Odločila sem se da napišem tole predvsem zato da si olajšam dušo, pa tudi zato, ker je na tej strani vedno polno oseb z modrimi mislimi in nasveti, ki lahko pomagajo.
Problem je moja starejša sestra. Stara je malo čez 30. Vedno je bila vesela punca, komunikativna, nasmejana, dobre volje, pridna v šoli, na faksu, perfekcionistka sedaj v službi. Zame super oseba. V zadnjem letu pa se je močno spremenila. Postala je vse bolj zagrenjena, preokupirana z delom in podiplomskim študijem, ne najde več časa za prijatelje, za smeh, za razvedrilo. Počasi je začela hujšati in se zaradi tega precej postarala. Ker živi s fantom v Ljubljani, pride domov le čez vikend, pa še to ne vsak. Opazili smo da jé vse manj, predvsem pa se trudi jesti zdravo. Opustila je meso, jé samo še zelenjavo in sadje ter polnozorntat, ajdov, pirin ali kak drug bio kruh. Vse bio, vse iz maminega domačega vrta.
Postala je obsedena z zdravim prehranjevanjem. Vsakič ko pride domov je huje, vedno bolj suha je in izgleda nezdrava. Prepričujemo jo naj je bolj raznoliko, da ne rabi jesti mesa če noče, ampak da mora jesti več in različne stvari. Ampak ona trdi da jé ogromno.
Opazovala sem jo celo leto, jo skušala prepričati da ni zdravo kar počne, ta vikend pa sem se zlomila. Ne vem več kaj naj... Z atijem sta se nekaj sporekla (nepomembnega, v normalnih okoliščinah bi se temu smejali), ona pa je odreagirala nenormalno, se začela jokat in se tresla od razburjenja. Ati je s solzami v očeh odšel iz sobe, ker mu je bilo tako hudo, ko jo je videl kakšna je. Mami je na koncu z živci, prav tako najstarejša sestra. Ne vemo več kaj naj naredimo. Njen fant, s katerim sta skupaj že ogromno časa pravi da se obnaša nemogoče, da ima izpade histerije in da se ne obvladuje več. Vso krivdo za vse hudo kar se zgodi vali nase. Trudita se imeti otroke, ampak vsem nam je jasno da v takem stanju ne more zanosit. Tudi on je obupan in v skrbeh.
Veliko sem brala o tem na internetu, vem da je to bolezen, kot je anoreksija ali bulimija, da je bolezen psihičnega izvora. Na tej strani piše več o tem:
http://www.njena.si/zdravje/medicina/ortoreksija/
Rada bi ji pomagala, vsi bi ji radi pomagali, ker zaradi nje trpi cela družina. Vedno smo bili super familija, vse probleme smo rešili skupaj, celili smo ljubezenske rane, sestre smo si pomagale v šoli, ati in mami sta nam vedno stala ob strani. Tu pa se nam je ustavilo. Nemočni smo, ne vemo več kaj naredit, ne znamo ji pomagat, da bi se pozdravila. Naj jo še toliko prepričujemo, ona trdno verjame, da je to kar dela prav in zdravo.
Verjetno bi ji pomagal psiholog, ampak kako prepričati človeka, ki trdi da z njim ni nič narobe, naj poišče zdravniško pomoč? Na silo?
Lažje mi je že, da sem se malo razpisala o tem, če pa ima katera/i izkušnje s to boleznijo, če pozna kak primer, bom z veseljem prebrala vsak nasvet.
saša