20. okt 2008 20:24
Letos sva imela pri vselitvi v villetto malo manj zamude , saj sva bila najavljena šele okrog 20h. Vse je šlo po dosedanjih običajih - ob 22h sta Rida in Rosa še vedno glancala kuhinjo, grofica je vzdihovala, repriza iz lanskega leta je bila skoraj popolna, le ena stvar je izstopala. Pravzaprav žival, ne stvar. In ni izstopala, ampak poskakovala in se drgnila ob noge - majhno, koščeno bitje umazano bele barve, po nosu in ušesih tako pokrito z garjami, da se je v polmraku komaj videlo bistre, čisto modre oči. Majhna mačkica z orjaško voljo po preživetju je očitno sklenila, da se bo oprijela prvega primernega dvonožnega bitja, pa tudi, če sta to dva utrujena popotnika z negotovo prihodnostjo. Njeno mijavkanje je bilo čudno podobno oglašanju galebov - pravzaprav še zdaj ne vemo, ali gre za sicilski dialekt ali pa je mačja smrklja del mladosti preživela v kakšnem galebjem gnezdu in ima zaradi tega trajno krizo identitete, tako kot Lorenzove gosi. "Questo gattino non e nostro," naju je čisto dobronamerno opozorila grofica. "Ni je treba krmiti, ker se je sicer ne bosta mogla znebiti. In pazita, da zvečer ne bo spala na terasi, ker bodo stoli polni dlak." "Hehe, kdo pravi, da se je bova hotela znebiti," mi je moj dragi preroško zašepetal v uho. Kot prava mačjeljubca imava navado vozit v prtljažniku nekaj mačje hrane za vsak slučaj. Čim je grofica odnesla pete, sva odprla tunino konzervo in nasula v posodo pošteno pest briketov. Obe posodi sta bili prazni v tridesetih sekundah, mala kosmata zgaga je poskakovala okrog najinih nog s podvojenim navdušenjem (mislim, da je skrbno pazila, da ji nova dvonožna preskrbovalca s hrano ne bi kam ušla), le galebje mijavkanje je zamenjala s predenjem dizelskega osemnajstkolesnika. "Louis, I think this is the beginning of a beautiful friendship," sem komentirala dogajanje. Moj dragi se je zaskrbljeno zamislil nad svojo prejšnjo pripombo. "Kaj pa potem, ko bova šla domov?" Odgovor na to vprašanje je bil vse prej kot enostaven. Po zadnjih podatkih sva imela doma približno 50 kil žive mačje teže (temu je treba prišteti vsaj 180-kilski značaj alfa samice med njimi, hudičevo pametne želvovinaste pošasti z imenom Javier Rodriguez Rodriguez, ki zna odpirati vsa nezaklenjena vrata sob in omar, po potrebi si postreže z vodo kar iz pipe in je polna raznih ostalih zvijač kot berač uši). Ostale štiri - Murriel, Princesa, Yorek in Gulliver so bolj blage duše, ampak teritorij majhnega stanovanja jim že zdaj komaj zadošča. In organizacija krmljenja živinske staje v času mojih odsotnosti je krepak zalogaj - še sreča, da obstajajo beautiful friendships, kajne??:)) Vsekakor nama tiste prve dni niti slučajno še ni bilo jasno, kaj bova storila ob koncu dopusta. "We"ll cross that bridge when we come to it," sva nazadnje sklenila; končno sva lahko odprla pivo, zmetala s sebe cunje in se šla kopat. Mačica nama je sledila skoraj do vode in počakala, da sva prišla ven. Skratka, njena odločitev je bila očitno trdna, le midva sva bila takrat še v dvomih. Naslednji dan sva med nakupi v bližnjem Castelvetranu nabavila Frontline zoper bolhe, sredstvo proti parazitom v ušesih ter nekaj nadvse finih konzerv z divjačino (???). Frontline je bil uspešen takoj, sredstvo proti parazitom čez nekaj dni, le po konzervah je imela sicer čedalje lepša kosmatinka zadah, s katerim bi lahko pokončal konja na 200 metrov razdalje. Zato sva pretaknila pol Castelvetrana, da sva našla Hill"s brikete, ki omogočajo miroljubno koeksistenco tudi v zaprtih prostorih. ----- TBC ------ p.s. Da ne bi mačkoljubci do konca štorije trepetali za usodo Ramuxare, kot sva poimenovala modrooko lepotico, vam lahko že na tem mestu povem, da je mačica pridobila slovensko državljanstvo. Pot do njega je bila relativno nezapletena - za razliko od vsega tistega, zaradi česar je bil pri naju na obisku lepi kriminalist campobeleške policijske postaje, marechalo Ignazio Greco. lp, proxima
Vauuuuuuuu! Bravo proxima! Tako dobrega potopisa pa že dolgo nisem brala!
