22. jul 2009 9:26
Ker je osnovna tema že zdavnaj mutirala v nekaj drugega in zdaj je to tema o sočutju in o tem, da moramo biti sočutni in ne vsega obstojati zgolj na temelju posamičnih lastnih neprijetnih izkušenj...
Ni, da se človek ne bi pod tole podpisall.
Ali, međutim...
Pojmi imajo ponavadi svoj par ali pa vsaj protiutež. Npr: protiutež pravici je dolžnost/obveznost, sočutje ima za protiutež odgovornost, individualno ima za protiutež kolekitvno in še mnogo je tega.
Če smo pri pravicah: osnovno klasično liberalno načelo (na katerem temelji duh našega pravnega reda) je v tem, da s svojo pravico ne smem posegati v pravice drugih. Kar pomeni, da imam pri izvajanju svoje pravice tudi dolžnost, da pretehtam, če in kdaj bi izvajanje moje pravice posegalo v pravice drugih. In ta pristop velja za vse formalno mi zagotovljene in varovane pravice kot tudi za odnose v družini in v drugih socialnih interakcijah. Ko nekdo (in okej, naj bo to pot zaposlen) načrtuje svoj dopust, si lahko vzame ves plačan dopust, ki mu pripada naenkrat, pa še nekaj neplačanega vzame..., ampak kdor zna kaj tehtai bo tudi razmislil, kako bo njegov dopust učinkoval na ostali kolektiv. Bodo ostali lahko uveljavljali svoj dopust (ker so morali delati, medtem, ko je on bil na dopustu)? Pa recimo, je treba zložiti kakšno ponudbo (to se čisto dogaja, zelo veliko javnih naročil je v poletnih mesecih, ko ljudje hodijo na dopuste), rok je tri tedne, ponudba se lahko pripravi v dveh tedhni, ampak, mi smo planirali čez en teden oditi na dopust, kjer bomo tri tedne - kako se v takih situacijah odreagira? Me prav zanima, kdo ima na delovnem mestu razzmevanje, da ne rečem sočutje za nekoga, ki odkoraka na dopust sredi naloge z rokom in se vrača po tem, ko rok že zapade. A koga v resnici zanimajo razlogi, zakaj nekoga ni (tipo bolna familija tistega, ki manjka, utrujenost)? Ker, da se razumemo, kdo pa nima kakšne drage mu osebe, ki je bolna. Kdo pa ni utrujen? Roke gor. No, saj sem si mislila, da ne bo nobenega.
Pa tudi, kaj pa razumete s pojmom sočutje. Etimološko gledano, bi moral človek so-čutiti veselje in žalost nekoga drugega. Meni je tole zahtevno, težko, da ne rečem nemogoče. Iskreno, jaz nisem čisto vsak dan v formi, da bi so-čutila in podoživljala tisto, kar doživljajo meni ljube osebe. Pa tudi, ko sem v formi, ogromnokrat kiksnem. Moj moški me s kakšno svojo reakcijo ali mnenjem redno pušča "brez teksta", ostali tudi. Še sama sebe mnogokrat presenetim. Hvala bogu, da nisem tako enostavno berljiva kot odprta knjiga.
In ostali tudi niso.
Zato s sočutjem na širokem nivoju ravno veliko ne znam početi. Sočutju v smislu babovja ki sladostrasno uživa ob uboštvu drugih (veš, oni so tako bogi, pri njih je tako slaaaabo) se izogibam, kolikor se najbolj da. Na krogu, ki je širši od meni najdražjih ljudi, se raje primem koncepta socialne odgovornosti.
In se mi zdi socialno odgovorno, da se iskalcu zaposlitve (grem na izhodiščno vprašanje), ki vpraša, če gre lahko na dopust, ker je to pač njegova pravica (in ima še druge zasebne razloge, o katerih mi ravno ni treba vsega vedeti), pove, da ima njegova pravica tudi učinek na delodajalca in tudi na ostale, ki prav tako iščejo zaposlitev. In da naj socialno odgovorno misli in tehta svojo pravico v tem kontekstu (in ne zgolj v družinskem in drugače zasebnem).
In da je življenje pač takšno, da moraš čisto vsak dan tehtati med svojimi pravicami in aspiracijami in svojimi obveznostmi do sebe in drugih in da moraš to natehtati tako, da te ljudje spoštujejo. In da ti spoštuješ druge. To iz zadnjega odstavka v socialno odgovornih familijah svoje otroke naučijo. Žal si tega kroga ne izberemo sami in ker marsikdo ni imel te socialno-odgovorne sreče, se mora te lekcije naučiti v odraslem življenju in lekcija zna biti mnogokrat bridka.
Vendelina jr.
rimljanka - zasebno mnenje
Vanja
Jelenckova
