Usmarjanje (oblikovanje) otroka

17. dec 2010 15:01

Poznam neko mamico, ki je svojega triletnega sinka ob enajstih zvečer, ko je prišla iz službe, zbudila, da ga je učila pisat in brat. Brez besed.

 

Sicer pa sem sama brala in pisala pri 4-ih letih, ker sem sama tako hotla. Starši so me hoteli "bremzat", sam ni šlo. Pri sedmih letih so me dali na tečaj tujega jezika (super dobra naložba, če se mene vpraša), in na ta račun mi je ostalo več časa za borbo z mojo najhujšo sovražnico - matematiko. Med poukom mi je bilo vedno dolgčas. Pa so mi starši dali zvezek, v katerega sem med poslušanjem risala (prej sem mela porisane vse zvezke), da se mi ni zahotelo klepetat in nisem motila sošolcev.

 

Sama pa ne vem, kako bi reagirala pri vzgoji, ker zaenkrat še nimam otrok. Je pa tako, da če bi se že zdaj hvalila, da nečesa pa ziher ne bom nardila, obstaja velika verjetnost, da bi naredila ravno to. Zarečenega kruha se namreč največ poje.

Lp od R.

17. dec 2010 16:05

Najbrž je za določene zadeve ok, če jih otrok zna pred vstopom v šolo, za druge pa ne. Moje punce so znale brati in pisati preden so šle v šolo. Sploh ne vem, če smo jih kaj posebej učili. Moja navada je , da če me otrok kaj vpraša, mu to  tudi povem. Ne rečem, to pa še ni zate, kot to naredijo nekateri. Črke so kar nekako same spoznavale, je pa res , da smo jim veliko brali. Najbolj zanimivo je bilo branje obcestnih znakov za kraje, ker smo potem šli recimo v LBLANO in smo se potem ves čas na to temo smejali.

Opažam pa , da bo najbrž pri našem dečku to šlo malo drugače. Določene stvari ga sploh ne zanimajo, pa če se še tako trudimo, da mu jih nekako približamo. Tako, da ne vem , kako lahko nekater starši uveljavijo svojo voljo, če otrok določenih stvari ni pripravljen sprejeti.

Kmalu bo star 3 leta in do nedavnega so mu bile knjigice samo za izdelovanje papirnih okraskov. Tako, da sem mu jih umikala, drugače jih je trgal. Sedaj pa mu moramo pred branjem vedno brati pravljice.

Držanje barvic v rokah pa je ena posebna vrlina in je za to izumil poseben prijem, ki je zelo podoben  držanju izvijača, ker on pravi da "slavfam".

Kasneje pa se otroci veliko učijo drug od drugega, to pa tudi ne moreš zavirati.

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

18. dec 2010 15:27

Obstaja neznanska razlika med:

- tem, kar otrok 'spotoma' spozna ter se mimogrede ali iz lastnega zanimanja nauči od staršev ali sorojencev

- vpisom štiri- ali pet-letnika v organiziran tečaj (po možnosti dva ali večkrat na teden).

Prvo sodi v zdrav razvoj in spodbujanje le-tega. Drugo - oprostite, to je seveda le moje mnenje - sodi v ambicije staršev po vunderkidu.

tulka

18. dec 2010 16:04

tulka je napisal/a:

Prvo sodi v zdrav razvoj in spodbujanje le-tega. Drugo - oprostite, to je seveda le moje mnenje - sodi v ambicije staršev po vunderkidu. tulka

 

Yeap!

Vanja

18. dec 2010 18:32

O sancta simplicitas. Ko bi le življenje bilo tako preprosto, da bi se na vsako stvar dalo pritisniti štempelj in potem zadovoljno uživati v svojem prav, ki bi veljal za vse (predvsem za vse druge, ker, no, kako bi rekla.... saj človek si kdaj lahko tudi premisli, a ne, samo o tem naj se potem ne govori naokoli)! Tole tulkino in Vanjino vsekakor sodi med bolne ambicije staršev otrok, ki za to, kar se dogaja v tečaju, ne kažejo niti najmanjšega zanimanja: recimo da štoraste potomce silijo v baletni tečaj, kjer se v svojo muko in grozo učiteljic in gledalcev kobalijo po odru in jim je vsako uro na novo nerodno; ali reveže brez najmanjše želje ali posluha v jezikovne tečaje. Ampak ravno tako bolno, da ne rečem še kaj, je vedoželjnega otroka vsak dan za par ur utišati z videokasetami in gameboyi, da ne teži (ker radovedni in uka željni otroci ZELO težijo). Prava meja seveda ni ravna črta, ampak je nekaj zelo meglenega, zabrisanega, razcefranega. Obstajajo triletniki, ki z lahkoto zmorejo stvari, ki jih nekateri še pri desetih letih ne spravijo skupaj, pa so eni in drugi povsem v mejah normale. In talenti se skrivajo prav povsod, v vsem mogočem, samo najti jih je treba. Zato ni prav nič narobe, če otroci poskusijo čimveč stvari, samo, za božjo voljo, ne jih siliti v nekaj, o čemer smo sami sanjali kot otroci, pa nikoli dobili, ker nikjer ne piše, da bo našim otrokom to potem nujno tudi všeč. Bo ali pa ne bo, ker se potomci lahko vržejo po kateremkoli predniku (tudi po tastu, ki noče na nas prepsati svoje hiše). Če otrok sam doma dan za dnem z veseljem ure in ure riše, zakaj, za božjo voljo, tega ne bi smel početi v tečaju, kjer bi se z veseljem naučil še kaj novega? A je kdo kdaj razmišljal, zakaj imajo otroci iz večjezičnih družin v šoli tako rekoč sami po sebi veliko prednost pred ostalimi? Preprosto zato, ker so trenirali možgane že v zibki, in se v času, ko se nas je večina naučila govoriti en jezik, naučijo dva, pa niso po naravi prav nič pametnejši od ostalih; in zelo kmalu za tem brez težav še tretjega, če je treba. In ta elstičnost v glavi se potem še kako obrestuje! Zato bi jo bilo dobro negovati, ne pa pobožno čakati, da čimprej mine, in jo za dobro vago še malo zatočli z gameboyem. Se povsem strinjam, da so delovne navade najboljša popotnica, ki jih lahko damo otroku na pot v njegovo lepo bodočnost, poleg tega, da zna misliti s svojo glavo in sprejemati odločitve, ko pride čas in ko je treba. Je že tako, da se otroci rojevajo brez navodil za uporabo - pa se znajdi, če moreš, ko pa dva nista enaka! Lep pozdrav, Sonja

18. dec 2010 20:06

, pa nikjer ne najdem v tulkinem pisanju gameboya ali česarkoli podobnega, nasprotno, govora je bilo o dirjanju po dvorišču, igrišču, v družbi vrstnikov, po počutju in ne urniku. In prav to "norenje" na prostem je po mojem skromnem mnenju odlična osnova celostnega otrokovega razvoja.

lp

mzm

18. dec 2010 20:26

Evo,

odpreš kulinariko, da se sprostiš, kaj prijetnega prebereš, pa te razpi*dijo do konca. Jaz že par dni premišljujem, da bi se oglasil v tej temi, pa bi rad bil " konstruktiven" ( da ne rečem pameten )  in se prikaže limnol, in napiše tako, kot bi jaz rad ( pa ne znam ), pa že par dni premišljujem in mi ne uspe nič kaj takega skup spravit.

Ja, kaj pa čem, poklapan, moram bit tiho, ko so drugi boljši od mene in, skozi stisnjene zobe: limnol , ma, še ljubčka ti dam:

ežoj

18. dec 2010 21:39

hvala, ežoj, ga dobiš takoj nazaj! Sonja

19. dec 2010 20:27

tulka je napisal/a:

Kje so časi, ko smo po pouku opravili svoje hišne dolžnosti, nato pa se podili po igrišču in plezali na drevesa? In zato ni bilo dosti manj strokovnjakov. Srečnih otrok pa dosti več. tulka

Tudi sama sem polna takih misli. Ja, res, le kako je kopici mojih starih blokovskih prijateljev uspelo končati šolanje z univerzitetno izobrazbo, kljub temu, da smo bili vse ljube dni "otroci dvorišča" z vsemi skrivalnicami, učenjem kotalkanja po parkiriščih ... in v razredu so morda trije hodili v glasbeno, trije k verouku, vsi ostali pa v krožke, ki so bili pač v šoli na razpolago. In zdaj ugotavljam, da sem imela presneto srečo, ker me nihče "zato, ker je to koristno" ni pošiljal k dejavnosti, ki mi ne bi bila že v osnovi v užitek.

Ko zdaj poslušam znance (ki ne živijo ravno na vasi tako kot mi, kjer izbira "nadstandardnih dejavnosti"  ni  bogata), kam vse je "mus" usmerjati otroka že v predšolski dobi, za vsak slučaj, ker je dobro, da zna to ono in tretje, me kar zvija ...

Moja dva otroka hodita po lastni želji h gasilcem, sin še k nogometu, ostalo pa so krožki oz. dejavnosti, ki so na voljo v šoli po pouku. In imata, hvala bogu, čas še za pohajanje s prijatelji in pomoč v gospodinjstvu. Pa je prav zanimivo, kako kljub temu, da ni nihče hodil k angleščini že v vrtcu, nosita domov razna priznanja in plakete s tekmovanj iz angleščine, očitno ni vse tak "mus", kot si nekateri predstavljajo, se strinjate?

 

Mojca

19. dec 2010 20:53

=

tulka je napisal/a:

Zelo me zanima še nekaj: ali se zavedate, kako zelo je otrokom, ki se učijo npr angleščine od 5. leta naprej, DOOOOOOLGČAAAAAAAS pri pouku v tretjem, četrtem, petem itd. razredu, ko ostali del razreda prvič spoznava abecedo, družinske člane, števila do deset... (ampak potem je seveda kriv učitelj, ki ne zna motivirati vašega otroka - ki ima pri svojem predznanju za dolgočasje sicer kar nekaj razlogov, roko na srce) tulka

 

Tulka, do neke mere imaš prav.  Ti pa povem to, da se otrok, ki se je skozi igro naučil npr. angleščine že dosti pred tem, ko je prišla na vrsto v šoli, več-ali-manj nauči večine snovi za tisto šolsko leto najkasneje do konca novembra, potem se pa do junija dolgočasi pri vseh predmetih, če se ga kako drugače ne motivira ali kam usmeri (ne usmari). In je potem vedno od vsakične modrosti staršev in okolice odvisno, kako se takega otroka zamoti z nečim, kar mu bo na dolgi rok koristilo.

Vendelina jr.