Motnje hranjenja

19. nov 2009 10:28

@beatrice: da ne bo nesporazuma, motenj prehranjevanja pa nisem imela nikoli. Svoje telo sem imela in imam nazarensko rada. Sem pa imela problem, ko se stvari niso odvijale tako, kot sem mislila, da se morejo. So se odvijale čisto okej, ampak odličnjakinja in perfekcionistka, če niso bili vsi segmenti mojega življenja plus pet s črtico, je bilo to zame že neuspeh. Hotela sem življenje, če hočem izraziti z ocenami, A+. se je pa zgodilo, da so se dogajali tudi B-ji. In kakšen B-. Ki pa sem ga jaz doživljala kot oceno nezadostno. In sem si s takim videnjem stvari naredila nekaj zdravstvenih težav (in ugotovila, da je nekako lažje imeti rad svoje noge, kot pa svoj dvanajstnik in slepič), posledično sem se pa naučila, katere organe vse imamo v trebušni votlini in kje natačno ležijo. No, nekega jutra pa človek dojame. Nekega jutra se ti zdi, da je kalodont drugače očistil zobe, nekega jutra te v ogledalu pogleda tvoj popolnoma drugačen obraz, nekega jutra ti je jasno naslednje: Ali uživaš v vsakem trenutku in vsem kar počneš, ali najdeš smisel in manifest v čisto vsem, kar počneš, ali pa tega smisla preprosto tam ni. Pa to velja za čisto vse: od tega, da si izbereš najbolj ubijalsko oblekico za glamurni event, ali pa sediš v čakalnici pri zdravniku....in veš, da je to, kar počneš točno ta trenutek, najbolje, kar si lahko izbral/a. Ko se človek malo bolj prepusti instinktu, intuiciji in se ne drži kot pijanec plota svojih planov, takrat se posledično vsi plani morda ne realizirajo. Ampak, glej ga zlomka, realizira se več sanj in več načrtov, kot bi se jih realiziralo, če se držimo suhe in by-the-book izvedbe. Ampak za to, da se človek prepusti instinktu, mora imeti toliko poguma, da se spet najde. To je tisti proces, ki traja in traja in traja. Pri vsakomur drugače. Je pa res, da če človek išče sebe v potrditivi drugih, tipo: joj, kako je tale pametna, joj, koliko jezikov zna, joj, kako je tale duhovita...potem seveda nikoli ne bo našel sebe. Bo pa našel veliko odrazov samega sebe. In dokler človek sam ne ve, da je inteligenten, razsoden, lep, uspešen, ljubljen....mu tudi pohvale zunanjega sveta, pa naj jih bo ogormno, čisto nič ne pomagajo. Ker pač sam v to ne verjame. Človeka, ki ne verjame vase, je salamensko enostavno locirati. Daš človeku kompliment in se začne nesrečnik opravičevati in zmanjševati pomen tistega, za kar je dobil pohvalo. Ko pa se človek nauči za pohvalo reči, o, hvala, potem grejo pa stvari mnogo lažje in lepše. Vsak dan. Vendelina jr.

19. nov 2009 10:54

Vendelina jr., pozdravljena! Kako vse kar si napisala drži! Popolnoma. Tudi jaz nimam motenj hranjenja. Imam pa neki film z življensko zgodbo v svoji glavi, ki se je začel cefrat. In to je podobno planu A+, ki nenadoma postane B. Pred mano velik minus, razočaranje nad samo sabo, iščem vzroke pri sebi, vendar nisem ničesar kriva. Niti povoda nisem dala. Stojim na križišču in gledam v dve smeri: kam? Malo bom še počakala na razvoj dogodkov, po tem pa bom morala film varianta A po vsej verjetnosti zapreti v bunker in posneti novega. Strah me je. beatrice beatrice

19. nov 2009 11:04

@beatrice: poslala sem ti ZS piet

12. jan 2010 11:14

Zanimivo kako je, da je boj s samim seboj veliko težji in ga večkrat zgubimo, kot pa če se upiramo kateri drugi stvari... blossom

12. jan 2010 13:19

blossom, človek je sam sebi lahko največji sovražnik ali pa najboljši prijatelj. In pa tisto, kar se najprej sliši zelo egoistično, najprej moraš imeti sebe rad, da imaš lahko rad tiste okoli sebe. A ni tako lahka pot do sprejetja samega sebe z vsemi lastnostmi, tako dobrimi kot slabimi, dobrih tako in tako zlepa ne vidimo, ker se znamo skritizirati v nulo. Ampak ko pa se enkrat najdeš, te skoraj nič ne more več vreči iz tira. Ne vem, kdaj se je to zgodilo meni, vesela sem, da se je. Vesela sem, da me malenkosti ne prizadenejo, pripombe ne vplivajo na mojo samopodobo, sprejmem tako pohvalo kot kritiko. Skratka, vesela sem, da živim. In vedno si rečem, da če ne bi dala skozi tega, kar sem, danes jaz ne bi bila jaz. In imam se rada, to si povem vsak dan znova. Da ne bi slučajno kdaj na to pozabila. Kratko in jedrnato, sem zadeta, zadeta od življenja. Zmeraj bolj. Loni Makaroni

12. jan 2010 14:46

Loni...hvala! blossom

13. jan 2010 12:11

Loni, še jaz se ti bom zahvalila za te besede. Kot bi jih napisla jaz. Večkrat kot se spomnim na to, bolj sem hvaležna da živim To življenje prav v Tem trenutku! Noa

13. jan 2010 14:01

Noa, ali je že dolgo da si hvaležna da živiš To življenje prav v Tem trenutku? Sprašujem ker sama iščem voljo in motivacijo da bi lahko rekla enako kot ti in Loni pa mi ne gre najbolje... blossom

13. jan 2010 14:50

blossom, sem rabila 4 leta, da sem si prišla na čisto. Samo obupati se ne sme, pa je. Loni Makaroni

13. jan 2010 14:58

Nekje v povprečju traja 2 leti, draga Blossom, tako da čimprej zaćneš, bolje bo. Od danes na jutri ni nič, na žalost. Se učimo hoditi kar dolge mesece, da spregovorimo, tudi traja, da si vezalke na čevljih zavežemo, je že znanstvena fantastika.. pa žlico v usta in ne na nos? In leta in leta se nekaj nabira? Potemtakem je 2 leti kidanja še presneto malo? Ali pa 4? In kaj je to v primerjavi z desetletji uživancije, ki te čaka? Pogum in pohiti! japaja