Sicilski potopis

28. okt 2008 19:43

daga je napisal/a:

Čudovito proxima! Upam, da bo še veliko nadaljevanj.daga

kar misli si, a ne vidiš, da pakira kufre, pa bliža se tudi razplet z " greha vrednim " marechalom Ignaciom  Grecom

ežoj

28. okt 2008 21:23

Ežoj, ti pa res človeku v hipu uničiš sanje. daga

28. okt 2008 21:43

Ognjič je napisal/a:

rimljanka, proxima sploh ne ve, v kakšno nevarnost spravlja svoj mir...Sicer je pa meni nekaj drugega v uč padlo: proxima je napisal/a: Prvo noč je mačica veselo poskakovala po naju gor in dol ter se zaganjala v prste, nosove in ostale štrleče pritikline, da sva komaj zatisnila oči, [grin][srecen] a nista imela nič za pokrit Bogi tvoj najdražji, kolk je moglo bit strah reveža! Lepo, da si bila solidarna in budno pazila na štrleče pritikline [jezik] Pa dej mal pohit z nadaljevanjem, no! Ognjič [vrtnica]

A se nikoli nisi videla eifflovega stolpa pod rjuho (za kaj vec se pokrivat je bilo ful prevroce...:))))))

29. okt 2008 6:41

Evo, prebral še enkrat, kot je nena-morje nekje zapisala, jaz se vživim kot da sem tam, zi zamišljam, kraje osebe, dogodke ( iz naše vaške knjižnice sem prebral vse potopise ). Tole me spominja na naju z ženo, ko smo se pred časom zanimali za nakup parcele na morju in sem marsikakšen dan dopusta prebil v občinskih pisarnah Pulja, Novigrada, Poreča in Zadra, zanimajoč se za zazidljivost, zemljiiškon knjigo....

ežoj

29. okt 2008 16:05

Skratka, nadaljujem tam, kjer sem ostala - pri siesti, iz katere sem se zbudila prva, z glavobolom, ki ga ne bi pričakovala od zmernega kozarca insolie, in z nejasnim občutkom, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Stopila sem na hodnik in občutek se je poglobil - vrata male sobice zraven najine spalnice, ki so bila ponavadi zaprta (uporabljala sva jo le kot skladišče), so zijala odprta na stežaj. Ko sem prišla v kuhinjo, mi je postalo jasno, kaj se je zgodilo - dvokrilna roletna vrata, skozi katera se je dalo iz kuhinje stopiti naravnost na teraso, niso bila zaklenjena, ampak le prislonjena. Pravzaprav se jih sploh ni dalo več zapreti. In ni bilo variante, da bi jih pred spanjem pozabila zakleniti, ker sva glede tega precej kompulzivna. "Houston, we have a problem," sem opozorila svojega najdražjega, ki se je ravno spravljal iz postelje. "Ali vidiš svoj fotoaparat?" Treba je bilo namreč začeti pri največjih dragocenostih - in to ni fotoaparat, ampak tisto, kar vsebuje. Njegov Canon EOS 350 je bil k sreči tam, kjer ga je odložil - v predalu nočne omarice. Mojega DSC-H1, ki sem ga pustila v predsobi, ni bilo, kar je pomenilo, da je izgubljena tudi spominska kartica s 4G fotografij. Pogrešala sem malo torbico, v kateri sem hranila dokumente in kreditne kartice. Ostala sva tudi brez laptopa (lopovi si z njim ne bodo mogli kaj dosti pomagati, pozabili so namreč vzeti še polnilec; avtonomija baterije je bila že ob nakupu bolj bedna, v zadnjih mesecih pa ni segla prek 20 minut, hihi). Rahlo panično sem pogledala v žep svojih hlač, ki so bile malomarno vržene prek stola, in z olajšanjem ugotovila, da se je moj telefonček tatvini izmuznil - tudi njegov je bil prav tam, kjer ga je odložil. Izginila pa je cenena, vendar čisto nova nokia s predplačniško številko, ki sva jo tik pred dopustom kupila z namenom, da bi svoja običajna telefončka takoj po prihodu na otok izklopila, poslala rezervno številko le redkim izbrancem, za preostale bi pa v času dopusta izginila s tega sveta. Tega sicer nisva storila, namesto tega sva jo uporabljala za aktivacijo SIM kartic mobilnega interneta italijanskega Vodafona - bila je edina, ki se jo je dalo odkleniti brez kabla. In bila je videti dovolj nova in lepa, da je bila zanimiv plen oziroma da je bil lopov z njo zadovoljen in ni iskal naprej. Prav tako se ni dotaknil male denarnice, v kateri sva prenašala gotovino za dnevne potrebe, čeprav je ležala na isti mizi kot moja lakasta, kričeče rdeča borsetta. (De gustibus et coloribus non est disputandum, torej o okusih in barvah ne kaže razpravljati, in pri modnih dodatkih mene neustavljivo in nezmotljivo vleče h kiču :)))))) ). Kljub rahlemu občutku slabosti zaradi dejstva, da se je vlomilec sprehajal po hiši medtem, ko sva spala, je bilo treba sedaj delovati hitro z namenom minimizacije škode. Prvič: blokada kreditnih in plačilnih kartic po telefonu - številke sem imela v imeniku telefončka. Glede na možno zmedo sva si sproti zapisovala, kaj sva že opravila in česa ne, kar se je izkazalo za pametno. (Če bi izginili vsi mobiteli, bi bila situacija precej bolj zapletena - kot sem omenila na začetku te jare kače, sva bila skoraj sama na dveh kilometrih Lungomare.) Drugič: klic številke cento dodici, kjer je stvar začela postajati blago komična. "Ali je vlom v teku?", je vprašala operaterka na liniji. "Ne, je že mimo." "V tem primeru morate klicati lokalno policijsko postajo - če ste iz Tre Fontane, to pomeni, da kličite Castelvetrano," je pribila in vrgla dol slušalko. Kje človek dobi telefonsko številko lokalne policijske postaje, če nima telefonskega imenika in ne ve splošne številke telefonskih informacij? Odgovor se nama je posvetil zelo hitro - v Il Giornale di Sicilia so bile dnevno objavljene nujne klicne številke. Po nekaj prevezavah, med katerimi se je izkazalo, da spadava pod pristojne oblasti Campobella in ne Castelvetrana, je bil vlom prijavljen policiji; poučili so naju, da morava počakati, da naju obišče dežurna patrulja - lahko pa da bova čakala tudi več ur, kajti najin primer ne spada več med nujne. (S tem se pravzaprav strinjam - če bi koga umorili na grozovit način ravno zato, ker bi bil bil policist v tistem času preveč zaposlen s prijavljanjem izginotja raznih banalnih zadev, kot so laptopi, kreditne kartice in mobiteli, bi bilo to seveda skrajno mimo.) Grofice ni imelo smisla klicati, ker nama je pred nekaj dnevi prišla povedat, da odhaja na potovanje po Bangkoku. Dala nama je telefonsko številko svoje sestre in pripomnila, naj jo kličeva le v skrajni sili, ker da je, med nami povedano, "molto nervosa donna" - karkoli v zvezi s hišo da lahko uredi kar Rida, ki se po njenem na vse spozna. Na njegovi telefonski številki se ni nihče oglasil, prav nič pa nama ni dišalo, da bi se v tem trenutku ukvarjala še s kako precej živčno gospo. Sklenila sva, da je sicer nastopila skrajna sila, vendar da lahko počaka, dokler ne bo za nama vsaj policijski obisk. Nazadnje sva se usedla in prizgala vsak svojo cigareto. (Jaz kadim le ob izjemnih priložnostih, ker tako kot Bill Clinton ne znam inhalirati, ampak situacija je prav klicala po nečem, kar bi me raztreslo.) Po prvem šoku sva se strinjala, da sva jo pravzaprav srečno odnesla - kupček denarja, ki ga je moj dragi hranil v eni od škatel, natrpanih z vso mogočo kramo, je bil nedotaknjen (glede na mojo zadnjo nenavadno izkušnjo s kreditnimi karticami sva se dogovorila, da bova na teh počitnicah poslovala kar staromodno, z gotovino); avto je še vedno stal pred hišo (šele malce kasneje sva se z grozo domislila, da je prav v moji pogrešani borsetti rezervni ključ - k temu se bom še vrnila); in, pravzaprav najpomembnejše, niso nama prerezali vratov, kar bi se morda lahko zgodilo, če bi se kdo od naju zbudil ali celo skušal storiti kakšno junaško dejanje. Zares naju je še najbolj pekla izguba posnetkov, med katerimi so bili nekateri - kot v reklami za Mastercard - neprecenljivi. (Če samo pomislim na rastlino, ki je podivjano rasla iz kupa smeti za lokalnim Coopom, s cvetovi, od daleč malo podobnih slakovim - nekaj posnetkov sem nameravala objaviti prav na kulinariki, s podnapisom Mendlova nočna mora. Na isti rastlini, celo na istih poganjkih, so bile vse barvne variante cvetov med škrlatno rdečo in čisto belo: vsi prehodi rožnate; bela, špricana s škrlatno; škrlatna, špricana z belo; celo isti cvet je imel posamezne venčne liste kaotično pisane. Bogve, če bom kdaj izvedela, kako se imenuje ta rastlina - mogoče bi znala Rimljanka kaj pomagati tudi brez slike :)))). Saj vemo, da je Mendel tiste svoje rezultate z grahki nekoliko priredil, doctored them, kakor se temu reče, ampak brez dvoma se ob misli na kaj takega še on obrača v grobu...). Torej, zaenkrat bi se stvar lahko končala precej slabše. Ni bilo druge, kot da počakava karabinjerje - in čez dobro uro se je v spremstvu svojega pomočnika Chiccia (to je bil hecen smrkavec tako po videzu kot po imenu) prikazal lepi kriminalist, marechalo Ignazio Greco. ------TBC------

29. okt 2008 16:46

proxima je napisal/a:

Obstaja pa pomembna razlika: za seks ne potrebujete avtomobila

To res ne, je pa fino če ga imaš, avto mislim.......za seks..........................pa ne z avtom.......... brez zamere punce, danes je en tak čuden dan he,he,he Prosim nadaljevanje, to je hujše (beri boljše) kot vsaka kriminalka!!!!!! Moycaa

31. okt 2008 13:28

To je pa res v nebo vpijoči greh - ne samo, da nam ne more pokazati Mendlove , ne, še nam mora pričarati nočne more z opisom prelepe rastlince, ki je pa ne bomo videli, ker so šle slikce v maloro.....

Lp

P.s. Opravičilo - res je hudo biti oropan, ampak mislim, da je preteklo že toliko časa, da se lahko uporabi mal humorja, pa čeprav je črno črn..... Brez zamere, ok???

cervus

31. okt 2008 13:58

Daj, Proxima, naj se že prikaže greha vredni marechalo! Sinoči sem si hotela vse spravljene dele tvojega super potopisa sprintati, da bi ga v miru brala v postelji, pa mi je grrrrrrr.....nekje na osmi strani....grrrr....zmanjkalo črnila v tiskalniku. Kljub temu spet težko čakam nadaljevanje! mamaF - Mojca

31. okt 2008 17:09

N a d a l j u j , p rosim! Sem kot na trnju! Lp daga

31. okt 2008 18:10

Meni se nekak dozdeva, da bi lopov(i) utegnil(i) bit tetovirani z nekakšnimi križi, pa pijejo pivo iz 1,5 l plastenke.

ežoj