Žepnina

8. avg 2008 14:07

smoky jaz pa mislim da problem s šumniki ne smeš pustiti pri miru. Tudi moj sin je imel z njimi probleme. Črko s je izgovoril tako da se je slišalo nekaj med s in š. Tudi ostali šumniki so bili nekaj vmes. Mene to ni skrbelo dokler me ni zdravnica na sistematskem pregledu in tudi njegova vzgojiteljica opozorila, da je treba ta problem odpraviti. Rekli so mi, da bo imel potem v šoli problem z branjem in s tem posledično z vso šolsko snovjo. Dobila sem napotnico za logopeda. Mislim da sva šla tja enih 6x. Potem je bilo z izgovorjavo v redu. Sin je k logopedinji zelo rad hodil. Takrat je bil star 6 ali 7 let. dzoana

8. avg 2008 15:36

dzoana, saj sva bila tudi midva pri logopedinji, sedaj morava pa doma še trenirati, ker šumnikov pogovorno še ne uporablja, izgovarja jih pa zelo lepo, ampak samo ko trenirava. Je rekla logopedinja, da bo treba malo potrepeti, da to ne gre tako hitro. smoky

8. avg 2008 16:03

smoky, poskusi skozi igro. Najprej poišči besede s čim več šumniki, pa si izmisli kakšno besedno igrico. Morda začneš tako, da za vsak lepo izgovorjen šumnik sledi manjša nagrada - pa ne denarna, ampak da ti recimo reče, kaj moraš ti storiti (kaj vem tri krat teči okoli mize ali oponašati kamelo, kaj pokazati s pantomimo) in podobno. Morda vključiš še drugega otroka, da bo še bolj podobno igri.

 

Mamamia

mamamia

8. avg 2008 18:36

za vsak dan terninga si lahko izbere aktivnost(v mejah zmožnosti) ki jo boste-a kasneje skupaj delala,..... raje kakšno igrico ali risanko več kot denar, ali pa lahko npr. sam naredi svoj sladoled-od miksanja sadja dalje,....... ali pa kak cupcake,..... plopsa

8. avg 2008 22:14

Zgodba se je pred kratkim odvijala v enem izmed nakupovalnih centrov v Ljubljani, pri prodajalki balonov .....

mimo sta šla mlada mamica in otrok prbl. 3-4 let. Otroku se bil všeč balon v obliki nodija in je ves vesel ga gledal. Mamica mu je rekla: je lep a ne? in otrok ves navdušen pokima :) pa mami vpraša a ga kupva? otrok še bolj navdušeno pokima. Mamica vpraša koliko stane balon in nato sinu reče: no pa poglejva če maš dost dinarčkov..... odpreta denarnico v kateri je bilo premalo denarja in mami sinu reče: nimaš dovolj, boš mogu še mal šparat, pa bova drugič pršla .....brez kakršnih koli problemo sta odšla naprej ....

nauk zgodbe ...... si lahko razberete sami.

Kšn drug otrok nebi bil zadovoljen s tem da nima dovolj v denarnici, bi želel da mu mami posodi, spet druga mami bi samo iniciativno posodila, brez da jo otrok vpraš ...... odvisno od vzgoje in posameznika.

 

Čez par dni bom stara 24 let ..... žepnine nisem dobijala nikol .... in mi ni žal, oz. mi ni bila potrebna.

zgodba je dolga in ne paše sem ..... danes sem šparovna, vendar znam uživat in porabiti tam kjer je potrebno in na računu je vedno lepa vsota denarja ..... odrasti sem morala prehitro, še hitreje pa sem začela služiti svoj denar s katerim sem si plačala zasebno fakulteto, diplomo, izpit za avto .... vse je šlo iz mojega žepa, brez kakršne koli pomoči staršev, ali starih staršev (čeprav imajo odveč)......

tudi ko sem bila mlajša je bilo vse na meni, narediti kosilo do konca, ga prinesti mami ali očetu v službo, posesati, pomiti posodo, paziti na mlajšo sestro ..... vsa hišna opravila in še več .... od prbl. 10 do 15 leta ... nikoli nobenih nagrad v nobeni obliki .... niti hvala od lastnih staršev. Meni pa je bilo to potrebno slišati .... vrjetno je vsakmu lepo če ga gdo pohvali .... zato se ne šparat s temi besedami. Vsakmu otroku je to pomembno, da so ga starši opazili, bili zadovoljni, ga pohvalili .....

Zato vam srčno želim da boste (in nekoč tudi jaz) otroke naučili ravnati z denarjem že od malega .... seveda ne prezgodaj ....

 

Dejstvo pa je tudi da se časi menjajo in imajo danes že otroci pri 5ih letih veliko več "potreb, želja ...." kot sem jih imela jaz 15 let nazaj, a da me govorim o starejših .....

 

lp

in brez zamere

 

Sporočilo je spremenil(a) Pitončica dne 08. avg 2008 22:32:58

9. avg 2008 17:13

naša zgodba: začeli smo pri starosti sin 4 hči 5 let - tedenska žepnina takrat še tolarji 300 sit. njihova obveznost - skrbenje, da ima naš pes vodo in hrano, pa dvigovanje in spuščanje rolet brez opozorila. Vendar je bilo to samo na začetku. Ko sta bila šolarja, smo se dejansko pogovorili, kaj pomeni vrednost žepnine. Tudi sedaj, ko ima drugi sin 5 let dobiva žepnino. Ta je namenjena za take zadeve, ki si jih želi kupit, pa se jaz ne strinjam. Govorim o kakšnih zadevah - točno tisti bomboni, ki si jih želi, čeprav so bomboni druge vrste doma, in so jim tudi tisti všeč, pri hčeri 12 let pa je to mogoče kaka majčka, čeprav jih ima več kot dovolj. Sta pa tudi hči in starejši sin stopila skupaj in šparala za eno igrico, ki sta jo hotela imet, pa sta našparala, pa ni bila malo. Skratka, če gremo v trgovino, vedno jim kupim kaj za dušo, dodatno zadevo če želijo pa si kupijo sami. Pomembno je tudi to, da jim takrat, ko nimajo denarja, povemo, da naj si za željeno stvar prišparajo z žepnino oz. zakaj pa so pridobljen ves pridobljen denar porabili za npr. sladkarije? Če bi ga tedaj kaj prihranili, bi ga sedaj imeli. Ko so zrasli, se je žepnina spremenila v mesečno dobivanje, pri moji plači. Znajo pa že sami precenit, ali si tisto stvar res želijo, ali pa je to muha enega trenutka. Pozdravček Mateja Sporočilo je spremenil(a) tejča dne 09. avg 2008 17:19:20

9. avg 2008 22:16

Živjo, moja sestra je naredila tole: na A4 format list parirja je narisala vlak z nekaj okenci in kupila luštne nalepke (toliko, kot je bilo oken na vlaku). Hčerka je vsakič, ki je naredila tisto, kar sta se zmenili, dobila nalepko in jo nalepila na eno okno. Ko je bil vlak "poln", sta šli za nagrado z vlakom v Ljubljano na sladoled. Se mi zdi super ideja. Če je otrok malo večji, naj bo nagrada to, kar bi mu veliko pomenilo ali je fajn odbito (npr. obisk živalskega vrta, vožnja z gondolo (Krvavec, Vel. planina), večerja v kitajski restavraciji) - odvisno od pomembnosti tega, kar od otroka želiš. Če se vam zdi nagrada prehuda, naj jo bo pač težje prislužiti (bo imel vlak več oken). Moje mnenje je, da je takšno nagrajevanje lepše od denarnega - otrok se mora potruditi, pa še svoj čas mu posvetiš - samo njemu - in se počuti kot nekaj posebnega. Drugače mi je pa varčevanje tudi fajn ideja. Sama nisem nikoli dobila nobene žepnine in sem bila grozljivo stiskaška, ko sem prišla do štipendije. Niti tolarja nisem upala zapraviti - samo kar sem dala za učbenike, malico in vožnjo. Tako sem privarčevala lušten kupček denarja in si privoščila potovanje, ko sem bila študentka. Še poziv babicam in dedkom - dajte, odprite vnukom varčevalne knjižice in polagajte denar tja - se mi je kar zasmilila tista mami, katere otrok dobiva po 20 eur od deda in ga zapravlja za neumnosti. Ne bi hotela biti na njenem mestu in v precepu, kaj narediti... Moja tašča tudi na skrivaj zalaga vnuka z denarjem (pa ne malo!) in jo obiskujeta samo zato, ker jima vedno daje denar. Svakinja se pa jezi. Me je kar strah, kaj bo, ko bo moja mala dovolj velika, da jo bo začela zalagati z denarjem. Kregati se nočem, saj je vendar njena babica... Bi mi bilo pa vseeno bolj všeč, če bi jo mala obiskovala zaradi božanskega štrudlja in pravljic, ne pa zaradi denarja. Kaj pa ve, ostale mame, naredite? tulka

10. avg 2008 0:01

tulka, pri nas je bilo na srečo tako,da sta obe babici in oba dedka (eden je žal še skoraj leto dni pokojni)  po skupnem pogorovu in posvetovanju z nami, starši, odprli vnukom knjižice: v dogovoru so eni stari starši odprli varčevalno knjižico z odpovednim rokom, da sta otroka imela občutek, da denar lahko dvigneta, če to želita, tudi pred polnoletnostjo, in samo enkrat sta to naredila, za čisto majhno vsoto, v dogovoru z dedkom in babico. Durgi stari starši pa so jima plečevali rentno varčevanje in jima ob ponoletnosti izročili knjižico oziroma denar  in pogodbo (otroka sta večino deanrja vložila naprej).

 

Predlagam ti, da se z babico oziroma taščo skušaš pogovoriti. Omeniš, da bi otroku rada odprla hranilno knjižico in ga začela navajati na varečvanje, pa jo vprašaš, ali bi morda kaj prispevala zraven. Da gre za dolgoročno naložbo, že v naprej za študij, pa kakšno potovanje, avto, naložbo v sklad. Morda sama niti ne pomisli na te reči, pa ravna, kot pač ravna. Ali pa greš po ovinkih in jo vprašaš, kaj ti svetuje glede varčevanja, glede na vse ponudbe, ki so na voljo. Morda ji prineseš kakšne letake, po bankah jih je polno, in jo prosiš za nasvet. Jih ksupaj pogledata in podobno. In napoveš, da boš hčerki odprla bančni račun takoj, ko bo možno, in bi bilo lepo, da se tačas že kaj nabere na knjižici.

Če ne bo šlo, pa se zmeni s hčero. Taščin denar naj ima za žepnino, kar bi dobila od vas, pa naj nalaga na knjižico oziroma kakšen varčevalni račun. Ali pa obratno. Bo otrok hitro spoznal, kako lepa vsota se nabere, če denar nalagaš, in kako hitro ga zmanjka, če ga sproti trošiš, ne da bi na kaj mislil.

 

Ker če so babice že pripravljene dajati denar, dajmo to speljat v primerne kanale. Sama pri mojih dveh opažam, da veliko lažje zapravita denar, ki jima "pade" kar tako, občasno od dedka in babic, ko pač nanese in jima stisnejo 10, 20 ali 50 evrov. Veliko težje pa porabita denar, ki sodi k žepnini ali ga sama zaslužita.

 

Tako da bi po moje kak pogovor bil za začetek najboljša pot.

Mamamia

mamamia

11. avg 2008 14:15

Če daješ osemletniku denar za to, ker je nekaj pospravil ali nekaj počistil, bo dobil totalno napačno sporočilo. Da on počne za denar nekaj, kar ostali člani gospodinjstva počnejo zastonj. Druga stvar je, če daješ osemnajstletniku kakšno plačilo za kaj-pa-vem, redno striženje in košenje trate. Med osemletnikom in osemnajstletnikom je ogromna razlika v zrelosti in osemnajstletniku so nekatere stvari o medsebojnih odnosih in odnosih v družbi že čisto jasne (osemletniku pa ne9, med drugim tudi to, kaj je žepnina in kaj je plačilo za tisto redno košenje /zlasti, ko primerja, koliko bi za to zahtevali profesionalni vrtnarji/. Moje mnenje je, da naj ima osemletnik žepnino. Ne plačila za pometnje, ne plačila za izgovorjavo šumnikov (dolžnost staršev je, da toliko časa vadijo z otrokom govor in logopedske vaje, dokler otrok tega ne zmore in tu se nič ne plačuje) ali kaj petnajstega. Enostavno, naj ima otrok žepnino. Pa naj nekaj sproti porabi in nekaj privarčuje. In potem ta svoj prihranek lepo naloži kot svoj prispevek k novemu kolesu, novi konzoli, novi igrači ali karkoli si pač želi. Ni važno, koliko bo otrok prispeval k tej bodoči novi igrači v odstotkih, ampak naj se lepo navadi, da se vse ravno ne porabi sporti in naj se navadi vseh tistih dilem v stilu ali bi jedel sladoled ali pa bi raje prihranil tista dva evra za novi iPod in koliko časa je varčeval za nekaj. Se bo vsaj naučil ceniti stvari oziroma se bo naučil, da se je treba za vse malo potruditi in da z lufta čisto nič ne pade. Tudi ne bi mešala varčevalnih računov in ostalih dolgoročnih depozitov z otrokovo žepnino. Žepnina je za otrokove sprotne potrebe in za to, da se otrok nauči ravnati s svojimi prihodki. Dolgoročni depoziti pa so naložba v otroka za njegovo mlado odraslo dobo (šolnine, prispevek staršev za prvo stanovanje, ostalo pa s kreditom) in to se posebej vodi. So pač taki časi (in nič boljši ne bodo), da je treba ob načrtovanju družine računati na to, da bo treba otroka do njegove mlade odraslosti opremiti z nekim premoženjem v višini kakih 100.000 evrov, ali pa se otrok ne bo nikoli osamosvojil in se bo z njim živelo in se ga bo financiralo še pri 35 letih in bo to financiranje skupaj preseglo tistih 100.000 evrov. Vendelina jr.

5. nov 2008 18:15

Vendelina, na koncu si pozabila vsaj še na eno opcijo: da otrok sam poskrbi zase, ne da bi dobil "popotnico". šnorca