Žepnina

5. nov 2008 21:00

Nocoj je bila na to temo oddaja na TVS Turbulenca. Zanimiva in vredna ogleda. Ziher bo ponovitev, da se jo pa verjetno pogledat tudi na netu. Irena

6. nov 2008 11:28

Šnorca, naj bo koncept "da se postaviš na lastne noge brez popotnice" predvsem izjema in še čim manjkrat naj se pojavlja, se strinjaš? Vendelina jr.

6. nov 2008 12:09

MOJA HČI JE STARA SKORAJ 8 SIN PA 5 LET NIMATA ŽEPNINE KAR SE TIČE POSPRAVJANJA IGRAČ IMAMO PRAVILO KAR NI POSPRAVLJENO GRE V SMETI POSKUSI SAMO ENKRAT SMO TO NAREDILI OD TAKRAT JU PA SAMO SPOMNEMO KAJ SE BO ZGODILO (DOBRO JE ČE JE MED IGRAČAMI KAKŠNA KI JO IMATA RADA POSPRAVI V ČISTO VREČO PA VRZI V "SMETI"). KAR SE PA TIČE UČENJA JU NIKOLI NE KAZNUJEMO TAKO DA SE GRESTA UČIT ZA KAZEN KER ŠOLA IN UČENJE JE PRIVILEGI KI GA NIMAJO VSI OTROCI .PRI NAS JE USPELO PROBAJ VENDAR BODI VSTRAJNA .. macek muri

6. nov 2008 12:40

Joj, tale maček muri pa zelo vpije... Hej, velike črke v elektronski komunikaciji pomenijo vpitje. Ni treba vpiti. Tisto, da se gre otrok učit "za kazen", ker "šola je privilegij, ki ga nimajo vsi otroci"....zlasti za osemletnika, bom pa razumela kot surrealistični štos. Glagola "spomneti" pa nekako ne poznam.... Vendelina jr.

6. nov 2008 12:44

Vendelina, seveda se strinjam. Sem pač ravno v tej starosti, ko opažam, da se z vrstniki na nek način delimo na tiste z in brez popotnice. Ampak se nima smisla sekirati zaradi tega, samo povem, kako je. šnorca

6. nov 2008 12:45

Sama sem stara 24 let, in nikoli nisem dobivala žepnine, ker pač starši niso imeli dovolj. Je pa prišel enkrat stric na obisk in v pogovoru je omeil, da bi rabil pomoč v svoji vrtnariji. Pa je mami rekla, kaj pa če bi ti šla naša pomagat, da se bo navadila dela, pa če ji boš dal nekaj denarja, bo še toliko bolj vesela. Takrat sem bila stara 10 let, in sem šla, nikoli ne bom pozabila v steklenjaku je bilo 60 stopinj, mi smo pa delali, od 8 zjutraj do 5 zvečer, čez poletne počitnice. Meni je bilo tako lepo, ker nisem rabila doma delati (kmetija, ki je nikoli nisem marala), ampak smo se tam vedno hecali, pa za kosilo jedli pizze, ocvrte lignje, skratka stvari, ki jih nikoli nisem doma jedla. Joj, kako je bilo to dobro, že samo zaradi tega sem rada hodila. Potem, ko sem končala, pa je stric prišel na obisk in mi prinesel 15.000 sit, jaz sem mislila, da me bo kap, koliko je bilo to denarja. No, potem sem vsako leto poleti za kakšen teden ali 2 hodila k njemu, dokler nisem šla v srednji šoli na lastno željo delati v bližnji bar. Staršem sicer ni bilo najbolj prav, ampak sta rekla, če bo v šoli vse ok, potem je prav. Delala sem celo srednjo šolo petek po pouku in v soboto popoldan. V nedeljo sem imela čas za šolske obveznosti. Seveda sem počitnice vedno predelala. Ni bilo lepšega občutka na svetu, kot to, da sem šla v soboto ven in sem imela denar za pijačo, pa tudi drugače sem si lahko kupila kakšne dražje kavbojke (rada sem imela znamke), ki mi jih starši niso mogli kupiti. Me pa nikoli niso vprašali, kam dam vsa denar, ker so vedeli, da ga sama zaslužim in ga tudi sama zapravim. Danes sem absolventka, in lahko rečem, da se sama že kakšni 2 leti preživljam in redno delam fakulteto. Priznam, da ima tudi moja trma nekaj pri tem :) Ampak ni lepšega občutka, kot to da ti nobeden ne teži, kaj si pa naredila z denarjem??? Tako da bi bil moj nasvet, da otrokom nikoli ne težite, kako so zapravili denar, ki so ga sami zaslužili, tistega, ki ga pa dobijo, pa imejte malo na očeh in jih povprašajte, kakšne imajo načrte z njim in jih pri željah/načrtih malo usmerjate. Je pa res, da za gospodinjska opravila jaz ne bi nikoli plačevala, če pa gre za eno dodatno opravilo, pa naj bo zanj pošteno plačan. Upam, da sem s svojo zgodbo vsaj malce pomagala. tamara

6. nov 2008 12:50

tulka je napisal/a:

Živjo, Še poziv babicam in dedkom - dajte, odprite vnukom varčevalne knjižice in polagajte denar tja - se mi je kar zasmilila tista mami, katere otrok dobiva po 20 eur od deda in ga zapravlja za neumnosti. Ne bi hotela biti na njenem mestu in v precepu, kaj narediti... .................... Kaj pa ve, ostale mame, naredite? tulka

Moja dva otroka sta oba ob rojstvu od moževe tete, ki je delala na banki, dobila hranilni knjižici s simboličo vsoto. Ker je tudi pri nas siuacija taka, da sta tako tašča (z izgovorom, da ne ve, kaj kupiti), moj pokojni oče pa "ker se redko vidimo" otrokoma ob vsakem prazniku stisnila otrokoma kar velik bankovec, sva se z možem odločila, da ta denar nesemo v banko in darovalcem to tudi povedala. Toda kaj, ko je bilo (predvsem pri sinu) vmes eno obdobje, ko je otrok na vse pretege vztrajal, da je denar njegov in ga lahko zapravi za karkoli "ker je tako rekel dedek, ali babica ali nona....." in se z varčevanjem v banki niti slučajno ni strinjal. Ko so kmalu po vstopu v šolo prišle na dan želje po rolerjih, rolki ali posebnih nogometnih copatih, smo se odločili, da se za to uporabi tisti "dedkov/nonin" denar, zraven pa si je potem lahko s tem svojim denarjem kupil npr. paketek takrat priljubljenih igralnih kart ali kaj podobnega. Pa je bil zadovoljen, mi pa tudi, saj je bil tisti bankovec porabljen vsaj za reči, ki jih je otrok potem res uporabljal. Moj sin je namreč hud potrošnik in bi kupil vse, kar mu pride na pot, zato je zanj bolje, da je njegov denar varno spravljen v banki, v nasprotnem primeru bi ga tik-tak zapravil za "neumnosti". Zdaj ima (pri 10 letih) končno en cilj-kupiti si novo kolo in zato se čisto strinja, da je potrebno varčevati. Hči (12 let) je v tem pogledu bolj šparovna in racionalna. Denar s hranilne knjižice uporabi takrat, ko si močno želi kaj takega, kar se meni zdi "nepotrebno" oz. predrago. Tako si je sama kupila mp3 predvajalnik, ko je želela nov model telefona, je to financirala sama , majhen del denarja pa ima doma v denarnici, za svoje "nujne" potrebe (revije itd.) Mesečno dobita vsak eno mobi kartico in 5€ žepnine, kar jima po mojem mnenju zadostuje za drobne potrebe. Kar pa se "popotnice" tiče, bi bilo res lepo, da bi se to dalo omogočiti vsem, vendar nam, nekaterim komaj uspe zlesti iz meseca v mesec brez neplačanih položnic na grbi in na žalost ne pridemo do tistega "viška", ki bi ga lahko nalagali na kupček v ta namen. Ja, če se ne zgodi čudež, bodo naši otroci, tako kot večina drugih odvisni od štipendij, študentskega dela in lastnih pridnih rok. Starši jim bomo pri tem poskušali biti seveda čimbolj v pomoč, četudi brez "popotnice". mamaF - Mojca

6. nov 2008 15:30

Mojidve sta stari 11 in 8 in nimata žepnine. Nekako o tem sploh še nismo razmišljali... Seveda dobita kdaj pa kdaj kaj denarja, ki ga imata potem v denarnici in ga itak ne zapravita, ker prosita naju, kadar si želita kaj kupiti... Po trgovinah namreč ne hodita sami.

 

Sama nisem pristaš tega, da bi otroku plačevala za opravljeno delo, pa četudi simbolično. V naši družini je tako - vsak nekaj dela in če hčerama naložimo kakšno delo, je brez velikih besed jasno, da pričakujemo, da bosta to tudi naredili! Saj delamo vsi, a ne. In ko si nekaj privoščimo, je tudi brez besed jasno, da si bosta onidve tudi... Takšno je pač življenje in na tem področju zaenkrat nimamo problemov.

 

Vem pa, da bo kmalu čas, ko bo tavečja potrebovala žepnino in takrat jo bo tudi dobila, ne da bi zato morala izrecno kaj narediti. Meni je logično, da vedno pomaga.

 

 

jasna

6. nov 2008 15:35

Aja, zdaj sem prebrala še o "popotnici".

Sama je nisem dobila, tudi je ne bi želela, saj bi se mi zdela dokaz o moji nesposobnosti... Naj starši uživajo v denarju, ki so ga sami prislužili, otroci bodo pa uživali v svojem!

 

jasna

6. nov 2008 16:15

Moj silni point o popotnici je bil naslednji: Da so taki časi, da je pametno, da se za otroka ob rojstvu odpre eno dolgoročno varčevanje in potem se mesečno tja nekaj nalaga in potem, v dvajsetih, petindvajsetih letih rečejo starši takole: Poslušaj junior, pojdi ti lepo na svoje. Tule imaš eno korektno štartno osnovo, če tole še nadgradiš s kakšnim kreditom, boš imel en svoj domek in from now on si čisto lepo od sebe odvisen. Midva sva te lepo došolala, lepo sva dajala na stran, in zdaj so najine obveznosti tozadevno končaeni in bova lepo uživala s svojim denarjem in v svojih potrebah in ti želiva blazno kvalitetno življenje.... Na tak način funkcionirajo v severni Evropi in vidim, da jim kar gre. In kot sem se pogovarjala s kolegi s tistih koncev, je bilo vsem popolnoma jasno, da bodo imeli ob odhodu od staršev nekaj časa nižji življenjski stadnard in to se jim je zdelo skrajno normalno in so to razumeli kot motiv za napredovanje, da so lahko čez nekaj let prišli do enega malo bolj udobnega nivoja. Za razliko od italiijanskih juniorjev, ki živijo pri starših dokler se ne poročijo in to ne zaradi tega, ker ne se iz ekonomskih razlogov ne bi zmogli odseliti, temveč zaradi tega, ker ga ni čez "mama hotel". Je najbolj grozno, ko gledaš pri italijanskih oblikovalcih ponudbo za "otroško sobo" s tem, da so otroci stari 30 let (se blazno prodajajo). Je pa res, da žal vsi starši tega ne morejo zložiti za svoje otroke, ker se preibjajo s položnicami in potem malo do nič ne ostane. Zato sem rekla, da naj bi bila to izjema. Vendelina jr.