Usmarjanje (oblikovanje) otroka

20. dec 2010 11:55

Strinjam se z limnol, ni vse tako preprosto in samoumevno. Nisem sicer imela namena pisati, pa me vlečete za jezik s to angleščino.

Res sem si želela, da bi imela moja otroka več možnosti, kot sem jih imela sama, ampak nisem ju vozila od enega krožka do drugega, ker je bilo že plesa in glasbene več kot preveč. Sin se je dobesedno sam naučil angleščine, mislim pa da malo k temu prispeva tudi talent za jezike. Nikoli ne bom pozabila, kako smo enkrat ostali člani gledali en ameriški film, on pa je igral eno igrico na računalniku, ali kar je že bilo. J e že dolgo od takrat. Pa se je začel smejat, ker je bilo res smešno na filmu. Takrat mi je bilo jasno, koliko zna angleško.Ko ga je usoda odnesla v ZDA, je imel na ljubljanski FDV priznanih sedem izpitov. S tem izkupičkom je začel na kolidžu v New Yorku in tudi diplomiral. Ko je videl, da si z diplomo iz sociologije ne bo kaj prida pomagal, se je vpisal še na pravo in tudi doktoriral iz prava. Vse v angleščini. Samo toliko o predčasnem učenju in siljenju k učenju. Seveda izjeme potrjujejo pravilo. Ne mislim, da zdaj ni treba otrok voziti k uram angleščine ali glasbe ali karkoli že.

Resnici na ljubo pa moram povedati še nekaj. Moj sin je najprej vpisal ekonomijo in je ostalo samo pri vpisu. Ni ga zanimalo. Potem je vpisal sociologijo in ga tudi kmalu ni več pretirano zanimalo.Potem je šel malo v svet, kjer je spoznal bodočo ženo. Od takrat naprej je dobil motivacijo in je postal najboljši študent kamor se je že prikazal in bil v ponos svoji družini in vzor svojim prijateljem. Malo ima prste vmes tudi usoda. Po mojem mnenju!

 

naor

20. dec 2010 12:08

vidiš, naor, snaha  dela čudeže, hehe (a propos tista druga tema)

 

Glede učenja tujih jezikov: meni je bilo super, ko so pred 20 in več leti v MB vrtcih uvedli ure angleščine

in nemščine, kar so pač starši izbrali, za otroke od petega leta starosti dalje. Dva krat na teden po 45 minut, brezplačno. Se mi je zdela odlična popotnica za otroka, sploh ker potem ni bilo potrebe, da bi ju popoldne kam vozili zaradi jezika. Igraje sta se oba naučila nemščine, potem sta v osnovni šoli še nadaljevala (ker ju je veselilo, sicer ju ne bi silila) in jo samo še utrdila, sin je kasneje celo študiral prevajanje in tolmačenje nemščine.

 

Jaz sem za to, da se otroku privzgojijo predvsem delovne navade, da ga vzpodbujamo v tistem, kar ga veseli, in pravi čas prenehamo, če ugotovimo, da mu nekaj ne ustreza (saj, vrag je v tem, kdaj je tapravi čas) in mu damo možnost, da izbere kaj drugega. Ker vsakega otroka nekaj veseli, starši si  moramo le vzeti čas in mu prisluhniti, ga razumeti in mu tudi dati vedeti, da ni nič narobe, če kdaj tudi napak odloči in šele čez čas ugotovi, da to, kar je sprva mislil, da ga bo preokupiralo, ni tako zelo zanimivo. Vsi delamo napake in zakaj to ne bi bilo dovoljeno tudi otroku?

 

Mamamia

 

mamamia

20. dec 2010 14:03

Loni je tudi en otrok dvorišča, divjanja po drevesih, igranja lopovov in žandarjev, ki pa je vedno smela početi vse, kar si je domislila, govorim o raznoraznih dejavnostih. Nazaj me je držalo samo to, da nisem živela v mestu in nihče od odraslih ni mogel špilati taksi službe še za kako mojo muho. Ki pa ni bila enodnevnica. V 6. razredu sem bila edina punca v obrambnem krožku, ni bilo boljšega, takrat sem bila še prepričana, da bom končala kot vojakinja (pa me je ati postavil na realna tla). Ročna dela, vrtnarski krožek, pevski zbor, računalništvo, vse mogoče dodatne vaje... Nikoli me ni nihče v nič silil.

Kot so mi tudi stali vsi ob strani, ko sem ugotovila, da sem z vpisom na ekonomijo naredila en velik kiks, sestra je bila še tako dobra, da me je šla izpisat. Pa sem šla na filofax in zaključila tisto, kar sem hotela. Spet z vsemi mogočimi obstranskimi dejavnostmi. Večinoma družboslovne narave. No, malce nakladam, hotela sem samo napisati, da me moja lastna mama (učiteljica btw) nikoli ni v nič silila (razen za krožnikom, ker sem bila izredno neješče sorte), vse sem hotela sama. Sestra ravno tako, brat malce manj, a še vseeno. In marsikaj mi je ostalo od takrat... Med drugim plezanje po drevesih, temu se še zdaj ne morem upreti

Loni Makaroni

20. dec 2010 14:09

Preberem vse vaše članke, pa sem ob tem dobila občutek slabe vesti, da sem pa tudi jaz otroke nekam potisnila, brez da bi jih vprašala , če si to želijo.Glede na to, da ni bilo povratnih pritožb in gre vredu skozi menim, da sem storila prav. Gre za to, da sem pri odločanju za izbirne predmete vstrajala , da si izberejo tudi Nemščino. Zdelo se mi je , da je to prav.  Ta velika pravi, da ji gre veliko lažje v srednji šoli  pri pouku nemščine, kot tistim, ki jo v osnovni šoli niso imeli.

lp

 

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

20. dec 2010 15:18

mizarka je napisal/a:

Preberem vse vaše članke, pa sem ob tem dobila občutek slabe vesti, da sem pa tudi jaz otroke nekam potisnila, brez da bi jih vprašala , če si to želijo.Glede na to, da ni bilo povratnih pritožb in gre vredu skozi menim, da sem storila prav. Gre za to, da sem pri odločanju za izbirne predmete vstrajala , da si izberejo tudi Nemščino. Zdelo se mi je , da je to prav.  Ta velika pravi, da ji gre veliko lažje v srednji šoli  pri pouku nemščine, kot tistim, ki jo v osnovni šoli niso imeli. lp   mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

 

Zakaj slaba vest? Pomembno je, da otrok nisi v nič silila. Če si vztrajala pri nečem, to ne pomeni, da si jih silila. Prisila bi bila, če bi onadva odklanjala tisto, kar si jima izbrala, in želela nekaj drugega, kar bi ju veselilo, ti pa bi vztrajala pri svojem. V tem je razlika.

Vztrajanje pri nečem v dobro otroka in prisila za nekaj sta dva različna pojma, ki pa ju je včasih težko razlikovati, s tem se pa strinjam.

 

mamamia

mamamia

20. dec 2010 15:42

Mislim, da je znanje jezikov danes ena posebna zgodba - hočem reči, prav nič posebna, ampak preprosta nuja. Brez osnovnega znanja angleščine se danes tako ali tako ne da več končati resne fakultete, da ne govorimo o tem, kako zelo ozek je tvoj lastni svet, če nisi sposoben komunicirati tudi s kom, ki ni iz tvojih logov (lahko ponazorimo tudi drugače - recimo s tem, da si obsojen samo na gledanje RTVSLO in POPTV). Saj še navodil za uporabo vsega mogočega ne moreš brati, glede na to, da so slovenski prevodi pogosto prava katastrofa. Več jih znaš, lažje ti je v življenju. Prej se jih naučiš, toliko bolje zate (da ne ponavljamo tistega o otrocih večjezičnih družin....). Zato sem jaz zelo zelo za učenje tujih jezikov in to čimbolj zgodaj - ne na silo, ampak preprosto tako, da otrokom pokažemo, da je to praktično. Pa ni to prav nič skregano s plezanjem po drevju in divjimi jagami z vrstniki po dvorišču. Lep pozdrav, Sonja