Dopust

27. jul 2008 13:50

Zame pa SLOVENKE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! LP, Peter peter

27. jul 2008 21:36

....lažna skromnost... tejka77

28. jul 2008 0:34

letošnje pettedensko potepanje po ZDA in v Rimu žal končano že v začetku julija...drugi del dopusta sledi septembra, malo bližje, v Sarajevu/Beogradu. Ežoj, tud jst bi šla spet v Rusijo!!! sicer pa, ja, ruske ženske so res nasprotje ameriških, ki imajo celo malo preveč oblin... s katerimi prakticirajo jogging (mi smo se hecali, da do prvega mcdonaldsa na zajtrk) LP Sashika

30. jul 2008 8:44

Tudi jaz sem se včeraj vrnila iz sicer kratkega, pa super dopusta. V sredo zvečer sem namreč dobila od sina, ki je že 1 mesec v Franciji SMS, da sta s punco ravno povečerjala, pa sta si zaželela še kakavov biskvit s pudingom. Za štos napišem nazaj:" prav, pa vama ga pripeljeva, ha, ha:" Potem sem šele začela premišljevat, da to sploh ne bi bilo slabo. Po kilometrih še manj kot lani do Črne gore, tako in tako imava sedaj dopust in sva se nameravala odpraviti nekam proti Dalmaciji. Predlagam to možu, ki se mi je najprej smejal, potem mu je pa ideja postala všeč. Ko se v petek zjutraj zbudi, ga vprašam, kaj zdaj, pa mi odgovori: "A še nisi spekla?". Tako je odločitev padla. Spekla sem Pijano nevesto, kupila "piksno" alpske smetane za na vrh, spekla hlebček kruha, pa ocvrla puranove zrezke, dala v avto šotor in se popoldne odpravila na pot. Najin cilj - Serre Chevalier. Presenečenje v soboto zjutraj je bilo popolno. V Serre Chevalierju sva si ogledala plezalni masters (kjer je mimogrede zmagala slovenka Mina Markovič, pa še dva naša sta bila v finalu), kopala sva se v enem jezeru (nekaj podobnega kot Šobec), se z gondolo peljala na 2360 m, pa potem šla še peš na en malo višji vrh - Sommet du Prorel. V nedeljo popoldne sta se pa sin in punca odpravila proti Korziki, midva pa čez prelaz Col du Galibier, čez katerega so na Touru vozili tudi kolesarji (2645 m - so pa res majstri), skozi Albertville, Megeve do Chamonixja. V ponedeljek zjutraj spet z gondolo na 3842 m visok Aiguille du midi pod Mont Blancom. Popoldne pa še ogled mesta, pa skozi predor pod Mont Blancom v Italijo, pa domov. Kratko, a sladko, kot je rekel moj mož. Drugo leto pa ponoviva, s tem da štartava ravno tako v Serre Chevalieru, potem se pa obrneva navzdol proti morju, pa upam da malo podaljšava. Nena Sporočilo je spremenil(a) nb dne 30. jul 2008 08:47:10 Sporočilo je spremenil(a) nb dne 30. jul 2008 08:49:28

30. jul 2008 9:41

E, nb, to pa je ta pravo! Še je vroča kri v nas.

Mamamia

mamamia

30. jul 2008 11:19

Čeprav malo off topic...ali se lahko nese meso na Hrvaško ali ne? Eni pravijo tako, drugi drugače. Na spletu nič ne najdem. Teka

30. jul 2008 13:48

Če se prav spomnim so preklicali prepoved. Mi smo meso odnesli s seboj zmrzjenega (12. 7.- 26. 7) pa nas cariniki tudi pogledali niso.

Je pa res, da na carini nikoli ne rečemo, da nimamo nič za prijavit. Če drugega ne kmero pa še kaj. Vedno odgovorimo "osebno prtljago".

Sicer pa je bilo lepo v Kranjskem kampu pri Premanturi. Malo nas je napuhala burja, vendar smo preživeli. Tudi Kamenjak je bil osvojen, one "črne vdove", za katero so tolk govorili, da se je namnožila pa sploh nismo videli.  

mamka

30. jul 2008 14:52

teka, mesa ne smeš nositi s seboj, kot tudi sveže zelenjave ne oziroma rastlin in mleka.  Drugo je seveda, koliko na meji kontrolirajo. Če pregledajo prtljago in najdejo svežo hrano, jo moraš vreči proč ali jo peljati kam nazaj. Saj tega nimajo samo Hrvati, po vsej tujini imaš na mejah, tudi na letališčih, opozorila, da mesa, rastlin in še česa ne smeš nositi s seboj. Našim sopotnikom so v Mehiki tudi suhomesnate izdelke jemali, ki so jih imeli v ročni prtljagi.

 

Po naših izkušnjah na hrvaški meji niso komplicirali,  čo našli vrečko s kakšno hrano "iz hladilnika", torej tisto, da ne pustiš doma, da se ne pokvari. Za ostalo pa se je treba ali pogajat ali pa se odreči.

 

Še vedno pa ne vem, zakaj tovoriti hrano s sabo. Če greš v kraj, kjer ni trgovine, pač kupiš nkje po poti, če si v kraju, kjer je prodajlna, pa ni neke bistvene razlike v ceni. Saj tudi Slovenija postavlja omejitve pri vnosu hrane v državo.

 

Mamka, "kranjski kamp" pa dobro poznam - v Premanturo (Munte, 100 m pred hišicami Hrastovca)namreč hodimo že več kot 25 let Kdo ve, morda smo se celo kdaj videli? Mamamia

mamamia

30. jul 2008 18:58

Jaz meso nesem s seboj,ker ga kupim pri sorodnikih(svinjino in piščance).To pa zato,ker pujseke hranijo po stari metodi,kar je dandanes prava redkost.Hrano(krompir,repo,....)jim posebaj kuhajo,piščance(ne goji masovno) hrani tudi s sojo.Skratka tisti stari način "pitanja".Sicer pa na dopustu nismo ne vem kako veliki porabniki mesa.Bolj posegamo po ribah in morskih sadežih. Drugač pa smo mejo prestopili brez da bi sploh pokazali osebni dokument.Cariniki so mi delovali kar malo naveličani .... Cene v večjih trgovinah približno enake kot pri nas,razlika je le v trgovinah v kempih.Tam je po pripovedovanju prijateljev bistveno dražje.Dražji so tudi sokovi in vode z okusom,druge stvari pa so cenovno približno enake kot pri nas. kalcicl

31. jul 2008 8:03

Evo, koncno pridem do racunalnika. Sedaj sem v Novosibirsku, prisel v torek zvecer in takoj dobil " kvartir ", sicer zelo drago, vendar bi ( menda ) mogel bit vesel, da sem sploh kaj dobil, ker je tukaj, zaradi blizajocega se mrka vse zasedeno, cene podvojene, do interneta je vrsta, ne prides zlahka. Novosibirsk je zelo lepo mesto, rekel bi, da lepse kot Moskva, dekolteji za spoznanje vecji, polprozorno blago za hlace, za spoznanje bolj prozorno, knjigarn za dva spoznanja manj kot v MOskvi ( v Moskvi so dobesedno na vsakem vogalu ), peklensko vroce, zjutraj je bilo ob osmih 24 stopinj. Kdo bi si mislil vse to v mestu " in the middle of nowhere " ( kot bi rekla ena moja dobra prijateljica ). Glede potovanja s transibirsko zeleznico: lepse v zivljenju nisem potoval. Kupei so za stiri, vse zelo cisto ( vsak vagon ima sprevodnico, ki zjutraj oblece mal drugacno " uniformo " ( beri haljo v barvah vllaka ) in cel vagon posesa in obrise ( od cesa ze, saj je itak vse cisto )). Cene v restavraciji so znosne, hrana ne prevec okusna. Od Moskve do Perma, na evropski strani Urala ( saj veste, to je glavno mesto Permskega Obmocja, ki je veliko za dve Franciji, jaz nisem vedel ) sem imel le enega sopotnika z imenom Костя ( a vidite kaj zmore ta racunalnik ). Naprej sem bil sam do Omska kje dobim sopotnico Svetlano, ena mladenka nekje mal cez petdeset ( dekolte in obline take kot morajo bit ). Zelo prijazna sopotnica, delala se je da je razumela kaj sem ji povedal, jaz sem bil enako prijazen in sem se delal da razumem kaj ona govori. Vsak vagon ima vroco vodo, in ker sem to vedel sem nesel s sabo instant juhe ( tiste male, za kozarec ). Ponudil tudi Svetlani, vendar ni hotela, vzela je s seboj bo pol poskusila, ona je pnudila nekaksne solene kumarice. Pokrajina: ce ne bi bilo Urala ( mogocnega gorovja med Europo in Azijo ) bi se videlo od MOskve do Novosibirska ( no, nekateri drugi razlogi bi to vseen preprecili ). Od Moskve do urala je vse gozd, poredkoma posekan za kaksno vas, po Uralu ( Jekaterinburgu ) gozda ni vec, ponekod se pelje vlak mim mocvirja 5-6 ur ( povejte pouhku, da komarjev vseen ni, dolzan mi je nekaj evrov, za protikomarno zascito ), ponekod se peljes mim zitnih polj ( takih do horizonta ), ponekod pa pasniki ( krav se ni ravno trlo ). Glede Urala: to so karpati za Ognjic. KOlikor je bilo videti iz vlaka, najvisji hrib je nekje stirideset metrov, no morda petdeset, visjega hriba ni bilo nikje na obzorju. Cas mi bo potekel lep pozdrav od уважаемы пасажйр, tako meni recejo na ruskih zeleznicah ( pasazir pa tak, ne zna odgovorit na SMS , imam pac prekompliciran telefon ) ezoj