27. avg 2010 11:48
Danes je v resnici najbolj pričakovani dan celega izleta. Pravzaprav se dogodivščine začnejo na večer pred odhodom s prve točke v bližnje mesto Datong. Mesto samo izgleda majhno, Google Earth prikaže eno letališko stezo in majhen terminal. Moja boljša polovica me prepričuje, da je to samo eno majhno mesto, tipa Račje selo. Temu seveda ni tako. Znano je, da se je z angleščino v mestih izven Beijinga ali Shanghaja še teže sporazumeti. Ker imam seveda dobre izkušnje z Letališčem v Beijingu, vem, da se bova že nekako znašla. Nekdo na kakem šalterju bo že znal vsaj nekaj. Hm, kaj pa če ne?
Ročno potegnem rezervacijo iz torbe in se odpravim v recepcijo hotela. Pozno je, velik lobby je prazen in tih. Prijazni uslužbenec ponudi svojo pomoč. Vprašam ga, če bi mi hotel v kitajskih znakih napisati ime in naslov hotela, ki ga imam rezerviranega za naslednjo noč. Seveda, ni problem, mi pravi. Vzame moj papir, pogleda, na glas prebere ime hotela. V srčkanem kitajskem narečju slišim: Holliday Inn. Aha, aha.
Začne nekaj kracati in mi čez pol minute vrne papir. Tole je ime hotela, tole pa naslov. Jaz srečna nad svojo iznajdljivostjo, se zahvalim. Ja, tole je bilo pa res pametno, si čestitam. Nakar on še enkrat vzame papir in reče, bom preveril? Preveril, KAJ?
Pravi mi, kitajski znaki se močno razlikujejo iz enega konca Kitajske do drugega. Ker ni točno določenih znakov ampak kombinacija slik, se lahko različno interpretirajo! Mene oblije pot! Kaaaaj? Ampak, menda ni problem. Pokliče nekoga, ki se na "pravilno pisavo" v tistem koncu bolje spozna. Naj omenim, da je do tja po cesti mogoče 250 km. Se izkaže, da je vse OK. Potem mi še pove, da je hotel oddaljen od letališča 70km, jaz pa VEM, da je ta, ki sem ga rezervirala oddaljen manj kot 15.
Uslužni receptor ročno pokliče hotelsko številko, tisto z mojega papirja. Preveri mojo rezervacijo in dejstvo, da je hotel 70km od letališča. Pove mi, da stane taksi 100RMB in da traja vožnja 30 minut ali eno uro, odvisno odprometa. 70km na Kitajskem v eni uri? Ne, to pa že ne!
Ker se še vedno ne vdam njegovi razlagi, mi sprinta ime hotela, z istim naslovom (to pot je bilo v kitajščini in angleščini) in mi ga porine pod nos. Preljubi bog, ja kaj sem pa rezervirala in naredila! Pod mapo je črno na belem, da je hotel oddaljen 69,9 km.
Sive celice se hitro mobilizirajo: Kar bo, pa bo. Če sem sfalila hotel, bova pa našla drugega. Ni vedno izgubljanja živcev in zapravljanja časa z razmišljanjem, kaj je šlo pri vsem tem narobe. To je samo nepomembna izguba časa in živcev.
Dospem do sobe in predragemu pokažem obupan obraz. Pogleda izpod čela in in kar zasluti, da nekaj ni OK. Najprej povem veselo novico, kako mi je prišlo na misel, da mi kar v tem hotelu napišejo ime naslednjega s kitajskimi znaki. Dvigne glavo in potrdi, ja, da je že vedel, zakaj se je poročil z mano.
Ko sliši preostale novice, je moja skulirana boljša polovica prepričan, da je hotelir naredil napako. Uf, kako je prepričan, da ga nisem jaz kiksnila. Odpre računalnik, zaštarta GoogleEarth in najde nesrečni Datong in letališče. Ko ugotovi, kako majhno je letališče, me začne spet prepričevati, da greva v eno malo selo. Letališče ima samo pristajalno stezo in nobene taxi steze. Zgradba izgleda minimalna. Bo že. Do centra mesta, izgleda, je nekako 10 km zračne linije, hotel ima v imenu “center mesta”, torej je vse ej-OK. Če ne bo, greva spat drugam. Olajšana sem, ker je istega mnenja kot jaz.
Zjutraj naju najprej zbudi naročen telefonski klic. V dobre pol ure sva oba že stuširana in pripravljena novim dogodivčinam nasproti.
Cesta je prazna in midva imava dovolj časa za dolge vrste in počasne letališke uslužbence. Jaz sem vedno v stanju NNNP. Takem bolj sproščenem. Ampak, vrste skoraj ni, uslužbenci so hitri. Brez izgubljanja minute sva v terminalu in na najinem gate-u. Wow, občudovanja vredna ažurnost!
Razmišljam, koliko zamude bo imelo letalo. Namreč, po vseh informacijah, naj bi bila letala na Kitajskem notorično pozna. No ja, dokler let ni odpovedan, bo že.
Letalo pride do gate-a, vrata odprejo pravočasno, odletimo celih 10 minut pred napovedanim časom. Super!
Polet je prijeten. Sedim zraven dveh Francozov in čisto mimo mojega karakterja, začnem navdušeno klepetati z njima. Se vidi, da z nikomer, razen seveda s predragim, že cel teden nisem govorila v celih stavkih. Skoraj prehitro dosežemo cilj, se izkrcamo in že iščemo taksista. Če odmislim lokalno letališče za amaterske pilote, na tako majhnem letališču še nisem bila. Naslednji dan se izkaže, da je še manjše…
Eden od taksistov se nama prilima za hrbet in naju noče izpustiti. Že ve! Ta dva sigurno rabita prevoz! Hmm, le kako ve! Iz potovalke povlečem papir z imenom hotela v kitajščini, mu ga pokažem. On, v zameno, privleče na dan plastificirano karto s slikami bližnjih znamenitostmi. Pokaže 3 od njih in kolovrati s prsti. Midva pa, da bi šla najprej v hotel. On slike, midva hotel. Revež izgubi bitko in že zašibamo proti hotelu. Prej, preden smo se dogovorili za ceno! Tukaj lahko pozabiš, da so taksimetri že desetletja precej znan in uporabljan izdelek. Po 10 km ravnine, skozi 5 rdečh luči, delno po odvoznem pasu in z veliko hupanja zavijemo na enem križišču desno. Nama ob pogledu na gozd novogradnje padeta čeljusti v naročje. Kaj se pa tukaj dogaja? Tole je dokaz, da ne pretiravam.
Po par kilometrih zavijemo na levo in se priključimo mestnemu vrvežu. Še več stolpnic raste na drugi strani ceste, na katero se priključimo. Mož ugotovi, da le nisva v Račjem selu, jaz pa iz sebe seveda ne spravim drugega kot: Told you so!
Poskušam šteti zgradbe. Wow, česa takega še nisem videla. Koliko jih je! Moj možiček, saj veste, vešč številk, si ne more pomagati in začne šteti nadstropja: na oko in hitro prešteto, jih je 30. 6, 8 stanovanj na nadstropje. Koliko je stolpnic, 20, 25, 30? Koliko je to stanovanj? Kdo se bo vselil? Odgovora na to vprašanje nikoli ne dobiva.
Po par počasi prevoženih kilometrih, sva dostavljena do najinega hotela. Torej le nisem naredila napake! Yeay!
Vanja
Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 27. 2010 12:09