Zakon privlačnosti

22. apr 2010 10:12

Vidim, da sem kar malce razvnel določene člane. Najprej bi rad odgovoril na to, da ne mislim propagirati prodaje določenih knjig. Vse knjige sem si izposodil v knjižnici. Priznam pa, da imam nekatere tudi doma, saj so me osebno popolnoma navdušile. Glede hitrega tečaja bi rad pripomnil, da se aktivno s tem ukvarjam že kakšnih deset let. Torej ni to samo enkratno navdušenje. Res se dobro sliši Zakon privlačnosti in ne princip ali filozofija. Če še to malo pokomentiram. Tudi če ne verjamete v zakon težnosti, še vedno hodite po zemlji in ne po zraku, kajne!? Če se poglobite vase in se iskreno vprašate kakšne zadeve se dogajajo v vašem življenju, pridete do ugotovitve, da ste o tem že kdaj razmišljali. Torej tudi če ne verjamete v privlačnost svojih misli, Zakon privlačnosti v vašem življenju deluje. Ali Zakon privlačnosti deluje v naših odnosih? Napišite kakšno svojo dogodivščino, kako ste s svojim razmišljanjem v svoje življenje pritegnili določene ljudi. Eno takšno dogodivščino pa napišem naslednjič. ,,Yes, we can !! ,, andrejcek

22. apr 2010 10:22

andrejček, primerjava ti ni posrečena. Lahko v " zakon težnosti " ( raje bi rekli gravitacije ) verjameš ali ne, posledice delovanja gravitacije so nedvoumne. Če v " zakon privlačnosti " ne verjameš, ni nobenih otipljivih nasprotnih dejstev. Kot sem že rekel: s tem a boš verjel ali ne, si izbiraš resničnost, ki za tebe velja.

ežoj

22. apr 2010 10:43

Tudi posledice Zakona privlačnosti so vidne v vsakem življenju. Vera je naslednja stopnja, ki nadgrajuje privlačnost. Jaz bi temu rekel vizualizacija. Torej če se poglobimo vase, bomo našli dejstva o delovanju privlačnosti v našem življenju. Gravitacija je bila že od dinozavrov naprej. Privlačnost pa v našem življenju deluje od obstoja človeka. Še enkrat bi ponovil, da tudi če ne verjameš v obstoj privlačnosti, privlačnost deluje. V tem forumu so se oglasili ljudje, ki razmišljajo o tem zakonu. Še enkrat bi poudaril, da je moj namen izmenjava izkušenj in ne kakšno nadzorovano širjenje razmišljanja. Vsakomur dopuščam, da razmišlja kakor želi in da tudi napiše kako se ob tem počuti. Hvala tistim, ki so me usmerili v branje nekaterih avtorjev, ki jih sploh nisem poznal. Hvala tudi tistim, ki so napisali svoje lastne izkušnje. Začetni namen sem dosegel in sem izjemno zadovoljen. andrejcek

22. apr 2010 10:43

@ežoj: tudi jaz se s tem strinjam. @japaja: fajn napisano @andrejček: s šnelkurz najbrž niso mislili da je to od danes do jutri, ampak da je tovrstna literatura napisana tako. In je res, uporablja pa vse izraze in finte, da ljudi, ki 'čakajo' na boljše čase, prepriča. Ni pa dokazljiva in tu je (za mene) največji problem. Mateja

22. apr 2010 11:28

 

V znanstvenem raziskovanju je dobro znan fenomen selekcijskega biasa, v katerem poročamo o tistih dogodkih, s katerimi hočemo utemeljiti tezo, ki jo zagovarjamo, tiste dogodke, ki teze ne podpirajo, pa s takimi ali drugačnimi zvijačami izločimo (dostikrat podzavestno). Zato ima znanstveno raziskovanje zelo natančno predpisano metodologijo, od osnutka raziskave do statističnih orodij, pa še pri tem se pogosto zgodi, da v priznane časopise zaidejo tako ali drugače luknjasti članki (in se potem bralci slastimo ob odzivih, ki se začnejo z A Letter to the Editor). O tem, kaj vse se znajde v rumenem tisku (in literaturi v istih odtenkih), raje ne začnem niti razpravljati.

Vsem se nam je že pripetila anekdota "ravno sem razmišljala o prijateljici, pa me je poklicala po telefonu, gotovo je bila na delu telepatija", pri tem pa smo mirno prezrli troje: vsaj sto priložnosti, ko nas je klic iste prijateljice presenetil, drugih sto, ko smo mislili nanjo, pa nas ni poklicala, in zelo konkretno tretje, da smo bili s prijateljico pravzaprav zmenjeni, da se slišimo, ker gremo zvečer na pizzo in se moramo še do konca dogovoriti, kdaj in kje, tako da smo njen klic upravičeno pričakovali.

To je značilen primer selekcijskega biasa v vsakdanjem življenju. Od tu naprej je pa precej odvisno od značaja človeka, ali bo svoje življenje videl oziroma interpretiral kot neprekinjeno vrsto praznih parkirnih prostorov in lepega vremena, ali kot pesimistično mlakužo (in se nas bo večina ponavadi znašla nekje vmes). Na obeh straneh pa bo vedno nekaj takih, ki iščejo bližnjice, med katere spadajo dobro znane dileme Kako shujšati (ne da bi manj jedel ali odpravil odvisnost od hrane), Kako narediti izpit (ne da bi si vzel čas in se naučil študijsko snov), Kako obogateti (ne da bi na vse pretege garal in vzel v zakup, da imam lahko tudi smolo), you name it on and on, in vsi ti so dobrodošla klientela za kupovanje tovrstnih knjig.

Se pa strinjam, da je nagnjenje k hokuspokusu podzavestno, še več, jaz (seveda navdihnjeno z Dawkinsom) menim, da je celo fiziološko oziroma genetsko zakodirano. Namreč, če citiram kar samo sebe, "v pradavnini, v casu, ko so se nasi pra-predniki potikali med pra-protjo in lovili pra-šiče, so eni videli v nakljucnem vzorcu pik in lis pra-tigra, drugi pa v pra-tigru nakljucni vzorec pik in lis. Naravni izbor je s pomocjo pra-tigrov napravil svoje, zato med danes zivecimi ljudmi prevladujejo potomci prve skupine - nekje v mozganih so se zaredile skupine nevronov, ki tripajo na obcutke iracionalnega obvladovanja sveta. Kaj se na ta obcutek nalepi - religija, politika, praznoverje, feng-shui ali hazard - je pravzaprav najbrz sekundarnega pomena, gre za fiziološko berglo, brez katere bi bil pogled v eksistencialistično brezno prehud."

 

lp, proxima

 

p.s. Za konec si ne morem kaj, da ne bi spet namigovala na Christopherja Brookmyrea, tokrat bi vsem prijazno priporočila njegovo briljantno The Attack of the Unsinkable Rubber Ducks - avtor se v tej knjigi na svoj strupeno sarkastičen način ukvarja prav s hokuspokusom, tako s tistimi, ki od tega živijo, kot z njihovimi žrtvami.

 

22. apr 2010 11:35

V črno, proxima, bravo! Košuta

22. apr 2010 11:48

Cenjena Proxima, moj poklon tvojemu postu. Silno me srbi, da bi se vključil pa se ne bom. Ker je takšno ceneno besedičenje le nekoliko prepoceni, poleg tega pa v tovrstne "zakone" ne verjamem. LP hedonist

22. apr 2010 12:07

vsak po svoje... Jaz sem ugotovila, da tale zakon privlačnosti pri meni močno deluje, preden sem za njega sploh slišala.In ko sem tako nekega dne sedela na enem obisku in razmišljala, kako je to fajn, da grejo stvari tako, kot si jih zastaviš, sem tam na polici zagledala knjigo "Prosite, dano vam je". Malo prelistam in glej, ga, zlomka- notri piše vse o tem, o čemer pravkar razmišljam... Sem se začela kar smejat. Knjigo sem si sposodila in kasneje tudi kupila. Zakaj? Da me večkrat spomni, kako razmišljat v življenju. Ne, kako sem boga, ker sem zaspana, ampak kako bo fajn, ko bom šla zvečer spat. Ne, kako sem jezna, ker imam opraskan avto, ampak kako je fajn, da imam avto, ki me varno pripelje na cilj. Ne, kako sta moja otroka grozna, ko nič ne ubogata, ampak kako je fajn, da sta zdrava in imata dovolj energije, da lahko tako divjata. Ne, kako je grozno, ker sem zbolela, ampak kako bo lepo, ko bom spet zdrava. Itd, itd...In verjeli ali ne, moje življenje je čudovito. Dobim vse, kar si res želim, v življenje vstopajo ljudje, ki mi pri tem pomagajo, čeprav se sploh ne poznamo. In to je bistvo zakona privlačnosti- ko začneš razmišljati pozitivno, ko se osredotočiš v vsaki stvari na pozitivno, postane življenje lepše. Celo takrat, ko ne gre vse po načrtih, vidiš pot, poiščeš pozitivno stran in ni vrag, da se človek ne bi veliko boljše počutil...

čoko

22. apr 2010 12:08

Ja, proxima, še en poklon , zaslužiš si še enega v kratkih, oprijetih kolesarskih hlačah ali potapljaški obleki, četudi samo v izložbi ... you know what i am talking about, don't you?

Mamamia

 

mamamia

22. apr 2010 12:12

Res zanimivo, koliko različnih mnenj. Hvala bogu.

Zakaj  so knjige napisane kot šenlkurzi? Zato, ker si ljudje ne jemljemo časa za dolge, svetopisemske vsebine in so nam instant - hitre variante bližje. Kot, da bi želeli zaradi svojega zavedanja omejenosti časa, ki nam je namenjen, spoznati VSE.

Koliko vzponov in padcev bo nekdo doživel, je odvisno od njega samega. Kdor ne doživlja padcev, tudi vzponov nima. In kdor se ne povzpne, ta tudi ne pade. -DOLGČAS

Ena izmed mojih izkušenj doživetja "zakona" privlačnosti:

Knjigo Skrivnost sem prebrala enkrat lani (mislim, da sem na tem forumu pod naslovom Kaj beremo, to tudi omenila...).

Hišo smo začeli zidati leta 2008. Dokumentacijo sva dobila enkrat avgusta 2007 in takrat je bilo že odločeno: Gradili bomo. Iskala sva izvajalca - dobrega zidarja. Možev brat, je poznal enega, ki je "zelo dober". Ob neki priložnosti že prej smo se z njim tudi srečali in ob omembi njegovega imena, sem se ga tudi spomnila in ob misli, da bi nam gradil hišo sem si pri sebi rekla:  "Ta človek mi ni všeč. Nočem, da gradi našo hišo." Možu, seveda, nisem ničesar omenila. Pripomnila sem samo, da bova itak morala pridobit ponudbe od večih izvajalcev, preden se bova odločila. Seveda so sledile mahinacije moževega brata, da kje bova našla za takšno ceno drugega -bla,bla,bla. Torej, prišel je dan, ko je mož poklical tega človeka, ki je seveda obljubil, da bo prišel v nedeljo - ni ga bilo (nekje se je zadržal-bla,bla,bla), obljubila je naslednjo nedeljo (ga ni bilo - nekdo je imel rojstni dan -bla,bla,bla). Seveda, ko ga tretjič ni bilo, je bilo treba potegniti črto in sem možu rekla, da greva danes (tisti dan) iskat drugega izvajalca. "Kje ga boš našla? Ti veš koliko stanejo zidarji? Poznaš koga?..." "Ne, ne poznam. Ampak pomisli na nekoga, ki ga ti poznaš?" "Koga?" "Ne vem. Ti mi povej." In mož je takoj izstrelil, da pozna moškega, ki je včasih bil poštar in ve, kje stanuje in ta ima sina, ki bi naj bil zidar... Sem rekla: "Greva." "Takoj?" "Takoj." Starejšega moškega sva srečala pred hišo (se je ravno nekam pakiral). Dal nama je naslov, tel. št. in sva šla naprej. Njegov sin je sprejel delo. Drugega nisva niti iskala in nisva preverjala cen. Naivnost? Kaj pa vem, mogoče slutnja, vibracije... Vam povem, da takšnega zidarja, ki je v prvi vrsti človek, s posebnim čutom za delo in sodelovanje, še nisem srečala. Hiška že stoji. Delali smo kot črnci in ni mi žal. Stene so tako ravne, da so se še izvajalci ometov čudili, da tako ravnih sten še niso videli - posledično, je bila cena ometov nižja... V celotnem obdobju gradnje, se je za dva cela dneva dela, odpovedal plačilu, rekoč: "Eh, veš kaj, danes pa je bila, takšna, udarniška..." Celotno delo je vodil samo nam v korist, da mi je bilo nekajkrat že celo nerodno...

Ampak, točno takšnega človeka, sem želela, da nam zgradi hišo. Pedantnega, točnega, direktnega in človeka, ki ob delu svetuje in razlaga.

Takrat še nisem slišala za zakon privlačnosti. Vendar danes verjamem, da je deloval.

Če pogledam nazaj vidim, da je bilo takšnih primerov ničkoliko. Morda še kakšnega opišem. Ko bo čas za to.