16. jul 2008 8:59
Matr, dragička, definitivno si carica. Kapo dol za tisto, "kar razpraj me, če si upaš". Ga je odneslo, a ne?
Sicer bo pa kar držalo, za to, da nekdo pri kakih petnajstih (sredi belega dne, kar pomeni, da ima že grif s tovrstnimi rabotami, če bi šlo zgolj za mladostno objestnost drugače pridnih otrok, ki so se odločili, da bodo malo poredni - ti bi kaj takega počeli ponoči in bi tudi takoj zbežali, če bi jih kdo vprašal, kaj delajo) rine z nožem v kiosk, je moral narediti eno evolucijo. Verjetno je pri kakih devetih letih tisti fant mlatil svoje vrstnike, pri desetih izsiljeval prvošolce in drugošolce, pri trinajstih je bil verjetno že sprejet v lokalno bando, kjer so ga ob iniciaciji verjetno fino nabutaili, še preden so ga pa sprejeli v bando je moral pa za sprejemca najbrž vlomiti v kakšen star jugo in se malo peljati gor in dol. Pa verjetno je že kakšnega mucka prerezal in podobno... S tem tempom bo tale mladostnik verjetno nadaljeval kot potrčko v kakšni reketaški bandi (to so tisti, ki pridejo h gostincu in povedo, da če ne bo plačal reketa, mu bodo pa malo kravala naredili - tista finta, ko pridejo trije v kafič in potem se malo stepejo, mebla ne razbijejo, tako da se jih niti za odškodnino ne da izterjati - in gostincu odženejo spodobne goste), pa kakšen mali šverc, pa ko bo prišel do denarja se bo še malo zadeval s kokainom in če se ne bo sam fental z drogo ima čisto lepe možnosti, da tam nekje pri štiridesetih že kakšen kupleraj ali kaj podobnega vodi....
Sem zadevo namenoma radikalizirala. Ne živeti v iluziji, da bo morda tale fant (ali kdo njemu podoben, ki ga morda poznate), kar tako en lep dan sam spregledal. Mu bo treba ekstra in sploh pomagati, pa ni zagotovila za uspeh. Ker se je pač žal tako zgodilo, da tale fant v otroštvu nekako ni dobil ta pravega sporočila od doma. Se pač z njim niso dovolj pogovarjali o vsakdanjih in nepomebnih stvarhe. Mu pač niso v otroštvu dali paprija in barvic, da bi kaj z risbicami povedal (otrok z risbicami blazno veliko pove, samo barvice mu je treba dati). In zna biti, da je tisti fant, ki je vlamljal v kiosk namesto barvic in pravljice za lahko noč in prta in kosila verjetno ogromnokrat videl, kako kdo koga za mizo mlati (namesto, da bi jedli) in so bili pogrinjki na tleh... Ni pa nujno. Lahko, da prihaja iz navzven čisto spodobne družine, ki se pač ne zna pogovarjati in ga zato ni naučila, kaj je prav in kaj ne.
To, kako kapitalizem ali socializem (v smislu vrednostnega sistema) vplivata na to, da se v družini znajo pogovarjati, je stvar ene resne teoretske diskusije, za katero zdajle nisem ravno dobro opremljena, bom preskočila.
Se samo spomnim, da so bande obstajale že v času, ko sem bila sama pionirka (Samo takrat je bila oblika nasilja vseeno blažja, pa tudi do prepovedanih substanc je bilo vražje težko priti). Danes je pa relativno lahko. V bandah so bili problematični otroci, ki so jih potem nekako "spravili v Rateče".
Sem imela sošolca, ki je bil v bandi in potem so ga na njegovo srečo enkrat dobili miličniki pri vlamljanju v neko hišo, potem je bil nekaj časa v Ratečah, zdaj pa že vrsto let dela v pekarni. V vsakem primeru, tisti fant je imel srečo. Še ta pravi čas so ga našli in postavili nazaj v špuiro. Sama imam eno blazno spoštovanje do ljudi, ki imajo voljo in znanje, da pomagajo takim otrokom.
Zdaj bi morala tekst nekako pripeljati h koncu, pa ne vem, kako bi tole naredila brez nekega na trenutke ceneega moraliziranja. Zato namesto konca prepuščam ostalim kolegicam in kolegom, da malo v tišini in intimi razmišljajo o teh stvareh.
Vendelina jr.
Dragička, tebi pa res priporočam, da v bodoče greš kar mimo in kličeš policijo izza vogala, da te vandali ne vidijo!
lp Nena
Nena-morje
