Po dopustu

29. sep 2011 14:36

Janis,  mislim, da ni ženske, ki ji kdaj kje kak tip ne bi težil - tudi meni so, tako da vem, kakšen občutek je to, ampak daj no, da bi se zaradi tega sredi belega dne bala na plažo, je pa le malo pretirano. V življenju je še zelo veliko bolj neprijetnih in strašljivih stvari, pa jih damo skozi in se zato nikomur ne smilimo. Pa saj vendar ne govorimo o manijakih, ki v črnih nočeh lovijo svoje žrtve za vogali in jih potem zakopavajo med oljkami ali vržejo ribam za kosilo! Ampak tisa piše o galebih v množini, obletavajo jo v jatah, neprestano, kamor koli gre. Toliko smole ne moreš imeti v življenju. Se pravi, da mora biti res nekaj posebnega. Ali pa vidi nekaj, česar ni. Tako da popolnoma delim mnenje s hedonistom, pa z ostalimi radoživimi puncami tu gori.

29. sep 2011 20:39

Žene, matere, dekleta

Jaz sem imela v prejšnjem stoletju izkušnjo, ki je vključevala napad, policijo, prepoznavanje storilca, na koncu je tip tudi dobil nekaj kazni in nekaj jo je celo odsedel.  Skratka, sem imela bližnje srečanje z nasilnim tipom.

 In mi je ta izkušnja povedala, da je treba iti v uk veščin samoobrambe.

Kjer so nam, poleg vrste fint obrambe povedali prvo in temeljno resnico, ki se ne sliši lepo, ampak žalibog, resnična je: žrtev napadalca kliče, napadalec pa išče tiste, ki ga kličejo. Pa tudi vsak, ki je poslušal nekaj kriminologije in psihologije bo povedal o zanimivih testih, pri katerih so različni obsojeni (skratka pravno prepoznani storilci kaznihvih dejanj) ob gledanju posnetkov ljudi vedno znova našli iste tipe žrtev. Pa ne samo to, tudi našli so iste žrtve na posnetkih. Tiste, ki so bili zgrbljeni, sključeni, ki so imeli preplašen pogled, tiste, ki bi se najraje vdrli v zemljo, tiste, ki so begajoče gledali, kdo vse da jih bo napadel....In take vedno tudi napadejo. Slejkoprej.

Če imajo "srečo" jih najde kak idiot na plaži. In če imajo še dodatno srečo, jih ta izkušnja nauči, da naj, za božjo voljo, popravijo sebe. Saj drugega se itak ne da. Ne nabijajte no tipom s plaže ali nekomu, ki vas čudno gleda na troli. Glejte ga nazaj. V oči. Pa v trebuh. Pa v šlic. Pa v oči....pa da vidimo, kdo bo prej nehal. Ampak za to, da narediš tak eye-contact, je potrebno precej delati na sebi. Ne jamrati. Ne misliti na to, da vas nekdo zasleduje, pa kaj da ima ta v mislih, pa kaj se bo zgodilo za naslednjim ovinkom. Namesto tega se nabildajte s samozavestjo. Pa dajte se, no,  naučite HODIT. Jaz vas lepo in milo prosim v oblačilnih reportih, da dajte no, hodite kot kraljice. Ker kraljic ne napadajo. Ker si ne upajo.

Sama sem potem naredila hudo preobrazbo v glavi in začela živeti (res je, živeti na polno se začne šele po tridesetem, prej je brez veze). In potem tudi mirno odpikala osvajanje, ki mi ni pasalo s stavkom, da imam časa 20 minut in da dajva to takoj, ker potem nimam časa - in se pri tem neizmerno zabavala.

Skratka, da se. Samo cmerat se je treba nehat, pa gre.

P.S.

Včeraj sva se z darling mamamio krohotali ob  predlogu, da bi organizirali izlet v Dalmacijo s poudarkom na iskanju galebov. Nekako sva si zamislili, da bi Dragička pobirala kotizacijo za ta seminar - Dragička je za vsak špas, sedaj se je pa še Nena oglasila, pa naor, tele punce bi ga fino žagale.....ajoj, usta me bolijo od smeha

29. sep 2011 20:49

Ja, limnol si še pozabila, Vendy ...

In tiso bi zraven vzele, da ji samozavest popravimo.

Se strinjam s tistim o žrtvah. Iz izkušenj. Tudi JanisJoplin je pokazala, kaj in kako.

29. sep 2011 21:03

JJ, hvala za edini koristen nasvet. Prav tako zalezovanje, kot si ga opisala, sem imela v mislih.

Limnol, ne nisem se bala iti na plažo, 2 dni sem preživela tam. Ni pa bilo tako prijetno, kot sicer. Drugi dan pozno popoldne so tipa umaknili policaji. Nihče me neprestano ne obletava: le v predsezoni in posezoni hodim na morje in ko je manj gneče, se te stvari lažje opazijo. Opažam jih ne le pri sebi, ker niti sebi nisem tako posebna, da bi se tu končalo moje vidno polje, ampah na splošno pri ženskah, ki pridejo same, po dve ali celo tri.

Na tem forumu ste sicer prav fajn dekleta in fantje, večkrat imam občutek, da imate posluh za sočloveka. Preseneča me, da manijakov na plažah ne opazite-ne nujno ob sebi, morda pa ob vaši sosedi, ki je tam sama in bi ji bolj, kot le njen grd pogled proti vsiljivcu, pomagala še kakšna podkrepljena gesta z vaše strani... Mislim, da prav zato, ker smo na te stvari premalo občutljivi in ne reagiramo, takim rastejo krila. Jaz teh "občudovalcev" ne želim ne vam, ne vašim hčeram in ne sebi.

29. sep 2011 21:11

Ja, Vendy, se z napisanim tudi jaz strinjam. Zato tudi komaj čakamo tvoje oblačilne reporte (kdaj bo že kak zimski?).

Moj post ste pa po večini nekako po svoje razumele - ne nujno po svoki krivdi: poleg vseh napak se zanesljivo tudi ne dovolj razumljivo izražam...

29. sep 2011 21:15

Vendi jr. valjda da sem takoj ZA. Kako se že reklo: "Računajte na nas... iz 70. i neke"!

P.S. Spomnila sem se enega dogodka mnogo let nazaj. Peš pot je naju s kolegico vodila tam iz Bežigrada mimo Navja proti centru (kar prek železniških tirov - saj sem še živa).   V grmovju zraven ograje je čepel moški in si nekaj mečkal tam doli. (Nekoč smo temu rekli, da si ga "daja na roko", danes ne vem kako se temu reče... ). Začele sva tečt, tekle... tekle... koliko so naju noge nosile. Ko se danes pogovarjava o tem teku, se krohotava do nezavesti - Kam sva tekli? Čemu tek? Zakaj sva tako bežali s prizorišča?  

Pozdravček!

29. sep 2011 21:19

_tisa_očitno je šlo v tem primeru za motenega človeka, za bolezen pač. Gotovo ti ni bilo prijetno, ampak, zdaj je mimo in ni na vsaki plaži kak tak človek, no. 

29. sep 2011 21:45

Kaaaaaj, a v Dalmacijo gremo galebe iskat??? Takoj sem ZA!

Upam samo, da niste mislile tistih tapravih ...tudi z njimi namrec nimam srece ... ko sem jih hranila z ribjimi glavami, se mi je eden posral na glavo

Eden izmed teh je bil:

29. sep 2011 21:50

Žal mi je, tisa,

ne morem pomagati, sem pač fajn samo včasih. Zadnjih 23 let hodim na dopuste v Dalmacijo bodisi maja ali na meji september/oktober in sončne dneve preživljam na prilično divjih plažah. Od tega kar precej časa sama, ker moja intelektualna polovica raje ostaja "within walking distance from Wi-Fi zone" (prej se je pač reklo malo drugače, rezultat je pa isti, pa občutljivo kožo ima in kaj vem kaj še vse, razen takrat, ko je pod vodo - pač dopust uživava vsak po svoje).  Nikoli se nisem ukvarjala s tem, kdo leži 20 metrov stran. Vsake toliko časa kdo prikoraka mimo, muško ili žensko, tu in tam s katerim kako rečemo, včasih se s katerim tudi zmenimo za kak liter domačega olja ali kaj z vrta, pa malo o vremenu in sezoni ali za vožnjo na otok tam čez (zjutraj tja, zvečer nazaj, pa če vmes  malo pomagaš pri ovcah, da odslužiš za plavi dizel, tudi v redu - saj cel dan na kornatski čeri tako ali tako nimaš kaj delat) pa smo vsi zadovoljni. Težaki so, ampak skrajno redki in so se do zdaj tudi kaj hitro pobrali. Sorry, ampak mogoče bi pa bilo treba prevetriti tvojo definicijo maniaka. Ali pa, zakaj dva dni vztrajaš na istem mestu, kjer se ves čas počutiš ogrožena. Ker take, ki jih mora sredi dneva policija odvesti na umirjanje, pravi galebi že sami prej ali pozneje spravijo iz prometa, ker jim kvarijo ugled in šanse. Očitno si imela smolo. Ampak da se ti to dogaja kar naprej? Ne, niti približno tega na splošno ne opažam pri ženskah, da bi jih na plaži neprestano kdo ogrožal. Niti pri sebi (OK, boš rekla, da so pač razlogi za to, ampak tudi pred 20 leti me ni, ko so bili ti razlogi še malo višje in na svojem mestu) in tudi pri drugih ne, pa jih poznam kar nekaj, ki uživajo svoje dopuste brez bodyguardov. Nikoli se o čem takem ni pritoževala nobena od mojih znank ali prijateljic ali sodelavk - ja, je že kdaj ta ali ona omenila, da je tam enkrat neki tip nekaj težil, ampak to je šlo mimo kot veter, predvsem pa z veliko smeha (na račun tipa, seveda).

Popolnoma se zavedam, da na svetu obstajajo malo premaknjeni ali popolnoma iztirjeni osebki, ampak ti so statistično enakomerno posejani prav povsod. In, ja, ob nepravem trenutku na nepravem mestu se ti lahko zgodi prav vse. Ampak šanse za to so statistično zelo majhne in najbolj pametno, kar lahko narediš, je to, da si jih sama ne povečuješ. Beri Vendelino. Pa še katero. Pa daj no vendar vzemi take dogodivščine z malo humorja! Ker če se ne naučiš najti zabavne plati v vsakodnevnih neprijetnosti, boš imela še naporno življenje.

Pa lep miren večer vsem (in seveda nemirnega vsem, ki si to želijo).

29. sep 2011 21:55

Gotovo si ga prej še nahranila ...., tega galeba. Onega bi verjetno potem ...

Dragička, verjetno je ni med nami, ki ni doživela kake ekshibicionista, v Mb smo jih imeli kar nekaj, se je približno vedelo, v kateri ulici in ob katerem delu dneva si ga na roko mečejo (ja, menda se še zdaj tako reče, pogovorno seveda) ... Naju z eno prijateljico je enkrat en presenetil s spuščenimi hlačami, ponoči pod svetilko pred blokom; najprej sva se ustrašili, potem pa sva se začeli smejat, ko sva pogledali nazaj in je začel s spuščenimi hlačami za nama tacat, s tičem v roki..

Ampak tekli sva pa vseeno hitro proč od njega, je bil vhod v našem bloku dovolj blizu in sva hitro vrata zaprli, pa starše poklicali. Saj ni bilo nič, tip je bil pač posebnež iz soseščine.