16. jul 2008 21:42
Pred tremi letI, točno na tak svež večer, me je kreten, ki bo imel čez par mesecev štirideset let, pretepal na zalenici pred hišo. Da ne dovoli, da hodim v njegovo hišo, jaz pa sem razburjeno odgovarjala, da naj gre, ker je nezaželen. Bilo je okrog desetih zvečer, na oknih, balkonih so bili sosedje, moji moški pa zdoma. Iz hiše sem stopila samo zato, ker me je vnukinja mamine sestrične, s katero smo bili do njene smrti v dobrih odnosih, prosila za razgovor. Pripeljala jo je snaha te sestrične, ki je bila večkrat naš dobrodošel gost. Pomoči seveda nisem odklonila ( pa sta mi obe na smrt zoprni) in sem šla na zelenico pred hišo, ko se je iz mraka prikazal tip, ki sem ga videla samo enkrat pred tem. Udarci so padali, metalo me je v steno vrtne ute, njegovi spremljevalki pa sta zmerjali. Vmešala se je moja mama, ki je tipu prisolila krepko zaušnico, policije pa ni bilo in ni bilo. Potem so prišli, o motivih smo se nekako domenili ( bojda naj bi poslala rubežnike oni razvajeni smrklji, ki je živela s tipom), druga koza je bila očitno nezodovljna z mojim odnosom z njeno taščo. Vsi trije so bili pijani ko mavre.
Zaradi varstva podatkov me seveda nikoli niso obvestili, kako se je država odrezala pri kazni. Moji mami je policaj ( smo ugotovili, da sva z mamo sedeli v istem razredu), pomenljivo namignil, da bi jo moral dati obravnavati - zaradi nasilnega vedenja.
Dva dni kasneje, ko še sploh nisem nič spala, me je sredi dežja, ko sem se odločila, da grem peš v trgovino, dosegel omenjeni tip z avtom. Tistih 200m, ko je vozil za mano po vzporedni cesti, sem se odločila, da ne pokažem strahopetnosti. Zavil je na parkirišče, in me pričakal na vhodu, me nato skušal zbiti z avto, obrnil avto in me tako še trikrat skušal podreti z avto. Vselej sem se spretno umaknila, on pa se je krohotal na vse grlo.Kaj me briga, da nisem kriva, če sem na invalidskem vozičku. Ko sem prišla do prvih avtomobilov, je po manevrih odpeljal s težko nogo na plinu. Prizor iz ameriških filmov. Policija je seveda prepozno pobrala posnetek varnostne kamere, tožilka pa je v sklepu ugotovila, da ni dokazov in da bi lahko prišla v trgovino drugače kot po parkirišču. ( Sorry, metla me nekako ne drži.)
Po dveh dneh od tega napada sem prvič zaspala nekaj ur, obiskala njegove starše ( ki sem jim pomagala v bitki za hišo, ki je bila zadolžena zaradi sinovih dolgov, sin pa je imel prepoved dostopa v hišo). Njegova mama me je dan šo prvem obisku poklicala, ker se boji zame. Takrat ni bilo ničesar aktualnega, imela je pač tak občutek.
Po petih dneh sem pričela naenkrat jokati sredi ceste, neutolažljivo, brez povoda in brez prestanka.Poiskala sem strokovno pomoč, saj brez nje ni šlo več.
Dve leti nazaj se je tip ( ki ga je najela severna tašča za delo na črno), vozil po ulici za mano in me z avtom stisnil v živo mejo. Da o drugih oblikah izzivanja in groženj ne izgubljam besed.
Toliko o heroinah. Toliko o pomoči sosedov, s katerimi smo v dobrih in celo pristnih odnosih, ki so kot grozdi viseli na oknih, kamor jih je privabil hrup. Naslednji dan sem se šla vsem opravičit in pojasnit, hkrati pa smo organizirali nadzor določenih vozil in sumljivih oseb. Le soseda ( ki je mimogrede moja mrzla sestrična in bo bojda moj večni dolžnik), je bila mnenja, da njej pač ni storil ničesar in se je tiste tri tedne njegovega dela na črno dobesedno posmehovala.
Tožilka je bila mnenja, da tip ni imel motiva. Zdaj lahko samo ugibam, ali ga je res jezilo samo to, da hodim v hišo njegovih strašev ( ki ni niti malo njegova in tudi nikoli niti malo ne bo), ali pa se mi je maščeval za policijsko intrevencijo.
Tiste julijske dni se je moje življenje spremenilo. Na slabše. Zdaj me je strah. Zdaj vem, zakaj me je strah. In vem, da ljudi, ki bi jim zaupala hišne ključe, prav malo briga, če me nekdo do smrti pobije pred hišnimi vrati, ker to ni njihova zadeva. In vem, da bi v drugačnih okoliščinah moja mama dejansko plačala globo za nespodobno obnašanje na javnem kraju ( tudi lasten vrt je za policijo javni kraj) in da ne bi smela pomagati. Mi je pa zamerila, da se sploh nisem branila.
Vse to se je v resnici zgodilo. In naj vam bo v poduk, da se vam ne bi nikoli zgodilo.
Filozofiranje okrog tega, ali so omenjeni nasilneži taki zato, ker niso zajtrkovali ob pogrnjeji mizi in z rožicami na njej, pa je neumnost. Nasilje se preprosto preveč tolerira.
F r i n a
Sporočilo je spremenil(a) frina dne 16. jul 2008 23:22:02