Kitajska

lep pozdrav.

Zanima me če imajo na kitajskem kaj urne razlike, ter če jo imajo koliko.

Že v naprej hvala za odgovore in lep pozdrav.

brkn83

27. mar 2008 7:44

Seveda jo imajo. Urno razliko z nami in med sabo.

http://www.timezoneconverter.com/cgi-bin/tzc.tzc tule si lahko izračunaš

http://www.timeanddate.com/worldclock/

http://www.worldtimezone.com/http://aa.usno.navy.mil/faq/docs/world_tzones.php

http://en.wikipedia.org/wiki/Time_zone

27. mar 2008 8:13

27. mar 2008 8:22

27. mar 2008 8:25

27. mar 2008 9:36

27. mar 2008 9:53

23. avg 2010 20:24

Da ne odpiram nove teme:

Pravkar sem se vrnila z dopusta na Kitajskem. Velika država z mnogo obrazi. Lepo urejena in bogataška in revna, pa vendarle ne obupana.

Z letala najprej opaziš, kako neosvetljen je Beijing z 22 milijonov prebivalcev, v primerjavi z drugimi multimilijonskimi mesti. Ko se utrujen prebiješ z letala do carinske postojanke, te spremejo prijazni cariniki in v trenutku si brez težav zunaj terminala. Potem te zadene realnost, da si v popolnoma drugačnem svetu, počutiš se nepismen, nem in gluh. Ker tisto, kar vidiš, ne znaš prečitati, kar poveš je njim nerazumljivo in tisto, kar tebi govorijo je samo odvečni šum.

Vrsta do taksijev je kar dolga in dva rednika, ki ljudi usmerjata do taksistov, opravljata svoje delo več kot ažurno. Najinemu taksistu pokaževa logo z imenom hotela, a ker je napisano v latinici, revež nima pojma, kam naju mora dostaviti. Za rokav povlečeva enega od rednikov, ta pogleda ime hotela, pove šoferju, kam naju mora peljati, midva se spokava in upava, da prispeva tja, kamor sva namenjena.

Po par kilometrih privleče moja boljša polovica na dan svoj telefon z GPS-om najde na njem najino lokacijo, lokacijo hotela in seveda pot do tja. Taksist vozi točno po nakazani cesti, ki si jo midva ogledujeva na zadnjih sedežih. Čez pol ure prispemo in midva si na veliko oddahneva. Plačava in taksista čisto zmedeva, ker mu pustiva sicer malo, a zanj očitno zajetno napitnino.

Tudi zaposleni na šalterju v hotelu so ažurni, a opravljati morajo z veliko več birokracije, kot smo je navajeni mi. Pregledajo potne liste in jih skopirajo, midva v zameno dobiva kartici do sobe, navodila kako in kaj je z zajtrkom in že sva na poti v 7. nadstropje. Tam naju pričaka presenečenje: Soba s pogledom na tole:

Vanja

23. avg 2010 20:53

23. avg 2010 20:59

24. avg 2010 2:08

Žal nisem imela oz. se mi ni ljubilo opisovati potovanja dnevno, kot je to počel Ežoj. Bilo bi veliko bolj zabavno čitanje.

Na Kitajsko sva se odpravljala že kar nekaj let in to pot je bil trenutek čisto pravi. V pol dneva sem imela izbrano, kaj si bova ogledala, kako bova prišla do tja in kje bova spala. Ostale detajle sva dopolnjevala vsak dan sproti.

Ker je znano, da Kitajska ni najbolj čista država, sem se “oborožila” z osvežilnimi robčki, takimi, ki so vsebovali kar se da veliko alkohola. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. V prtljago, ki je sem jo nabasala v 2 carry on kovčka in eno malo večjo ročno torbo ter službeni kovček za računalnik, sta pristali tudi dve knjigi. En vodnik po Kitajski in en po Beijingu.  Ker so študentski casi že za nama in do upokojitve še tudi manjka 20+ let, sva si, kot radna klasa, poiskala spodobne hotele, ki na Kitajskem na srečo res niso tako hudo dragi. Seveda sva se držala velikih svetovnih firm, za vsak slučaj. Ker je čas tudi denar, se nama niti približno ni zdelo primerno, da bi kje na poti iz takega ali drugačnega razloga zbolela in izgubljala dragoceni čas.

Seveda sem s sabo vzela škatlo antibiotikov in tablet proti prebavnim motnjam, česar pa na srečo nisva rabila. Kaj več o tem kasneje.

Torej, najin prvi dan je bila nedelja. Slika v prejšnjem postu je precej dober prikaz, kakšen smog je v mestu, pa ne samo v mestu, moram reči da tako rekoč povsod.

Za zajtrk je bil na izbiro Kitajski meni ali pa zahodnjaški. Kitajci že navsezgodaj jedo raznorazne juhe, v sopari pripravljene žemljice, riž in ne vem kaj še. Meni je zadostoval odličen muesli in kapučino iz Švicarke mašince Jura. Ja, vse se dobi.

Potem se oboroživa s knjigo in jo mahneva v lobby. Tam nama predlagajo, da si naročiva vodičko in taksista, ki naju bosta zapeljala po mestu na kakršnokoli turo si pač želiva. Midva navdušena, da nama ne bo treba že prvi dan brezglavo tekati po mestu, se odličiva za obisk Prepovedanega mesta, Tiannamen trga in Nebeškega templa (temple of Heaven). Spet sva čisto šokirana nad ažurnostjo: Vodička in taksist prideta pol ure pred dogovorjenim časom.

Kitajci so res iznajdljiv narod. Tisti, ki imajo opravka s tujci, hotelirji, vodiči ipd. imajo vsi angleška imena. Torej, najina Jessica pove, kam naju bo peljala, zrinemo se v avto in odpeljemo. Tudi ta avto je  presenetljivo čist. Sedeži in naslonjala za glavo so prevlečena s čistimi belimi prevlekami. Izkazalo se je, da je to kar standardno za Beijing. Lepo. O nečistoči ne duha ne sluha. Zaenkrat.

Ker sva pristala ob polnoči, na poti do hotela ni bilo kake posebne gužve. Jao, sobota zjutraj je vse kaj drugega. Eno samo hupanje, prerivanje, prehitevanje…Velika večina osebnih avtomobilov je občudovanja vrednih: Veliki Avdiji, WV, BMW; Mercedesi, Citroeni. Veliko lepši kot avti v večini Evrope. Se kar popraskaš po glavi in vprašaš, kako je to mogoče. Ob vsem prerivanju (dobesedno), sva v vseh dneh, kar sva bila ta, videla samo eno manjšo nesrečo. Na prste ene roke bi lahko preštela opraskane avte. Kako jim to uspe, nimam pojma.

Ok, napotimo se do severnega vhoda v Prepovedano mesto.

Gužva, ljudje ponujajo turistom vse mogoče suvenirje. Naju seveda v armadi Kitajcev ni težko zgrešiti. Poleg tega se prerivajo. Naj še enkrat omenim: prerivajo! Na srečo najina vodička priskrbi vstopnice. Skozi mogočna vrata vstopimo v majhen, a prelep Imperial garden.

Počasi se prebijamo od  ene dvorane do druge in razpravljamo 500+ letno zgodovino Prepovedanega mesta  z vodičko.  Kar hitro ugotoviva, da je vse povezano z neke vrste simboli. Pa to, da so imeli kitajski cesarji toliko žen, kot so jih želeli imeti (vsaj tako pravi naša vodička), ob vseh teh pa en kup ljubic, ki so ga obiskovale skozi posebna, stranska vrata v njegovo dvorano. Tako da niso samo včasih mislili na take stvari.  In vsaka dvorana ima ime, ki je težko zapomnljiva kar tako na hitro. Ko kasneje v hotelu poskušam pogletati nekaj detajlov, ki mi niso preveč jasni, z grozo ugotovim, da je vsa ta informacija na internetu nedosegljiva. Kot je nedosegljiv Facebook, pa Youtube, informacije o Tiannamen trgu itd. Cenzura je na višku!

Moje običajno opazovanje ljudi se neha tako hitro, kot se začne. Množično votkajo po nosu, z mezinci čistijo po ušesih, moški si povlečejo srajce ali majice do pod pazduhe in se veselo božajo po trebuhu. ,  in Ogromno starejših žensk, bi rekla 60+ let hodi naokoli brez modrčka. Ko še opaziš, kako si po uporabi WC-ja ne umijejo rok, se ti kot strela z jasnega postavi slika, kako z umazanimi rokami pripravljajo hrano! Veselje do Kitajske hrane naju mine.

Ljudje naju slikajo levo in desno in kar naenkrat se pojavi nek moški z nagim dojenčkom in mi ga tišči v roke. No, fantek ima kakih 8 mesecev in ni čisto nag, ampak oblečen v “podaljšan” slinček, ki se konča malo pod pasom in je privezan z dvema trakcema na hrbtu. Jaz fanta sicer primem in držim nekoliko stran od sebe, dete me gleda, moj dragi z zgroženim obrazom nakazuje: Nikar, vrni otroka. Ne veš, kaj se dogaja. Otročička vsa zmedena vrnem moškemu, moj mož mi zagrozi, da naj nikoli več nobenega ne vzamem v roke, ker res nikoli ne veš. Ko pridem k sebi, vprašam Jessico, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pojasnilo je čisto razumno: Avgust je visoka sezona za Kitajske turiste in nizka sezona za Zahodnjake. Kitajci iz oddaljenih in odmaknjenih krajev redko ali nikoli ne vidijo belcev. Ko pridejo v mesto, se radi slikajo z njimi in ta moški, ki mi je tiščal otroka v roke, ni hotel nič drugega, kot sliko dojenčka in mene. Joj, kako mi je bilo in mi je še žal, da tega nisem vedela že prej.

Ko smo ravno pri otrocih: Mali fantki (deklic nisva opazila), takole od enega do nekako 2. ali 3. leta so množično oblečeni v hlače, na katerih mednožje ni sešito skupaj. Na prvi pogled se zdi, da je šiv razparan, ampak ni. Naredila sem eno sliko, ki sicer ne pokaže nič kaj preveč, ampak je ne upam objaviti. Googlček vam najde sliko, če vtipkate “open crotch diaper”. Menda otrokom dovolijo, da opravijo potrebe,  kjerkoli jim zapaše.  Tega mi hvala bogu ni uspelo videti.

Na kosilo se odpravimo potem, ko se sprehodimo po Tiannamem square-u in ko si v trgovini in “tovarni” svile nabavim kovter polnjen s čisto svilo. 2 x 2 metra, 2kg. teže za $100. Bomo videli, kako bo.

Kosilo nikakor ni  omembe vredno. Pravzaprav vsaka mala prčvarnica v našem mestu ponuja bolj okusno pripravljene jedi. Ker restavracija ni preveč čista, me spet zaskrbi čistoča. No, ta me je skrbela vse nadaljne dni… Ojoj.

Nazadnje se sprehodimo po Nebeškem templu, pagode se ponavljajo, to pot so strehe v modri barvi, rezervirano za nebesa, simbolizmom ni ne konca ne kraja. Ena od rdečih vhodnih vrat so božansko lepa.

Za en dan je informacij čisto preveč.

Vanja