Tašča me dobesedno sovraži in mi grozi celo to,da me bo ubila

15. jan 2009 15:11

draga sarin in ostali, kot prvo upam, da nisi kaj hudega naredila, da se tašča tako spravlja nate.. in, če nisi mi vse tako pravi, da je tukaj vmes nekaj hudo bolezenskega... te grožnje so zelo hude in oba s tvojim fantom morata narediti korenite poteze... upam, da dečko ni mamin sinček - deluje mi, da se pa kljub vsemu postavi zate, a morda ne dovolj.. jaz sem veliko prebrala o maminih sinčkih - simptomi so hudi - težko se predajajo svoji ženski, že pri spolnosti se začne - no upam, da ni že deformiran.. morata pa ukrepati - predvsem on.. če je potrebno, tudi prekiniti vse stike s svojo materjo... ker ona bi morala njemu zaupati pri njegovi odločitvi zate - taka je prava mati.. ne vozi vodo na svoj mlin zaradi osamljenosti in, ker po vsej verjetnosti nima partnerja, pa hoče sina zase... tega je veliko.. potem se pa dečki zapijejo, ko mama umre... pravi "muškarac" pa se postavi za svojo žensko... postavi kot je treba!!! ker z njo spi, živi, se ljubi... jaz pravim, da je distanca zelo dobra zadeva.. pa četudi je treba menjat telefonske številke in lokacijo bivanja.. težko bo kdajkoli drugače, ker je že v osnovi zgrešen odnos do svojega otroka in tudi do tebe.. to je grozno, da te nekdo tako žali.. upravičeno te je strah.. kar se pa tiče tiste izjave glede nezakonskega otroka, ki je bila kar neki.. govorim o odgovoru klavdije.. danes je skorajda več otrok nezakonskih kot zakonskih in nisem opazila razlike.. jaz imam dve dekleti, ki sta nekaj krasnega in se hecam, da sem jih pridelala na črno.. zraven se smejim, hahaha... bodite ponosni nase, ker smo vsi enaki.. važno, da smo fajn.. kar se pa mene tiče... jaz sem še kar doma v takih psiholoških razpravah, medsebojni odnosi, partnerstvo, mamini sinčki itd in obožujem drame - filme (če poznate kakšne dobre filme - drame - hvala za naslove, če pošljete), zato tudi rada sodelujem pri tako resnih temah... vedno rečem bobu bob in me včasih to tepe... malo pozno a iz srca vam želim, krasnim ljudem, mir v duši - spokojen mir... tu je taka lepa mešanica prav zanimivih ljudi in nekako mi je tu domače-- lp nike inteligentka

15. jan 2009 15:21

dragička je napisal/a:

Niti slučajno nimam vselej in za vsako ceno prav. Kaj ni zanimivo, da se samo jaz pritožujem glede teme... se vidi, da rada bereš samo tisto, kar gre na tvoj mlin. Pa še kako realno gledam - levo in desno, spredaj in zadaj, pa tudi gor se dostikrat ozrem in rečem "Bog, oprosti jim, saj ne vedo kaj delajo". Me je življenje izučilo. Pozdravček!

Dragička moja, ti sklepaš po sebi, da so vse tašče takšne. Če bi jaz sklepala po svoji, bi vse snahe svoje tašče klicale mama, jim rekle dober dan ali na svidenje pri vsakem odhodu ali prihodu v hišo, bi redko katera nedelja minila brez skupnega kosila (in ne enkrat mesečno) in noben praznik ne bi minil brez skupnih priprav. Celo na dopustih smo nekaj časa vedno bili skupaj, potem pa sta se odnadva s tastom umaknila, da smo lahko bili večino časa tudi sami. In vsi bi lahko živeli pod skupno streho leta in leta (kot jih jaz že skoraj 25).

 

A nismo vsi enaki. In tudi jaz sem od blizu gledala podobno zgodbo, kot nam jo je napisala sarin, zato vem, da so skrajnosti možne. Na obeh straneh. In zaradi te skrajnosti vseh, ki na to možnost opozorijo, ne metati v isti koš: da ne želijo stika s starši, da želijo prekinitev odnosov in podobno. Sarin je nazorno opisala, kako gre, in iz njenega pisanja sklepam, da si dekle želi prav tega, kar ji ti očitaš, da noče. Ona bi rada imela  normalen odnos s taščo, pa očitno ne gre. Sinovo ravnanje kaže, da bo nekaj na tem. Očitno zato, ker njena tašča ni tvojega kova. So torej izjeme oziroma skrajnosti.  In zato ni potrebno kar tako vse povprek nadreti tistih, ki jim ni usojeno, da vzposatvijo odnose, ki so drugim nekaj povsem običajnega.

 

Dragička, so babice, ki so jim vnuki odvečno breme, ne želijo jih popazit niti trenutka, ker jim to krati njihovo svobodo (pa čeprav so stari že štiri ali pet let, ne dojenčki) - in naj jaz zardi treh takšnih, ki jih dobro poznam, vse vas, babice, tresnem v isti koš in začnem posploševat, da kakšne pa ste, babice tega sveta, da vam vnukov ni mar?  Tega ne morem narediti, ker vem, da so tudi drugačne.

Za to gre.

 

Mamamia

mamamia

15. jan 2009 15:25

Zelo mi je všeč nasvet GIGI84,pa tudi Dragička ima kar prav.

Mislim ,da boš čez par let drugače gledala na te stvari.Bolj hladno,neprizadeto.Tudi sama sem bila tamlada ,sva živela pri njegovih starših,pa so prišle besede...ki bi jih sedaj ,ko sem malo dozorela preslišala,ali pa ignorilala.Saj je povsod enako,ne skrbi,boš videla da bo bolš.Mogoče pa bi ti sama še malo bolj pozitivno vplivala na fanta,ker, ko mame ne bo več,je prepozno.

Mislim,da je v resnici tudi fantu hudo ,ker je med dvema ognjema,seveda pa mora držat z ženo,oz.punco.

 

Upam ,da nisem bila prekruta

Je pa to tema, ki te utegne užalitmesni

Sporočilo je spremenil(a) mesni dne 15. jan 2009 15:27:08

15. jan 2009 15:28

inteligentka je napisal/a:

draga sarin in ostali,kar se pa mene tiče... jaz sem še kar doma v takih psiholoških razpravah, medsebojni odnosi, partnerstvo, mamini sinčki itd   in obožujem drame - filme (če poznate kakšne dobre filme - drame - hvala za naslove, če pošljete), zato tudi rada sodelujem pri tako resnih temah...vedno rečem bobu bob in me včasih to tepe...malo pozno a iz srca vam želim, krasnim ljudem, mir v duši - spokojen mir...tu je taka lepa mešanica prav zanimivih ljudi in nekako mi je tu domače--lpnikeinteligentka

 

Se spomnim neke tvoje debate izpred kakšnega meseca. Sploh ne mislim zlobno, ampak mogoče bi lahko za spremembo prešaltala na komedije, da bi te malo razvedrile... Ena tistih sem, ki ne verjame, da se klin s klinom zbija....Pa res, brez zamere...

Vanja

15. jan 2009 15:30

Mamamia, to je pa tako lepo napisano, pa enim zgleda nikoli ne bo jasno... matilda

15. jan 2009 15:31

oj, še enkrat jaz.. ja, ja nekateri za vsako ceno iščejo opravičila za tako grde odnose... seveda se je za njih treba trudit, a ne za vsako ceno.. nekje se preprosto ne da... neuravnovešenih in nezrelih ljudi je na tem svetu veliko in žal... težko je z njimi.. ker nočejo - nočejo sodelovati.. in vedno je nekaj - vedno je nekaj narobe - a problem ni v nas.. problem je v njih.. in njihovih problemov ne moremo reševati, če sami nočejo... ker ne znajo imeti radi, ne poznajo empatije... jezni so - a predvsem so jezni nase - a na žalost to projecirajo na druge.. in vera? bog pomagaj, še dobro, da je.. različnih vrst je, kar je tudi dobro... a prosim vas ne me linčat - nekateri pa gredo čez vse meje... fanatizem še nikoli ni bil dober in tudi vsakega greha nam ni treba odpustiti.. in tudi bog ne najde vedno rešitev - jo moramo kar sami.. za mene je tudi primitivizem greh... širina in razumevanje pa vrednota.. vedno pa pravim, da je pogovor vir rešitev, če pa ni možen, pa zdrava distanca.. no, in ker smo govorili v eni od tem tudi o zunanjosti, da naj bi jaz zgledala mogoče zafustrirana zaradi zunanjosti, si lahko ogledate moje fotke pod - netlog - nikenikasi... mizarka in tebe bi rada videla... lp nike inteligentka

15. jan 2009 15:36

aja sory - sem imela krizo... in pač vedno veliko razmišljam in me motijo neki ozki odgovori.. hočem reči, neki malo omejeni odgovori... ali pa jeza.. sem pa imela krizo zaradi izgube nekega človeka in sem morda res bila malo dawn.. hvala za nasvet - sem se včeraj režala ob komediji italijanskega igralca beninija.. res je bilo kul.. by inteligentka

15. jan 2009 15:38

Ja, vsaka skupnost mora imeti neke vrste "vaškega posebneža", drugače nekaj manjka. In kot kaže, je naša komjuniti dobila svojega. Vendelina jr.

15. jan 2009 15:42

Ja, ni prav, da si nas nekdo lasti, čeprav je to mama. In res je, niso/smo vsi ljudje vsem všeč, imamo različne nazore in moralno etične poglede na svet. In NE MOREMO se vsi "ujet". Še huje je, da se ujamemo na silo. Po "težkih" besedah, obtožbah je težko spet vzpostaviti noramlno razmerje. In s tako taščo, ki grozi, da te bo ubila, oprostite, jaz ne bi vabila na kosilo in z njo pila kofe. Že iz lastnega spoštovanja. Ja, pa sem tudi jaz marsikaj pogoltnila pri svoji tašči, kofeti so bili pa precej "morbidno/težki". Hočem povedat, ni bilo boljše. Meni se je prejšnje leto precej dogajalo, my dear frendica Loni že ve... In moja stara mama, mi diktira življenje svojih 3 hčera, moje mame, 2 tet... Povem vam, moje tete si tudi frizuro popravijo, ko moja stara mama kritizira. Pa kritizira vse, tudi svoje zete, si lahko predstavljate, kako zgleda tak zakon? Pa sugerirala je, naj se moja mama naj ne loči, čeprav jo je oče varal 30 let. Vlačil ženske k nam domov dopoldan, ko sva bili s sestro v šoli, mama v službi. Grozil s pištolo. Me ugrabil, ko sem bila stara 4 leta. Pa vrgel mamao iz avta na Ljubelju. (sem jo šla iskat), pa še kje drugje. Materinski nasveti v imenu, KAJ BOJO PA REKLI DRUGI. Pa pol ne bo hiše, pa avta, pa... Lepo je, če imamo starše, na ketere se lahko zanesemo. In obratno. Zdi se mi hecno, starši naj bi te zgajali, da bi bil samostojen, odrasel, poln človek. Potem pa te ženske, nekje pri 50, 60 letih postanejo nesamostojen in ne morejo živet brez svojih otrok? Dragička, kako so ti otroci prišli do kruha, pa kdaj drugič. Moj ex je bil doma "hlapec". Dobival je drobtinice od njiju. Pomagal pri podjetju, njej pomival posodo, kosil travo, nabavljal. Ko je vse naredil, mu je kaj kupila, mičkenega, in mu dala vedet, da je naredila veliko delo. Ko se je zaposlil, je plačeval njej zajeten kos denarja. Sama se je pa kopala v njem. Ne rečem, da ni prav, da otrok prispeva. Je, prav. Da pa mama pobere denar in gre na masaže, pa vsem ezoteričnim zdravitelejm, pa ... lidka [sonce]

15. jan 2009 15:48

Zelo lepo napisano mamamia. In strinjam se tudi s tem stavkom inteligentke "nekje se preprosto ne da". Na splošno, niti od daleč ne mislim samo v odnosu snaha/tašča. Moja tašča je kot snaha preživljala pravi pekel s svojo taščo. Ker je zelo tiha in mirna oseba, se nikoli ni znala postaviti zase, seveda se pa tudi njen mož ni. Tako da mi je takoj na začetku povedala, da si z mano ne želi nikakršnih "globljih" stikov, ker si preprosto ne upa. Ravno tako mi je dala vedeti, da si ne želi, da bi jaz in njen sin živela pod njeno streho. Pač tako je bilo in je še zmeraj njeno razmišljanje in jaz ga spoštujem. Imava korekten odnos, srečava se parkrat na leto na kakšnem skupnem kosilu in takrat se imamo lepo. Ona je tako zadovoljna, ker ima svoj mir, jaz pa tudi. Pa zato niti iz daleč ni slaba oseba, verjetno še preveč dobra in vem, da če bi midva kdaj potrebovala njeno pomoč, bi bila takoj pripravljena pomagati, ampak ona rabi svoj mir, saj si ga je tudi zaslužila. Poznam pa primer, ko mama greni življenje hčerki in bo prav kmalu na tem, da gresta z možem zaradi nje narazen. In je res hudo, pa ne živijo pod isto streho. Pač nekje se preprosto ne da. In takrat je treba potegnit črto in začet znova, drugače. Ker če ne, ne bo imel nihče miru, ne tisti "žleht" ne tisti "žrtev". In to velja za vse odnose. carli