23. jun 2016 18:53
O, hrana je bila nebeška. Saj ne rečem, da je bilo vse dobro za jest, ampak saj človek ne leti okoli pol sveta, da bi se tam počutil kot doma. En teden smo preživeli na konferenci v Pekingu, tam smo jedli po hotelih in restavracijah, naslednja dva pa bolj kot ne v divjini in jedli v gostilnah ob poti ali pa kar pri kom ob cesti doma, ker v notranjosti Kitajske to pač tako deluje, potnike gostijo domačini, ker tudi njih pogostijo, ko se kam odpravijo, tam pač ni gostiln razen v večjih krajih. Higienske okoliščine smo vzeli kot še eno naravno znamenitost in nismo preveč komplicirali - zbolel pa tudi ni nihče.
Jedli smo vse - je pa bilo res vse bolj South Beach, če seveda odmisliš gore riže. Mesa je po mestnih restavracijah seveda vse polno, v ljudskih loncih ob poti pa precej manj. Sadje kot sladica - surovo, ocvrto, kuhano, zmleto v kolačke - do takrat nisem imela pojma, kakšen okus ima lahko zrel pomelo ali banana ali ananas, če ga odrežeš direktno z grma (a se prav tako teče? ker v bistvu ni ravno grm, ananas pač). Omake so od povsem blagih do zverinsko pekočih. Sicer pod "vse" resnično mislim vse, kar so pač postavili pred nas, vključno z meduzami (brez okusa, malo žilave), morskimi polži (podobno kot meduze, samo bolj masivno za ugriznit), kačami (kot piščanec) in svinjskimi ušesi v čili olju (hm, kaj bi rekla, ta so bila še najbolj čudna). Edino, ob čemer smo se razbežali, je bila ena delikatesa iz fermentirane soje, ki je že na daleč smrdela - da raje ne povem, po čem. Skoraj ista liga kot islandski gnili morski pes, čeprav je vonj čisto drugačen, a enako grozen. Ali pa tržnica v Kaliju - v tistih krajih namreč režejo meso na tržnicah kar neposredno s pokojne krave in ker pač traja par dni, da ljudje pokupijo celo kravo do kosti, pokojnica leži na tržnici dan in noč (in tiste dni je bilo zelo vroče v Kaliju, tako da so najprej otroci s cunjami pregnali muhe z mesa, šele potem so ti odrezali kos po tvojih željah, če si seveda ob pogledu na gomazečo maso muh še imel kako željo po govedini).
Sanitarije so bile seveda kitajske, iz večine je bil odtok speljan naravnost na bližnje riževo polje (trajnostni razvoj par excellence, nič ne gre v izgubo), so pa zato lepo zračne, ker imajo večinoma samo eno steno, tisto ob cesti, ali pa še te ne. No streho pa imajo, čeravno bolj majhno in ob vetru ne opravlja svoje vloge čisto dobro. Stranišča na Kitajski akademiji znanosti raje ne bom opisovla, čeprav je bilo fascinantno (toliko akademikov s spuščenimi hlačami naenkrat ne vidiš pogosto, pravzaprav enkrat in nikoli več - nepozabno, neprecenljivo!) . Aja, to je bilo leta 1999, zdaj je verjetno tudi tam že vse drugače. Na akademiji prav gotovo, za vasi okoli Wanshana pa nisem ravno prepričana.
Ah, malo me je zaneslo. Ampak je bilo pa krasno. Avantura v vsakem pogledu, hrana South Beach. Recimo torej, da je bil za težave okoli pasu kriv riž.
Sonja