1. dec 2009 9:11
| vikica je napisal/a: |
| Vanja ali imaš občutek, da smo Slovani nekoliko drugačni od drugih narodov. Meni se zdi, da smo. |
Tole bo treba pa malo teminološko spraviti v en red - za družboslovne sladokusce
Okej,bili ste opozorjeni, je za sladokusce
Prvič, z besedmo Slovani označujemo sklop različnih etničnih skupin, ki govorijo jezike, ki so se razvili iz podobnih/enakih korenov in od tu naprej je sintaksa kolikor-toliko podobna. Gre za skupino satemskih jezikov, ki jo označujemo za slovansko. Skratka, Slovani - to je oznaka za jezikovno sorodnost in za čisto nič drugega.
Drugič, obstaja razlika med etnično skupino in narodom. Etnična skupina je skupina, ki deli skupno kulturno izročilo in najbolj povezovalni element etnične skupine je vsekakor jezik. No, narod je pa skupina, ki goji skupno kulturo in ki goji tudi skupno ekonomijo in si družbo organizira na tem, da so pač pripadniki te skupine primarno vključeni v menjavo, ki se dogaja v tej skupini. Če se je kdo v temle izgubil: sociološko gledano je se je narod kot fenomen zgodil z novim veko, s razmahom kapitalizma, ko se je pač menjava lahko začenjala dogajati na širšem prostoru in ko je meščanstvo začenjalo dobivati dovolj ekonomske moči, da se je uprlo fevdalcem (in jih je moralo biti veliko in so pobirali na širšem prostoru, da so bili dovolj močni) - konec koncev, izraz "pomlad narodov" je točno posledica tega boja. No, narod je koncept 18. in 19. stoletja in v 19. stoletju se je večina narodov tudi politično organizirala v svoji državi. No, nekaterim to ni čisto uspelo in smo ta proces dokonačli ob koncu 20. stoletja.
V kontekstu 21. stoletja. Slovenci smo narod, Hrvati so narod, Američani so narod (pa imajo zelo različne etnične izvore), Kitajci so narod, medtem ko pa masa etničnih skupin, ki živi na Kitajskem in imajo svoje jezike (podobno je v Indiji) niso narodi, so etnične skupine.
Okej, do sedaj smo ugotovili, da Slovani niso narod.
Načeloma je pa diskusija o tem, kakšno je kolektivno obnašanje ene etnične skupine versus druge....in kako se pač nekoga presoja po tem, kakšne etnične provinience je, pa četuudi je čisto dobronamerno in celo ima v ozadju kak kompliment (tipo, joj, kako ste Slovenci pridni itd), ta diskusija ima tveganje, da hitro zdrsne v precej vulgarna posploševnja in od tam v škodljive -izme vseh vrst.
Ker vsakogar od nas pa vendarle oblikuje še kaj več kot njegova etnična provinienca. Tu se velja referirati na Margaret Mead, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja študirala obnašanje tradicionalnih družb na treh pacifiških otokih. Ljudje na teh otokih so si bili po etniji/rasi/genetiki precej blizu, ampak ker je bila komunikacija med otoki minimalna (ravno toliko, da se tja ravno ni dalo veslati, na motro se je pa brez problema prišlo čez), se pač niso skoraj nikoli srečali. In so organizirali tri zelo različne organizacije družbe. Na eni so imeli hierarhični patriarhat, na drugem so imeli precej bojeviti matriarhat, na tretjem so pa imeli precej permisivne prakse. In seveda, člani različnih družb bi, če bi se srečali, imeli precej težav, da bi usklajevali svoje vrednote. Tekst se imenuje Spol in temperament v treh različnih družbah (in se mi zdi, da vem od katere članice otrok mora itak tole študirat
) in na temelju tega teksta velja v modernem družboslovju premisa o tem, da človeka oblikuje in vzgaja družba in temu procesu se reče socializacija. Primarna teče v družini, sekundarna teče v referenčnih krogih, ki jih posameznik izbere in potem poskuša v sekundarni socializaciji malo prečrtati tisto, kar so ga naučili doma, pa je tu vedno delen uspeh, določenih stvari se pa ne da zradirati.
In če se človek v obeh socializacijah nauči, da je potrebno spoštovati svoje kulturno izročilo in ga negovati in hkrati tudi spoštovati kulturna izročila drugih ljudi, potem ne bo imel problemov. Potem mu bo malo toplo pri duši, ko bo slišal kakšno melodijo, ki bo nekako spadala v soundtrack of his/her life (tako kot se mi pač zadevamo nad vsem, kar je bilo iz Juge, ker smo bili takrat pač manjši - no, ja, eni ne, mimo enih je šlo res vse čisto mimo), pa malo mu bo toplo pri duši, ko bo slišal jezik, ki ga morda ne razume najbolje, ampak mu je tako domač in pojoč in tako slovanski... Pa malo se bo ugriznil v jezik in nasmehnil sam sebi, ko bo kje na Češkem ali Slovaškem že tretjič koga pozdravil (ker ga po fizionomiji spominjal na nekoga, ki ga že blazno dolgo ni videl in šele nato ugotovil, da je tisti Čeh samo podoben sošolcu iz gimnazije). Ampak halo, to je zgolj in samo sentiment, ki ga zavestno negujemo. Več pa ni. Zaradi tega nimamo z nobenim človekom zgolj zaradi tega, ker je slučajno Slovan, nič več in nič manj skupnega.
Saj jaz bi tudi rada imela kaj več skupnega z Romanom Abramovičem, ker sva oba Slovana, ampak se mi zdi, da iz te moke ne bo kruha
Vendelina jr.
