Tašča me dobesedno sovraži in mi grozi celo to,da me bo ubila

15. jan 2009 14:05

matilda je napisal/a:

lidka je napisal/a: Jaz sem v življenju potegnila tole: ni važno, če so družinske vezi. Če ne gre, pač ne gre. Najbolj hudo je mučit enega in drugega. In si dopovedovat, da si si familiarno soroden in bla, bla... V življenju se moramo postavit sami zase, brez mam, tašč ipd. Tako bomo živeli polno. In, pa naj se sliši še tako grdo, ne rabimo ne mame, ne tašče, na kogarkoli, da bi preživeli...lidka No, jaz se pa s tem ne strinjam. "Kri ni voda" so že kdaj rekli. Stikov se ne da kar tako prekiniti. Naj bodo starši še tako čudaški, ni prav, da jim otroci obrnejo hrbet na tak način, da nimajo popolnoma nobenih stikov z njimi. Res bi mi bilo preveč, če bi moj partner bil pri mami vsak dan, ampak jaz pa nimam pravice, da bi mu stike z njo omejevala. Pa ni važno, a gre k njej na kafe ali ji ima za zamenjat žarnico. Isto je z vnuki. Dokler jim ne škodi, nimam pravice odrekat stikov. In dokler je tako, se hote ali nehote z njo srečujem tudi jaz. In če se trudim vzpostaviti en normalen odnos, so mi ta srečanja z njo dosti manj naporna, kot pa če se gledava grdo. Ugotovila sem, da ni treba, da je moja druga mama ali da sva najboljši prijateljici, ni treba, da hodim k njej na kavico ali da greva skupaj nakupovat, da se ustvariti tudi en tak odnos, kjer se pač spoštuješ do določene mere, vseh skrivnosti si pa tudi ni treba povedati. Sama sem ugotovila, da se z določeno mero distance z moje strani, tudi ona obnaša drugače, ne upa več vsega reči. Ne kliče več za vsako stvar, ker ji je moj dal vedeti, da tisti trenutek, ko se ona spomni, pa ravno ne bo skočil do nje, če nima časa. In zdaj smo vsi zadovoljni.matilda

 

Matilda, se da, kar verjemi mi, v mojem primeru sicer samo začasno, ker so se mojim družinskim članom po nekaj mesecih totalne blokade z moje strani končno odprle oči. Sicer ne morem govoriti o taščah in snahah, ker tako daleč jaz nimam namena iti. Imam včasih že svojih sorodnikov dovolj in ne rabim še primoženih. In kot ženevemkolikokrat lepim tole: Bog nam je dal sorodnike, hvala Bogu, ker si prijatelje izbiramo sami.

15. jan 2009 14:16

Loni, se da ja, dokler ni otrok vmes. Sem hotla povedat to, da ko imaš otroke, takrat moreš sprejemati kompromise. Jaz od svojega partnerja in otrok nimam pravice zahtevati, da popolnoma blokirajo stik z mojo taščo. In dokler so oni v stiku z njo, sem tudi jaz, vsaj posredno. In če nebi sprejela nje take kot je, z vsemi napakami (kar ne pomeni, da te napake odobravam), bi samo mene bolela glava, še vedno nebi spala in bi cmerala vsakič, ko bi mi kakšno spustila. matilda

15. jan 2009 14:28

Sarin, moj pogled in izkusnje s tovrstnimi zadevscinami so take: patologija, ki pripelje cloveka tako dalec, da se spravlja nad svoje najblizje z verbalnim nasiljem (in dovolj pogosto je to le predhodnica fizicnega), se tipicno ne porodi v eni sami generaciji, ampak se vlece iz roda v rod; toksicni starsi (kot so jih poimenovali anglosasi) pa na zalost niso nekaj, kar bi clovek lahko mirno pustil za seboj, ampak skoraj praviloma v svoji novoustanovljeni primarni druzini zacne njihove toksicne vzorce pridno ponavljat - iz enostavnega razloga, ker je to edino, kar zna.

Ne vem, kako zaenkrat ti in tvoj moski resujeta svoja nesoglasja (in ne mi rec, da jih nimata, ker v tem primeru mi bodo sele zaceli zvoniti vsi alarmni zvonci), ampak na vajinem mestu ne bi iskala pomoci pri policajih, ampak pri druzinskem terapevtu in/ali bi se pridruzila kaksni skupini za samopomoc. Ker se morata nauciti resevati probleme na nov, konstruktiven nacin - in tega zaenkrat, bogpomagaj, ocitno ne znata. Ker niti beg od matere niti selitev k drugim starsem niti sprasevanje za nasvete ljudi, ki vaju sploh ne poznajo, ni prava resitev. Ta se skriva samo v tem, da vklopita mozgane in zacneta naporno trenirat prepoznavanje napacne komunikacije in nadomescanje napacne komunikacije s pravo. To pa ne gre cez noc, potreben je napor in rabila bosta strokovno oporo in podporo ljudi, ki so to ze dali cez.

 

lp, proxima

15. jan 2009 14:30

Ne poznam ne ene ne druge, zato ne morem soditi, bi pa zelo rada slišala in videla "tega zmaja", ki je sam do kruha pripeljal sina in hčerko! Vidim, da imate nekateri probleme... Kaj vam je sploh svetega v življenju? Niso vam dobri vaši starši, da o moževih ne govorim, o njegovi družini nasploh... O sodelavkah in sodelavcih ter sosedih pa sploh škoda besede. Tiste, ki imate otroke... vedite, da se bo to zgodilo tudi vam, še kako se vam bo bumerang vrnil. Vaši sinovi oz. hčere vas bodo posnemale in boste osovraženi oz. oseba "non grata" No1. Nekdo je rekel: ...in bo tako tudi, ko boš ti mama, tašča....? Prekiniti stike s starši (sploh ni važno čigavi so - moževi ali ženini)? Kaj ni to smrtni greh? Ena pravi: ...imaš stanovanje, tipa ki ti je ob strani, krasne starše, vidva sta krasna človeka in se imata rada..... A je temu tako? Ima ona stanovanje ali njeni starši? Kako oni gledajo na to? Po pravici povej: Ali sta oba v službi? Kdo vodi gospodinjstvo? Kdo nabavlja? Kdo plačuje stroške, kdo plačuje za hrano, čistila...? Kdo popravlja, kar je za popravit...? Druga spet pravi, da je "fant iz dobrega testa". Kdo je pa tega fanta vzgojil, da je postal "dobro testo", tako dober in ljubeč? Kje so vam vsaj enomesečna družinska kosila, družinska kosila za praznike...? Tuga...! Nekateri res živite žalostno, egoistično, v veri, da ste sami najboljši. Pozdravček!

15. jan 2009 14:35

Matilda, moja mama, visoko noseča z mano, ter moj oče sta s takrat še edincem pobrala šila in kopita ter se odselia za tiste čase dovolj daleč (dobrih 60 km, nobenih telefonov, direktnih prometnih povezav...). Ker se je celo sorodstvo vtikalo v njiju, njuno vzgojo, izobrazbo, službe..., da ne pozabim omeniti, da so jima skoraj vzeli skrbništvo nad mojim bratom, vse skupaj brez konkretnih razlogov, enostavno sta bila preveč uporniška in drugače misleča kot oni. Problematično je bilo še medsebojno hujskanje enih staršev proti drugim.

 

 

15. jan 2009 14:39

Ko takole berem vaše izkušnje, sem tako vesela, da imam tako fajn bodočo taščo. Prijazna je in pametna, odlična kuharica in zelo sočutna oseba. Imam občutek, da so me sprejeli za svojo, pa vendar ne na vsiljiv način. Sem pa v prejšnji zvezi tudi jaz imela slabe izkušnje s fantovo mamo, posledično pa tudi z njim, saj je bil (in še vedno je) pravi mali Ojdipek. Res je neprijetno, ko se nekdo toliko vtikuje v tvojo zvezo - moja strategija je bil umik in to svetujem tudi tebi, draga sarin. Morda bo pomagalo, če ji razložita, da jo zaradi groženj nameravata prijaviti policiji, potem pa jo za nekaj časa postavita na hladno. Ni vrag, da se ne bo unesla. Držim pesti, da bo vse v redu. P.S. dragička, če bi ti nekdo grozil s smrtjo, me zanima, koliko bi te skrbel "smrtni greh"... RadaJem Sporočilo je spremenil(a) RadaJem dne 15. jan 2009 14:43:33

15. jan 2009 14:45

Pa sm jst mislna da mam probleme,ker se ne zmeni zame... evagirl

15. jan 2009 14:48

spoštovana dragička,poglejte...tudi meni ni lahko,ker me pač tašča ne mara...nisem brez napak,ker nihče ni.imam pa redno službo,pošteno delam,prav tako moj fant in pridno varčujeva za novo stanovanje,tudi jaz bi rada obiskala taščo in rada bi,da bi bilo vse lepo in prav,da bi se razumeli...ampak pač ne gre,ker me enostavno noče sprejeti in v vsaki malenkosti bo videla moje napake...iz muhe dela slona,če se le da...ne vem zakaj se vam vse to zdi tako čudno in izjavljate kaj je narobe z mano in da naj se oseliva v eno sobo kjer bova imela mir...s starši se razumem in jih spoštujem,prav tako imajo radi mojega fanta...je res tako težko razumeti,da tukaj pa res tašča ne dela prav?saj ne pravim,da so vse slabe...daleč od tega.in če bi lahko našla rešitev,bi jo že zdavnaj in bi pač s taščo skušala urediti tako,da bi bilo za vse prav...halo!!!če melje in melje svoje in se je nikakor ne da pripraviti,da samo poslušala za nekaj časa...ona niti do besede ne pusti in je trdno prepričana,da ima prav...čudim se,da se samo vi tako pritožujete glede teme,večina ostalih pa lahko pogleda z realnimi očmi...ne vem ampak se mi zdi,da ste tip človeka,ki mora imeti vselej in za vsako ceno prav...lp sarin

15. jan 2009 14:59

Niti slučajno nimam vselej in za vsako ceno prav. Kaj ni zanimivo, da se samo jaz pritožujem glede teme... se vidi, da rada bereš samo tisto, kar gre na tvoj mlin. Pa še kako realno gledam - levo in desno, spredaj in zadaj, pa tudi gor se dostikrat ozrem in rečem "Bog, oprosti jim, saj ne vedo kaj delajo". Me je življenje izučilo. Pozdravček!

15. jan 2009 15:08

Na svetu so (in vedno bojo) žleht ljudje. Sodelavec, tašča, sestra, stric, snaha... Občutljivi smo, ko se znajdemo v situaciji. Priznam, ko sem bila še v uniformi, mi je šel vsak vic na živce. Pa sem se sprijaznila. V tej temi snahe potegnejo s snahami, tašče se bodo postavile na stran tašč. Jaz nebom obsojala nobenega in nebom na nikogaršnji strani, bi pa želela, da določene osebe dopustijo možnost, da so žleht snahe/tašče, ne pa da se z vsemi štirimi temu dejstvu upirajo. Ker sicer smo na svetu samo dobri ljudje! Vsi pa vemo, da temu ni tako... Kajne? Začetnica