Kitajska

24. avg 2010 7:09

Ah, kje pa. Nič preveč. Jaz bi še brala.

24. avg 2010 19:32

24. avg 2010 20:33

24. avg 2010 21:05

Sarin, deklic je seveda na pretek, samo nobene nisva videla v teh hlačkah.

Sicer so pa pred par leti nekoliko spremenili zakon. Če sta oba zakonca edinca, imata lahko 2 otroka.

Prav tako lahko imata lahko drugega, če je prvi otrok deklica. To velja, kolikor mi je znano za mesta, kako je na podeželju, ne vem.

Povem pa lahko, da otrok, prepuščenih samim sebi, nisva videla. V resnici sva videla samo nekaj beračev, nobeden od njih ni bil otrok, ki jih je v Braziliji in drugih južno ameriških državah polno.

Prav tako je potovanje ZELO varno. Ko sva vodičko vprašala, kako je z žeparji, sploh ni razumela besede. Ko sva ji razložila, kaj to pomeni, je samo zamahnila z roko in dejala, da to pri njih ni problem.

24. avg 2010 21:14

25. avg 2010 11:20

25. avg 2010 17:08

Torej dan 2 in 3 preživljam sama. Nekdo vendar mora služiti, a ne?

Hoteli so na tuje turiste lepo pripravljeni. Njihove biznis kartice z naslovi itn., so napisane v latinici in v kitajskih znakih in so 3 delne. Poleg mape, so na eni od strani napisane najpomembnejše mestne znamenitosti. Taksistu obkrožiš lokacijo, kam naj te pelje, on pokima, prižge števec in že si na poti. Za vrnitev domov, po precej gužvanja in prerivanja z domačini, sedeš v avto, spet pokažeš kartico z naslovom hotela in preden si noge nekoliko odpočijejo, te veselo dostavi. Seveda ne prej, preden ti z manevriranjem in gužvanjem, posivi nekaj las!

Najprej se odločim, da ostanem kar v soseski hotela. Čez cesto je olimpijski park. Ptičje Gnezdo je zavidljiva zgradba, a posnetka mi ne upse narediti nnobenega posebno dobrega, zaradi smoga, seve.  Vremenska napoved je pokazala jasno nebo.  Med trumo Kitajcev ne vidim nobenega belca.

Pozneje se sprehodim po še nekaj ulicah in ugotovim, da je zraven hotela en majhen shopping center, vključno z neko samopostrežno trgovino. Sprehajanje in ogledovanje izdelkov v samopostrežnih trgovinah mi je vedno v veliko veselje. Eno od zadev,ki jih nikoli in nikjer ne zamudim."Georgie" v beli srajci se smehlja s strani zgrade in dela reklamo za Omega ure

Špecerija je majhna in fina, bi rekli Švicarji. Super čista, s pretežno internacionalno znanimi izdelki. Kupim lokalno pivo, za v sobo, se ve. Trgovina, bi rekla, ni tipično Kitajska.

Zašetam po shopping centru, približno tako velikem kot je Emporium v Ljubljani. Sama sem, grozno! Bolj od daleč oglejujem robo in zagledam srčkano Kipling torbico. Stane okrog $150, ampak grem naprej. Potem v hotelu preverim, kakšne ima cene Kipling na drugi strain Pacifika in ugotovim, da je cena, ki sem jo jaz videla za isto zadevo, doma pol ceneje in to preden je na znižanju! Halo! Še sreča, da nisem nič kupila. Zdaj  približno vem, kako je s cenami.

Naslednji dan obiščem prelepi Bei Hai park, z največjim “morjem” lotosov. Še nikoli jih nisem videla toliko  na enem mestu.

Na najvišji točki je White dagoba, ki so jo postavili ob obisku prvega Dalai Lame v Beijingu nekje sredi 17. Stoletja:

Stopničke do “Hall for Cultivating Good Deeds” so zaprte, a se mi vseeno posreči narediti par dobrih posnetkov. Mimogrede: Čisto vsa imena paviljonov so približno tako komplicirana, kot je zgoraj omenjeno.  Vsak paviljon je bil namenjen točno določenim zadevam, včasih ničemur drugemu, kot da je bil preoblačevalnica za cesarje. Le ta se imenuje: Hall of received brilliance. Go figure!

Sprehajam se po parku in opazujem predvsem penzioniste: Ti prepevajo, igrajo karte in druge igrice, plešejo, čitajo javno obešene časopise.

Nekateri pišejo z velikimi čopiči in vodo po tleh. Mimoidoči Kitajci berejo napisano, znaki pa z vročega tlaka hitro zginejo..

Park ima tudi eno od 3 velikih sten z 9 zmaji, ki jih je sredi 18. stoletja dala zgraditi dinastija Qing. Po 9 zmajev je na obeh straneh stene (Kitajci so prevedli 9 dragon Screen) in mi naredili kar nekaj preglavic, preden sem ugotovila, da je to "samo" stena. Detajli so prav neverjetni.

Totalno dehidrirana, premočena od vročine in sestradana, dobesedno  porinem enega domačina od “mojega” taksija. Kako se ti ljudje gužvajo, je neverjetno! Držim za odprta vrata avta, on pa skoči pred mene in kliče svoje. Ker je to že moj 3. dan v tej tuji deželi, sem se naučila, kako in kaj. Odrinem ga in tako grdo pogledam, da bi še voda zmrznila. Tip odide, jaz taksistu pokažem vizitko hotela in ta me krasno pripelje do tja. Brez ovinkov, zdaj imam že dovolj orientacije. Po osvežilne tušu grem v restavracijo in si naročim Pad Tai, dobim pa neko čorbico s tajskim Currijem, limonino travo, kokosovim mlekom, par koščkov piščanca, par škampov in 2 miceni jajčki, za ene $8. Po par žlicah tega, kar je bil vsekakor najboljši obrok na celem izletu, imam občutek, da dobivam prvi vročinski napad v življenju. Kmalu ugotovim, da temu le ni tako, ampak da je samo jed tako zelo hudo pekoča. Pojem in popijem vse do zadnje kapljice in se odpravim na zaslužen počitek.

Vanja

25. avg 2010 19:43

Vanja, ti tole po spominu pišeš? Dobra si! Kot bi bila tam. Te kar vidim pred tisto torbico :)

25. avg 2010 20:27

Oh, Sajbersis, se nisem preveč ustavljala pred torbico, ker sem imela izkušnje od enih čeveljčkov , ki sem si jih malo bolj podrobno ogledovala. Pa se mi je ena trgovka prilimala "za rit" in mi govorila Kitajsko...Jaz se kar hitro naučim, kako in kaj....

Ja, vse pišem po spominu, če pa koga zanima kaj več, je pa striček Gugl na dosegu roke. Seveda lahko odgovorim tudi jaz. Je pa precej enostavno: Najpomembnejše zadeve so se dogajale pred 2500 leti (ajd, približno), potem se pa spet začne z Ming Dinastijo (1368-1644), in Qing dinastijo (1644- 1912). Cesar Qin (221-210 BC) je bil pa prvi res pomemben vladar, ki je poenotil kitajsko, dal povezati vse zidove in zgradil mavzolej, dal narediti vse vojake, pa še verjetno kaj drugega, kar mi ravnokar ne pride na misel.

Tisti dve imeni paviljonov (ali ostalih 100) se pa nisem trudila zapomniti in sem jih res prepisala iz knjige. Več jih ne mislim omenjati...

25. avg 2010 20:40