16. dec 2010 14:32
Načeloma sem proti temu, da starši skozi otroka uresničujejo svoje neizživete ambicije.
Se mi pa zdi v redu, če starši pri otroku v določeni starosti prepoznajo nadarjenost za nekaj in ga v tej smeri vzpodbujajo, sploh če to veseli tudi otroka. Sem pa v vsakem primeru za to, da se otrok preizkusi v čim več dejavnostih in se pri neki primerni starosti odloči za tisto, ki mu najbolj ustreza. Je dovolj načinov in možnosti, da se to naredi tako, da se otroka v nič ne sili. Skratka, sem za vzpodbujanje, ne pa za to, da otroka v nekaj silimo.
Starš, ki v prvem razredu osnovne šole za svojega otroka ve, kam ga bo vpisal in s čem se bo otrok ukvarjal, se mi ne zdi najbolj odgovoren, v takih primerih se bojim, da bo straš otroka zadrževal na poti, ki mu jo je on kot starš začrtal in se sprašujem, kaj se bo zgodilo, če se otrok v tej zgodbi ne bo prepoznal in bo želel početi kaj drugega. Poznamo take zgodbe s srečnim in zelo nesrečnim koncem, najsi gre za šport, umetnost, šolanje na srednjih šiolah in fakultetah ter tudi že pri opravljanju poklica.
Najtežje je torej najti mejo med tistim, kar si kot starš želiš za svojega otroka (najboljše seveda) in tistim, za kar je otrok sposoben in si to tudi želi oziroma ga veseli. Me pa vedno znova zaboli, ko vidim, kako eni starši silijo in pritiskajo na otroka, četudi ta jasno in glasno pove, da ga to ne veseli. Ne gre mi iz glave hčerina sošolka, ki ji mamani dovolila, da preneha smučati, ker je deklica tarnala nad bolečinami v sklepih in kolenu, pa tudi, da je to neveseli več, da ne zmore, da ji zmanjkuje časa za šolo. Je sedela na avtobusni postaji in se učila, učila se je med kosilom v šoli, ker jo je mama vozila na treninge. Ni poslušala nasvetov šolske psihologinje,da ima deklica problem. Deklica je pri 15 letih bila tako rekoč invalid (zaradi večih operacij kolena, ker je mama po vsaki vztrajala, da mora trenirati in se ne sme predati, ker pravi športniki ne klonejo), v srednji šoli je popolnoma popustila (ker v osnovni je mama vztrajala, da mora biti super odličnjakinja), doma se je uprla in prenehala s smučanjem, zaradi česar toliko, da se ji mama ni odrekla. Še danes, po petih letih, ji mati očita, da ni za nič, ker ni vztrajala pri športu, da se je dekle našlo na čisto drugem področju in zelo, zelo uspelo, ji ne pomeni nič. Mene take zgodbe žalostijo.
Mamamia
mamamia