Kitajska

23. avg 2010 20:59

24. avg 2010 2:08

Žal nisem imela oz. se mi ni ljubilo opisovati potovanja dnevno, kot je to počel Ežoj. Bilo bi veliko bolj zabavno čitanje.

Na Kitajsko sva se odpravljala že kar nekaj let in to pot je bil trenutek čisto pravi. V pol dneva sem imela izbrano, kaj si bova ogledala, kako bova prišla do tja in kje bova spala. Ostale detajle sva dopolnjevala vsak dan sproti.

Ker je znano, da Kitajska ni najbolj čista država, sem se “oborožila” z osvežilnimi robčki, takimi, ki so vsebovali kar se da veliko alkohola. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. V prtljago, ki je sem jo nabasala v 2 carry on kovčka in eno malo večjo ročno torbo ter službeni kovček za računalnik, sta pristali tudi dve knjigi. En vodnik po Kitajski in en po Beijingu.  Ker so študentski casi že za nama in do upokojitve še tudi manjka 20+ let, sva si, kot radna klasa, poiskala spodobne hotele, ki na Kitajskem na srečo res niso tako hudo dragi. Seveda sva se držala velikih svetovnih firm, za vsak slučaj. Ker je čas tudi denar, se nama niti približno ni zdelo primerno, da bi kje na poti iz takega ali drugačnega razloga zbolela in izgubljala dragoceni čas.

Seveda sem s sabo vzela škatlo antibiotikov in tablet proti prebavnim motnjam, česar pa na srečo nisva rabila. Kaj več o tem kasneje.

Torej, najin prvi dan je bila nedelja. Slika v prejšnjem postu je precej dober prikaz, kakšen smog je v mestu, pa ne samo v mestu, moram reči da tako rekoč povsod.

Za zajtrk je bil na izbiro Kitajski meni ali pa zahodnjaški. Kitajci že navsezgodaj jedo raznorazne juhe, v sopari pripravljene žemljice, riž in ne vem kaj še. Meni je zadostoval odličen muesli in kapučino iz Švicarke mašince Jura. Ja, vse se dobi.

Potem se oboroživa s knjigo in jo mahneva v lobby. Tam nama predlagajo, da si naročiva vodičko in taksista, ki naju bosta zapeljala po mestu na kakršnokoli turo si pač želiva. Midva navdušena, da nama ne bo treba že prvi dan brezglavo tekati po mestu, se odličiva za obisk Prepovedanega mesta, Tiannamen trga in Nebeškega templa (temple of Heaven). Spet sva čisto šokirana nad ažurnostjo: Vodička in taksist prideta pol ure pred dogovorjenim časom.

Kitajci so res iznajdljiv narod. Tisti, ki imajo opravka s tujci, hotelirji, vodiči ipd. imajo vsi angleška imena. Torej, najina Jessica pove, kam naju bo peljala, zrinemo se v avto in odpeljemo. Tudi ta avto je  presenetljivo čist. Sedeži in naslonjala za glavo so prevlečena s čistimi belimi prevlekami. Izkazalo se je, da je to kar standardno za Beijing. Lepo. O nečistoči ne duha ne sluha. Zaenkrat.

Ker sva pristala ob polnoči, na poti do hotela ni bilo kake posebne gužve. Jao, sobota zjutraj je vse kaj drugega. Eno samo hupanje, prerivanje, prehitevanje…Velika večina osebnih avtomobilov je občudovanja vrednih: Veliki Avdiji, WV, BMW; Mercedesi, Citroeni. Veliko lepši kot avti v večini Evrope. Se kar popraskaš po glavi in vprašaš, kako je to mogoče. Ob vsem prerivanju (dobesedno), sva v vseh dneh, kar sva bila ta, videla samo eno manjšo nesrečo. Na prste ene roke bi lahko preštela opraskane avte. Kako jim to uspe, nimam pojma.

Ok, napotimo se do severnega vhoda v Prepovedano mesto.

Gužva, ljudje ponujajo turistom vse mogoče suvenirje. Naju seveda v armadi Kitajcev ni težko zgrešiti. Poleg tega se prerivajo. Naj še enkrat omenim: prerivajo! Na srečo najina vodička priskrbi vstopnice. Skozi mogočna vrata vstopimo v majhen, a prelep Imperial garden.

Počasi se prebijamo od  ene dvorane do druge in razpravljamo 500+ letno zgodovino Prepovedanega mesta  z vodičko.  Kar hitro ugotoviva, da je vse povezano z neke vrste simboli. Pa to, da so imeli kitajski cesarji toliko žen, kot so jih želeli imeti (vsaj tako pravi naša vodička), ob vseh teh pa en kup ljubic, ki so ga obiskovale skozi posebna, stranska vrata v njegovo dvorano. Tako da niso samo včasih mislili na take stvari.  In vsaka dvorana ima ime, ki je težko zapomnljiva kar tako na hitro. Ko kasneje v hotelu poskušam pogletati nekaj detajlov, ki mi niso preveč jasni, z grozo ugotovim, da je vsa ta informacija na internetu nedosegljiva. Kot je nedosegljiv Facebook, pa Youtube, informacije o Tiannamen trgu itd. Cenzura je na višku!

Moje običajno opazovanje ljudi se neha tako hitro, kot se začne. Množično votkajo po nosu, z mezinci čistijo po ušesih, moški si povlečejo srajce ali majice do pod pazduhe in se veselo božajo po trebuhu. ,  in Ogromno starejših žensk, bi rekla 60+ let hodi naokoli brez modrčka. Ko še opaziš, kako si po uporabi WC-ja ne umijejo rok, se ti kot strela z jasnega postavi slika, kako z umazanimi rokami pripravljajo hrano! Veselje do Kitajske hrane naju mine.

Ljudje naju slikajo levo in desno in kar naenkrat se pojavi nek moški z nagim dojenčkom in mi ga tišči v roke. No, fantek ima kakih 8 mesecev in ni čisto nag, ampak oblečen v “podaljšan” slinček, ki se konča malo pod pasom in je privezan z dvema trakcema na hrbtu. Jaz fanta sicer primem in držim nekoliko stran od sebe, dete me gleda, moj dragi z zgroženim obrazom nakazuje: Nikar, vrni otroka. Ne veš, kaj se dogaja. Otročička vsa zmedena vrnem moškemu, moj mož mi zagrozi, da naj nikoli več nobenega ne vzamem v roke, ker res nikoli ne veš. Ko pridem k sebi, vprašam Jessico, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pojasnilo je čisto razumno: Avgust je visoka sezona za Kitajske turiste in nizka sezona za Zahodnjake. Kitajci iz oddaljenih in odmaknjenih krajev redko ali nikoli ne vidijo belcev. Ko pridejo v mesto, se radi slikajo z njimi in ta moški, ki mi je tiščal otroka v roke, ni hotel nič drugega, kot sliko dojenčka in mene. Joj, kako mi je bilo in mi je še žal, da tega nisem vedela že prej.

Ko smo ravno pri otrocih: Mali fantki (deklic nisva opazila), takole od enega do nekako 2. ali 3. leta so množično oblečeni v hlače, na katerih mednožje ni sešito skupaj. Na prvi pogled se zdi, da je šiv razparan, ampak ni. Naredila sem eno sliko, ki sicer ne pokaže nič kaj preveč, ampak je ne upam objaviti. Googlček vam najde sliko, če vtipkate “open crotch diaper”. Menda otrokom dovolijo, da opravijo potrebe,  kjerkoli jim zapaše.  Tega mi hvala bogu ni uspelo videti.

Na kosilo se odpravimo potem, ko se sprehodimo po Tiannamem square-u in ko si v trgovini in “tovarni” svile nabavim kovter polnjen s čisto svilo. 2 x 2 metra, 2kg. teže za $100. Bomo videli, kako bo.

Kosilo nikakor ni  omembe vredno. Pravzaprav vsaka mala prčvarnica v našem mestu ponuja bolj okusno pripravljene jedi. Ker restavracija ni preveč čista, me spet zaskrbi čistoča. No, ta me je skrbela vse nadaljne dni… Ojoj.

Nazadnje se sprehodimo po Nebeškem templu, pagode se ponavljajo, to pot so strehe v modri barvi, rezervirano za nebesa, simbolizmom ni ne konca ne kraja. Ena od rdečih vhodnih vrat so božansko lepa.

Za en dan je informacij čisto preveč.

Vanja

24. avg 2010 7:09

Ah, kje pa. Nič preveč. Jaz bi še brala.

24. avg 2010 19:32

24. avg 2010 20:33

24. avg 2010 21:05

Sarin, deklic je seveda na pretek, samo nobene nisva videla v teh hlačkah.

Sicer so pa pred par leti nekoliko spremenili zakon. Če sta oba zakonca edinca, imata lahko 2 otroka.

Prav tako lahko imata lahko drugega, če je prvi otrok deklica. To velja, kolikor mi je znano za mesta, kako je na podeželju, ne vem.

Povem pa lahko, da otrok, prepuščenih samim sebi, nisva videla. V resnici sva videla samo nekaj beračev, nobeden od njih ni bil otrok, ki jih je v Braziliji in drugih južno ameriških državah polno.

Prav tako je potovanje ZELO varno. Ko sva vodičko vprašala, kako je z žeparji, sploh ni razumela besede. Ko sva ji razložila, kaj to pomeni, je samo zamahnila z roko in dejala, da to pri njih ni problem.

24. avg 2010 21:14

25. avg 2010 11:20

25. avg 2010 17:08

Torej dan 2 in 3 preživljam sama. Nekdo vendar mora služiti, a ne?

Hoteli so na tuje turiste lepo pripravljeni. Njihove biznis kartice z naslovi itn., so napisane v latinici in v kitajskih znakih in so 3 delne. Poleg mape, so na eni od strani napisane najpomembnejše mestne znamenitosti. Taksistu obkrožiš lokacijo, kam naj te pelje, on pokima, prižge števec in že si na poti. Za vrnitev domov, po precej gužvanja in prerivanja z domačini, sedeš v avto, spet pokažeš kartico z naslovom hotela in preden si noge nekoliko odpočijejo, te veselo dostavi. Seveda ne prej, preden ti z manevriranjem in gužvanjem, posivi nekaj las!

Najprej se odločim, da ostanem kar v soseski hotela. Čez cesto je olimpijski park. Ptičje Gnezdo je zavidljiva zgradba, a posnetka mi ne upse narediti nnobenega posebno dobrega, zaradi smoga, seve.  Vremenska napoved je pokazala jasno nebo.  Med trumo Kitajcev ne vidim nobenega belca.

Pozneje se sprehodim po še nekaj ulicah in ugotovim, da je zraven hotela en majhen shopping center, vključno z neko samopostrežno trgovino. Sprehajanje in ogledovanje izdelkov v samopostrežnih trgovinah mi je vedno v veliko veselje. Eno od zadev,ki jih nikoli in nikjer ne zamudim."Georgie" v beli srajci se smehlja s strani zgrade in dela reklamo za Omega ure

Špecerija je majhna in fina, bi rekli Švicarji. Super čista, s pretežno internacionalno znanimi izdelki. Kupim lokalno pivo, za v sobo, se ve. Trgovina, bi rekla, ni tipično Kitajska.

Zašetam po shopping centru, približno tako velikem kot je Emporium v Ljubljani. Sama sem, grozno! Bolj od daleč oglejujem robo in zagledam srčkano Kipling torbico. Stane okrog $150, ampak grem naprej. Potem v hotelu preverim, kakšne ima cene Kipling na drugi strain Pacifika in ugotovim, da je cena, ki sem jo jaz videla za isto zadevo, doma pol ceneje in to preden je na znižanju! Halo! Še sreča, da nisem nič kupila. Zdaj  približno vem, kako je s cenami.

Naslednji dan obiščem prelepi Bei Hai park, z največjim “morjem” lotosov. Še nikoli jih nisem videla toliko  na enem mestu.

Na najvišji točki je White dagoba, ki so jo postavili ob obisku prvega Dalai Lame v Beijingu nekje sredi 17. Stoletja:

Stopničke do “Hall for Cultivating Good Deeds” so zaprte, a se mi vseeno posreči narediti par dobrih posnetkov. Mimogrede: Čisto vsa imena paviljonov so približno tako komplicirana, kot je zgoraj omenjeno.  Vsak paviljon je bil namenjen točno določenim zadevam, včasih ničemur drugemu, kot da je bil preoblačevalnica za cesarje. Le ta se imenuje: Hall of received brilliance. Go figure!

Sprehajam se po parku in opazujem predvsem penzioniste: Ti prepevajo, igrajo karte in druge igrice, plešejo, čitajo javno obešene časopise.

Nekateri pišejo z velikimi čopiči in vodo po tleh. Mimoidoči Kitajci berejo napisano, znaki pa z vročega tlaka hitro zginejo..

Park ima tudi eno od 3 velikih sten z 9 zmaji, ki jih je sredi 18. stoletja dala zgraditi dinastija Qing. Po 9 zmajev je na obeh straneh stene (Kitajci so prevedli 9 dragon Screen) in mi naredili kar nekaj preglavic, preden sem ugotovila, da je to "samo" stena. Detajli so prav neverjetni.

Totalno dehidrirana, premočena od vročine in sestradana, dobesedno  porinem enega domačina od “mojega” taksija. Kako se ti ljudje gužvajo, je neverjetno! Držim za odprta vrata avta, on pa skoči pred mene in kliče svoje. Ker je to že moj 3. dan v tej tuji deželi, sem se naučila, kako in kaj. Odrinem ga in tako grdo pogledam, da bi še voda zmrznila. Tip odide, jaz taksistu pokažem vizitko hotela in ta me krasno pripelje do tja. Brez ovinkov, zdaj imam že dovolj orientacije. Po osvežilne tušu grem v restavracijo in si naročim Pad Tai, dobim pa neko čorbico s tajskim Currijem, limonino travo, kokosovim mlekom, par koščkov piščanca, par škampov in 2 miceni jajčki, za ene $8. Po par žlicah tega, kar je bil vsekakor najboljši obrok na celem izletu, imam občutek, da dobivam prvi vročinski napad v življenju. Kmalu ugotovim, da temu le ni tako, ampak da je samo jed tako zelo hudo pekoča. Pojem in popijem vse do zadnje kapljice in se odpravim na zaslužen počitek.

Vanja

25. avg 2010 19:43

Vanja, ti tole po spominu pišeš? Dobra si! Kot bi bila tam. Te kar vidim pred tisto torbico :)