Motnje hranjenja

17. nov 2009 13:08

Ežoj, meni deluješ kot Jack Nicholson - en tak ljubek hudiček s srčki v očeh (zaradi mene lahko tudi v karirastem šlafroku, štumfih in isuskah), kateremu pač nobena ženska ne more zameriti hudomušenja. Loni, ti si pa ženska od sile (in tako mislim že nekaj časa ob prebiranju tvojih postov). In verjamem, da bo tvoja izkušnja dala pogum marsikomu. Bravo! Košuta

17. nov 2009 13:28

No ja...po tej razlagi pa se opravičujem ežoju če je bilo tako mišljeno. Blossom blossom

17. nov 2009 15:06

Ej,

blossom, hvala za " razumevanje ", (Košuta, tudi tebi, posebej za srčke v očeh ), Loni me je itak razumela ( .....bereš nekaj, te prešine nekaj tretjega ......... ), videle ste, ko sem začel pisat, sem pisal previdno, se mi je zdelo, da morda ni dober se " norca delat ", pa kaj čem, ne morem iz svoje kože. Cel dan ( no do poldneva ) sem bil v pižami, šlafrok ni karirast ampak nekje barve " gnila višnja ", mogel bi se nekaj učit ( mi študenti, tulka in barbara9 vesta kaj ) pa se mi ne ljubi, le neumščine se mi podijo po glavi.

Drugač, če verjamete ali pa ne, enega celega litra vina nisem spil že več kot en let ( in tudi takrat, na eni proslavi za cel popoldan ( od dveh do devetih zvečer ) z obilo jedače, predvsem z žara. Sedaj je moja norma en kozarec po kosilu, izredno redko dva.

Pa, če sem že v temi, v kateri nisem nič povedal o motnjah hranjenja ( prebral vse ), pravzaprav nimam posebnega mnenja, morda zaradi tega ker ne razumem problema: Zdi se mi namreč, da vsak razumen je sposoben dojeti, da nekaj z njim ni v redu, če nič drugega, po odnosu okolice do tebe. Če si kolikor toliko razumen, ne moreš sprejeti, da ti vsi nekaj težijo, so se spravili na tebe, ti hočejo.............Lahko vprašaš " zaupno " osebo ( mamo, brata, prijatelja............ ) da ti pove svoje mnenje in potem ukrepaš, bodisi, da se sam spremeniš, bodisi da greš " strokovnjaku " ( no, to nazadnje štejem le zdravnike, psihijatre in podobne imam za nepotrebne, vsak si je sam svoj najboljši psihijater ).

Kaže, da je pri ženskah resnično problem z odvečno težo. Razumem, da bi nekdo rad bil šlang, ne razumem pa obsedenosti s tem. Če pustimo stran genetiko ( genetske predispozicije ) ena razmišljajoča ( po subjektivnem mnenju mal bolj obilna ) ženska  se vsede in premišljuje nekako tako: OK sem predebela po nekaterih kriterijih. Trenutni idol ženske lepote, ki ga zapovedujejo mediji je Tvigi ( recimo ). Roko na srce, to je recimo zadnjih 20 ali 40 let, par tisoč let ni bilo tako. Po drugi strani, večina žensk ne ustreza temu idolu, pa zakaj bi ravno jaz mogla. Veliko žensk je srečnih v čisto drugih proporcah, tisti ki me imajo rad, me bodo imeli rad takšno kot sem. Torej, naj si revije svoje idole obesijo mačku o rep, jaz si pa bom lepa po moje. Skrbela bom, da sem zmeraj čista, da nisem videti zanemarjena..............Sama s sabo sem zadovoljna in drugi tudi morajo bit ( in tudi bodo, ko bodo videli žensko, ki žari od sreče ). Če si sam nezadovoljen s sabo, to dobesedno žarčiš in te tudi drugi tako vidijo ( pa vraževernost in magija gor/dol ).

Drugač, vsi si moramo najti mesto na tem svetu: kam pašemo. Lahko si kaj domišljamo, to pa primerjamo z realnim stanjem. Veliko je ljudi ki so boljši od mene, v vsem: v športnih panogah, v znanju, kuhanju.........pa kaj, bom zaradi tega dobil izpuščaje? Ne. Jaz znam skuhat gobovo juho ( recimo ) tako, kot je moji imajo najraje in smo vsi veseli.............Ne bom se obremenjeval, ker nisem po modnih revijah, ker ne dosežem športnih standardov, ker........

Tako nekako se mi zdi, bi razmišlljal en moški v ženski koži, morda napačno, ne vem.

 

ežoj

17. nov 2009 15:13

Zdaj pa vse lepo prosim, da se vrnete na prvotno temo. Gre za preveč resne težave, da bi ta naslov izkoriščali za perje in osebne zamere. Če ima kdo komu kaj očitati, izvolite, imamo zasebna sporočila.

Tulka

17. nov 2009 15:42

Ežoj, sicer imajo motnje prehranjevanja tudi moški, ampak v tej motnji so ženske v veliki večini. Bi pa rekla, da je pri motnjah prehranjevanja tista "hrana" zgolj medij, s katerim se hoče nekaj pokazati, samo je prikaz totalno nerazumljiv. Na primer: če ne razumemo kakega jezika, ne razumemo, kaj nam nekdo hoče povedati. Smiselno podobno je tudi pri motnjah hranjenja (pa pri rezanju z žiletko, puljenju las in kaj je še tega). Nekdo, ki ima motnjo hranjenja, hoče povedati, da ga nekaj na psihi tišči. Ampak težava je v tem, da niti sam ne ve, kaj ga v resnici tišči na psihi. Postane ujetnik kode, s katero sporoča težavo, ne zna pa definirati težave. In potem s ponavljanjem kode postopoma dopusti, da koda kontrolira njega in pade v odvisnost. Zato se pa te motnje tako dolgo zdravijo in se včasih zdi, da je že okej, pa potem spet ni. Ker mora človek najprej v sebi najti tisto, kar ga muči, potem se mora s tem soočiti in potem mora to premagati in potem videti, da tisto, kar ga je tiščalo, v bistvu ni tako močno. In to je hudičevo dolg proces. In ta proces ni po fazah blazno drugačen od tistega procesa, s katerim sami vsakodnevno odpravljamo kakšno napačno sodbo. Naj izvoli vsak pri sebi pomisliti: vsi smo se že znašli v situaciji, ko smo kam vstopili in nismo nikogar poznali v tisti sobi in potem smo bili deležni pogledov. No, kako ste jih interpretirali? Grem na stavit, da je vsak od nas vsaj enkrat imel občutek, da ga nekdo, s katerim se še nikoli nista videla, malo čudno gleda. In da nas je potem nekaj, ki smo si uspeli povedati, da temu pač ni bilo tako (ljudje so zgolj gledali, no other hidden agenda whatsoever) in da je ogromno ljudi, ki še vedno znova naredijo vse, da ne bi nastopili pred maso nepoznanih ljudi, zgolj zato, ker ga/jo ti ljudje gledajo. Pa saj samo gledajo, nič si ne mislijo, si sploh še niso uspeli ustvariti mnenja. No, to, kar sem opisala, je en primer neke napačne sodbe, s katero potem delamo nadaljnje napake. Fazon pri motnjah je to, da so te napačne sodbe mnogo bolj intenzivne. In to se pač počasi odpravlja. Pa saj poznate tisti psihiatrični štos, ko se je pacient bal kokoši, ker je mislil, da je koruzno zrno. In ko sta po letih terapije z doktorjem le ugotovila, da ni koruzno zrno, temveč Janez Novak, je pacient vprašal, pa dobro, doktor, a kura tudi to ve? Skratka, nadomeščanje napačnih sodb s pravilnimi - to traja. Tudi sem mnenja, da za motnje hranjenja niso tako silno krivi mediji in lepotni ideali. To je preveč na prvo žogo. Ker, če bi bili tako uspešni pri forsiranju lepega in skladnega, potem bi bilo verjetno manj ostalih motenj in samozlorab (rezanje, puljenje las ipd, absintanje, ....) Skratka, preden me ne odnese, mislim, da pri motnji hranjenja ni štos v hrani - temveč je štos v tem, da človek hrano uporablja za to, da preko nje kontrolira/manipulira sebe in okolico (sicer sem nekaj na to temo spisala pred dobrim letom oli-ti-dve-strani-nazaj). In na koncu je vedno tako, da ali človek potolče svojo motnjo ali pa motnja potolče njega. Vendelina jr.

18. nov 2009 10:00

Konkretnega nasveta ne morem dati, si pa upam trditi, da vzroki za takšno ravnanje tičijo nekje globoko v psihi in jih je treba zbezati ven. Mene so naučili, da zrela osebnost v popolni verziji ne obstaja. Kar laično razumem tako, da delamo napake in da potrebujemo ventile za sproščanje svojih frustracij. In takšne ali drugačne imamo skorajda vsi. Ko sem se odvajala kaditi, sem doživljala eno čudaško fazo, da sem bila zelo pozorna na navade in "odvisnosti" ljudi okoli sebe, In prišla sem do zaključka, da ga skoraj ni človeka, ki ga ne bi basala takšna ali drugačna "odvisnost". Pa to zdaj ni nek samoslepilni mehanizem, temveč opažanje. Eden morda kadi, drugi si ne more pomagati pri sladkarijah, tretji pri salamah, četrti pri kozarčku rujnega, peti si grize nohte. Problem postane, kadar mislimo samo še na cigarete, samo še na hrano, samo še na pijačo. Kaj prižene človeka v to fazo? O tem lahko samo ugibamo. Sama sem si priznala, da so cigarete odvisnost in da se jih ne da nadomestiti (beri kompenzirati s hrano, sladkarijami, nordijsko hojo) z ničimer. In ko se odločiš za to, veš, da tega v tvojem življenju ne bo več. To preprosto sprejmeš in deluje. Meni je psiha enigma. Na netu sem brala, da je gospa prišla k terapevtu, ker ji je roka totalno zablokirala (otrpnila) pri pitju kave. Ko bi morala dvigniti skodelico kave, ni mogla premakniti roke. Med terapijo sta s terapevtom ugotovila vzrok. Dedek, ki jo je zlorabljal, ji je v otroštvu zelo pogosto kuhal kavo. Mi pa nikoli ne bo jasno, zakaj nam psiha stvari, ki nas slilijo v bolezenske odvisnosti, ne pove na bolj neposreden način - zakaj je potrebno prenajedanje ali stradanje, zablokirana roka, verižno kajenje, basanje s sladkarijami plus vse nadaljnje faze, da pridemo do bistva problema? Enigma, enigma. Košuta Sporočilo je spremenil(a) Košuta dne 18.nov 2009 10:03

18. nov 2009 10:33

To, da prideš do bistva problema, je šele začetek poti. Loni Makaroni

18. nov 2009 11:06

Madona, pa ne morem bit tiho: kaj pa temeljita sprememba mišljenja, pozitivizem v razmišljanju nekaj v stilu: res sem se zanemarila, res imam vtis da so vsi proti meni, da nisem šlang ( lepa, zaobljena................ ), res da imam slabo plačo, res da ..............., ampak od sedaj, od tega momenta mi ni mar za druge, kaj si bodo mislili, takoj grem v kopalnico, se okopat, uredit kolikor lahko in grem na kavo v sosednji lokal kot kraljica, naj vsi vidijo da izžarevam samozavest..............Postavila bom prioritete in jih reševala, najprej tiste ki ne zahtevajo nič denarja potem...........

Pa, saj me boste imeli za neumnega, saj le ponavljam kaj Vendelina večkrat napiše ( se ponavlja, pa še kar ni dovolj ), madona, preberite večkrat kaj napiše ( v glavnem ima prav, tudi če je ne marate ).

ežoj

18. nov 2009 11:25

Ežoj, vse lepo in prav, a ne deluje. Jaz sem bila (in sem še vedno lahko, čeprav sem s tem več ali manj zaključila)) pravi master of disguise in sem na zunaj delovala čisto OK, na noter pa razvalina. Niso problem zunanji faktorji, ti znajo vse skupaj samo sprožiti, problem je očem neviden. Loni Makaroni

18. nov 2009 11:32

Sem ene stokrat zbrisala, kar sem napisala. Zdaj bom strnila v en stavek, pa naj razume, kdor hoče: Kot povsod, tudi tukaj vaja dela mojstra. Kar pomeni, da je potrebna akcija (takoj tukaj in zdaj!), se pravi, DELAJ vaje in ne čakaj, da boš najprej postal mojster. Kar pomeni, da se strinjam Z Ežojem, Vendelino, Rugljem...skratka trdo roko v tehnični izvedbi in seveda veliko senzibilnosti v predhodnem razumevanju, zakaj je trda roka sploh potrebna. No, ni bil glih en stavek.. japaja