discipliniran ali pa ne, pa kako je po naravi bolj okrogel ali pa vitek, ko zdravnik pove, da bo treba na dieto, takrat je konec zafrkancijie. Takrat ni več "joj, ubog/a jaz, ne smem več pohanega, mi je zdravnik to odsvetova, uboga jaz, ne bom smela več toliko sladkarij, ker imam povišan sladkorl"...in kar je še takih neresnosti.. Takrat je "hvala bogu, da imam še šanso, da spremenim prehrambene navade in te priložnosti ne bom zakockal/a".
Vendelina jr.