Usmarjanje (oblikovanje) otroka

16. dec 2010 18:44

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

....poznam kar nekaj ljudi, ki so prešli ali ogromne težave kot otrci ali so imeli starše, ki so bili čisto navadni delavci, pa so danes vrhunski strokovnjaki, ki jim nihče ne bi pripisal, da bodo tam, kjer so.   Vanja

Nihče?

Resno misliš?

Ta logika, da "navaden" delavec ne more imeti otrok, ki so "vrhunski strokovnjaki", predvidevam, da s tem misliš hkrati visoko izobražene, ne drži  vode. Ker, po moje, je vrhunski strokovnjak nekdo, ki je pač tak na svojem področju, pa najsi bo mizar, čevljar ali pač jedrski fizik.

Ja, res imamo veliko srečo, da še vedno živimo v državi, kjer izobrazba ni odvisna od gmotnega položaja staršev. Samo upamo lahko, da bo tako čimbolj in čimdalj ostalo. In delavnost, motiviranost za učenje, delo, raziskovanje mladih,.....nikakor ni v nobeni pozitivni povezavi s stopnjo izobrazbe njihovih staršev. Pa inteligenca  (po SSKJ "nadarjenost za umske dejanosti")tudi ne.

 

rimljanka

16. dec 2010 20:51

rimljanka je napisal/a:

Vanja_v_ZDA je napisal/a: ....poznam kar nekaj ljudi, ki so prešli ali ogromne težave kot otrci ali so imeli starše, ki so bili čisto navadni delavci, pa so danes vrhunski strokovnjaki, ki jim nihče ne bi pripisal, da bodo tam, kjer so. Vanja Nihče? Resno misliš? Ta logika, da "navaden" delavec ne more imeti otrok, ki so "vrhunski strokovnjaki", predvidevam, da s tem misliš hkrati visoko izobražene, ne drži  vode. Ker, po moje, je vrhunski strokovnjak nekdo, ki je pač tak na svojem področju, pa najsi bo mizar, čevljar ali pač jedrski fizik. Ja, res imamo veliko srečo, da še vedno živimo v državi, kjer izobrazba ni odvisna od gmotnega položaja staršev. Samo upamo lahko, da bo tako čimbolj in čimdalj ostalo. In delavnost, motiviranost za učenje, delo, raziskovanje mladih,.....nikakor ni v nobeni pozitivni povezavi s stopnjo izobrazbe njihovih staršev. Pa inteligenca  (po SSKJ "nadarjenost za umske dejanosti")tudi ne.   rimljanka

 

Tega, kar sem napisala, ne mislim JAZ, ampak imam samo privilegij, da poznam nekaj takih ljudi, ki so se otresli tega, da NIHČE (okolica iz otroštva) ni pričakovala, da bo kaj posebnega iz njih. Šele, ko so se odselili in odpravili v srednjo šolo in kasneje na faks, se je zadeva spremenila!

 

Vsekakor poznam več visoko šolanih, ki imajo podpovprečne otroke in opravičujejo njihove težave v šoli z raznoraznimi modernimi diagnozami.

 

Vanja

16. dec 2010 20:54

Zanimivo, kako podobno razmišljamo. Otroka naučiti vztrajnosti in vestnosti je ena najboljših popotnic. Kako pa otroka, ki dela šolo 'z levo roko', ki mu ni potrebno vlagati nobenega napora za doseganje dobrih ocen navaditi tega? Ali ni tam nekje v sedmem razredu ali celo v srednji šoli, ko stvari postanejo zahtevnejše, malo pozno za to? Verjam, da je motivacija močan faktor, ampak... tudi ta verjetno ne pride sama od sebe. Koliko lahko prispevamo le z vztrajanjem pri dodatnih aktivnostih, za katere otrok pokaže interes (vidim, da sta glasbena in angleščina še vedno klasika)? Čeprav je tudi tu dostikrat slišati komentarje v stilu: saj ga samo na neke aktivnosti vozite, saj ni nikdar doma, da je to potuha za starše, ki otroka oddajo, da se mu ni treba z njim ukvarjati, ipd. Mešane občutke pa imam tudi ob razmišljanju staršev, ki pravijo, da: tudi, če bo prodajalka (na primer), važno, da bo delo z veseljem opravljala. Res je, da so ljudje, ki recimo s poklicno šolo opravljajo delo, ki jih veseli, pa ob tem ne zaslužijo minimalne plače. Kako gledate na materialno plat? Verjamete, da so ljudje srečni le, če opravljajo delo, ki jih veseli, so obkroženi z ljudmi, ki jih imajo radi, dajo pol plače za najemnino, komaj plačajo otrokom šolski izlet, počitnic si pa ne morejo privoščiti? Vse je težko imeti (seveda se da, ampak resnici na ljubo, mislim, da je to bolj manjšina) in da lažje skompenziraš dober zaslužek ob ne ravno idealnem delu s tem, da sebi in otrokom privoščiš kakšen priboljšek. alibaba

16. dec 2010 20:59

(joj, res sem napisala usmarjanje... ) Sem enkrat brala nekaj o tem kako beremo... po črkah ali po besedah... Moram reči, da jaz napačnih črk v besedah sploh ne opazim, mož se pa v vsako vpiči...Zdaj, ko sem opazila, me pa prav v oči bode! se opravičujem. alibaba

16. dec 2010 21:04

naj te potolažim, da sploh nisem opazla, da je beseda napačno napisana. Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

16. dec 2010 21:11

Čaki, Katarina, boš videla- zdaj, ko si opazila je konec! alibaba

16. dec 2010 21:26

alibaba je napisal/a:

Čaki, Katarina, boš videla- zdaj, ko si opazila je konec! alibaba

Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

16. dec 2010 23:06

Zakaj se mi zdi, da je kar nekaj kulinarikov preskočilo branje tistega linka o 'superstarših', ki ga je nedavno nazaj Vendelina prilepila na forum?

Zelo me zanima še nekaj: ali se zavedate, kako zelo je otrokom, ki se učijo npr angleščine od 5. leta naprej, DOOOOOOLGČAAAAAAAS pri pouku v tretjem, četrtem, petem itd. razredu, ko ostali del razreda prvič spoznava abecedo, družinske člane, števila do deset... (ampak potem je seveda kriv učitelj, ki ne zna motivirati vašega otroka - ki ima pri svojem predznanju za dolgočasje sicer kar nekaj razlogov, roko na srce)

Kje so časi, ko smo po pouku opravili svoje hišne dolžnosti, nato pa se podili po igrišču in plezali na drevesa? In zato ni bilo dosti manj strokovnjakov. Srečnih otrok pa dosti več.

tulka

17. dec 2010 13:14

tulka, jaz sem očitno Vendyino pisanje preskočila, bom pa poiskala link. Kar se tiče znanja predšolskih otrok, je pa situacija pogosto taka, da mlajši otrok, ki preživlja dosti časa s starejšim, ki že obiskuje šolo, sam začne pisati, računati in 'pisati domače naloge'. Starejšemu se zdi fino, ko ga poučuje, mlajši pa seveda hoče znati toliko kot on. alibaba

17. dec 2010 14:47

Citat: ... DOOOOOOLGČAAAAAAAS pri pouku v tretjem, četrtem, petem itd. razredu, ko ostali del razreda prvič spoznava abecedo, družinske člane, števila do deset ...

 

Mi smo to rešili tako, da se je otrok učil nemščino v vrtcu, ker smo vedeli, da je v šoli nagleščina. Ko je v višjem razredu osnovne šole dobil zraven še nemščino, se je pač enega predmeta manj učil, pa med poukom sodeloval z učiteljico in pomagal sošolcem.

 

Pisat in brat ter računat ga pa pred šolo nismo sistematično učili, ker za to je vendarle šola, tako je s sedmimi leti odkorakal v razred s poznavanjem nekaterih črk in branjem tako-tako. No, hčije pa znala brat in pisat pred odhpdpm v šolo, ker je vpijala znanje  starejšega brata. a ni bilo težav, ji med poukom ni bilo nikdar dolgčas.

mamamia

mamamia