30. sep 2011 9:48
V času študija smo take tipe klicali tički. Za Bežigradom, okrog čokoladnih študentskih domov jih je bilo ogromno. Punce smo jih že takrat preganjale s slikanjem s klasičnimi fotoaparati, to je bilo najbolj učinkovito.
Sem jih pa v svojem življenju srečala precej, največ seveda v času študija, spomnim se, da jih je tudi v Tivoliju bilo svoj čas ogromno.
Prvič sem tička videla v svojem petem razredu OŠ. Taksist se je ustavil ob pločniku in me spraševal za pot. Jaz naivica, nisem videla ne taxi tablice, ne kaj počne. In sem razlagala, tip pa si ga je obdeloval. Moram priznati, da je to pustilo kar velike posledice v mojem odraščanju. Moških sem se bala, nisem jim upala pogledati v oči, se z njimi pogovarjat. In tu lahko pritrdim Vendelini, da se nasilneži lotijo vedno istih žrtev, ki so prestrašene, sključene, gledajo v tla in se jim na daleč vidi, da niso samozavestne. Ker v nadaljevanju sem pri svojih 18-ih letih tudi sama imela izkušnjo napada, ki se ni končala tako kot bi se recimo danes, ampak to je že druga zgodba. Je pa res, da sem se tudi sama po tem dogodku vpisala na tečaj samoobrambe.
Nazadnje sem tička videla kakšne tri mesece nazaj pred našim lokalnim vrtcem. Stal je na pločniku, z odpetim šlicem in si ga obdeloval. Če ne bi imela obeh otrok v avtu, bi stopila ven in mu kakšno krepko rekla! Tako pa sem otroka odpeljala v vrtec in opozorila vzgojiteljici in potem tudi upravo, kaj se pred vrtcem dogaja in naj bodo v prihodnje pozorni. Od drugih mamic sem potem slišala, da so ga tudi videle v tistem času. No zdaj je dva meseca mir in upam, da tudi ostane tako!
Vilma