31. mar 2009 14:54
punči, lepše je biti srečno sam kot nesrečno z nekom, ki si ne zasluži naše pozornosti! Pa itak je malo kdo res tako sam, da se dolgočasi. Meni tudi v tistem obdobju ni bilo nikoli dolgčas. Vedno so nekje v bližini otroci, starši, prijatelji, morda celo sosedje... Če le nismo prevelike sitnobe, ker tega se pa ljudje po nekem času kar naveličajo in se odmaknejo od nas. Ti samo poglej našega ežoja, on je bil prej zmatran, ko še ni bil samski...zdaj ga pa kar razganja od zadovoljstva. Ognjič
to sem samo prepisal.
hmm
Sporočilo je spremenil(a) WRAN51 dne 31. mar 2009 22:28:54
. Nato se boš vprašala, zakaj hudiča si se tako sekirala zaradi stvari, ki je minila, in zakaj se pa ne bi zdaj vpisala na primer na aerobiko/ples/faks/klekljanje, kar si hotela že leta, pa ni šlo, ker bi morda tvoj postrani gledal ali bognedaj kaj očital (ne nujno naglas!) v smislu "ja kdo bo pa poskrbel za stvari doma". In kar naenkrat ugotoviš, da lahko spet delaš stvari, ki ji nisi že leta ali pa sploh nikoli. Največji čar tega pa je, da spet začutiš sebe, se udejanjaš, živiš in pri tem se imaš tako rad. Kolateralna škoda: takšna energija privlači nasprotni (pa tudi isti) spol, da kar poka. Ampak od tukaj naprej se boš že znašla
Tako kot je rekla Vendelina jr., vsi imamo kakšno neuspelo bilanco za sabo. Tudi jaz večletno. Pa se mi je zgodilo po natanko zgoraj opisanem scenariju. Nekaj časa sem bila samska - ah, zlati časi 
