26. avg 2010 17:30
Danes je dolgo pričakovani dan. The great China Wall, here we come!
Ampak, dan se začne turobno! Po prvem res obilnem zajtrku se spokam do lobby-ja in spet naročim taxi. Odpeljem se do do Lama Templa. 7km oddaljenost od od hotela bo “piece of cake”. Yeah right! Voziva se 45 minut. Moja orientiranost v mestu je enkratna. Ugotavljam, da me taksist pelje v pravo smer. Ulice so polne avtomobilov, ki se prerivajo. Prerivanje res ni izraz, ki ga asociiraš z avti, ampak točno tako izgleda. Eden leze v drugega, ob drugega, pred tretjega, vmes hupanje, hupanje in še več hupanja! Gees! Pa skozi rdečo luč, v levi pas, bremzanje, še več hupanja. Ampak, brez ene praske in s še nekaj več sivih las na moji glavi prispeva pred vhod Templa. Zahvalim se s “Xie xie” ("šije šije", s tem, da je š precej mehek, kot je recimo ć v primerjavi s č) No, vsaj tako me naučijo v hotelu in čisto navdušeno ploskajo, ker je menda moja izgovorjava fenomenalna. 
Števec kaže 25RMB (ali yuanov), pustim mu še nekaj napitnine in taksist se mi veselo zahvaljuje. Beri: veselo se nasmehne in globoko kima z glavo.
Obe strani ulice sta posejani s trgovci, ki prodajajo raznorazne suvenirje in seveda hrano. Povlečem kamero in na mojo grozo ugotovim, da je memory kartica ostala v računalniku. Ker nepotrebno razburjanje samo povzroča prekomerno staranje, 
si rečem: Kar je, je, odštejem 25 RMB za vstopnico, nadaljnih 10 za karto s podrobnostmi in vstopim skozi še ena mogočna vrata.
Najprej mi v nos butnejo vonjave dišečih paličic, ki jih ljudje množično kupujejo in prižigajo, nato se mi oči zasolzijo od vsega dima. Moj občutek za vonj ( o burbončicah ne bom tukajle pisala) je nekoliko ekstremen in močne vonjave me dejansko tako zmešajo, da se niti skoncentrirati ne morem. Hitro stopim do prvega paviljona v upanju, da bo boljše. Nope, nič boljše.
Lama Tempel je mogočen, simetričen in zgrajen po principu Prepovedanega Mesta. Za spremembo lahko obiskovalci hodijo skozi dvorane oz. paviljone, ki so polne Bud, njihovih skrbnikov, zaščitnikov in vsak od njih ima točno določeno nalogo. Hodim naokoli, si ogledujem bude in iščem podatke, koliko kipov mora biti v tem templju. Informacije ne najdem. Nekateri izgledajo prav grozljivo in pomislim, kako morajo biti prestrašeni mali otroci ob pogledu nanje. Meni kot otroku, bi v resnici povzročili nočne more.
Po 2 urah se prebijem do zadnjega templja (ali je templa?). Naj vas malo pozabavam z imenom: Pavillion of Ten Thousand Happinesses (to ime sem si zapomnila, OK?) Ti so res prihranili najboljše za na konec. Paviljon so namreč zgradili okoli gromozanskega 26 meterskega bude, ki je izrezljan iz enega samega mogočnega debla sandalovine (sandalwood), prevlečen je pa z zlato barvo. Nekdo v njegovo bližino položi 2 piškotka. Poleg njega stoji napis Guinnesove knjige rekordov, da je to uradno potrjen največji buda na svetu, iz enega samega kosa lesa. Aja, 1/3 bude je pod zemljo, da se ne bi prebrnil v slučaju potresa. 
Moja kamera pa ne funkcionira! Grrr! Nekaj časa še občudujem to gromozansko čudo, potem obrnem pete, zapustim Tempelj in grem v lov za taksijem. Očitno sem se zverzirala, ker mi ga uspe dobiti za tren oka. Vsaj tako si domišljam, kdo drug bi lahko rekel, da gužva ni bila prehuda ali da je bilo taksistov kot smeti. Dopoldan se konča s še nekaj sivimi lasmi, ampak brez posebnih ovinkov pridem do hotela.
Moja boljša polovica me že čaka v sobi, oborožen s kamerama, baterijami in pripravljen na eno urno vožnjo do Badaling vhoda na Kitajsko steno.
Pred hotelom naju pričaka množica sopotnikov. Moj predragi ima en, pogosto uporaben hobi: Igranje s številkami. V trenutku dobim podatek, da bo prišlo vsaj 20 avtobusov, da nas bodo vse spravili na popularno izletniško točko. Torej, 20 avtobusov, 50 ritk na avtobus...ja, bo držalo. 20 jih rabimo!
Ker sem se od "profesionalcev" naučila gužvanja, mi uspe, brez žrtev, priti na avtobus številka 6. (saj veste, 4 dni gužvanja po mestu) Moj dragi mi dvigne 
in se mi pridruži.
Ko se avtobus napolni, vstopi še vodič, nam pobira karte, prešteva, pregleduje itd., še bolj prešteva, nato počasi odrinemo s parkirišča. Tip je prav simpatičen in njegova angleščina je odlična. Pove kratko zgodovino s podatki, ki jih ni težko ohraniti v glavi: Stolpi so prvotno služili kot signalna mesta. Kot drugod po svetu, so z dimnimi signali obveščevali drug drugega o bližanju sovražnika. Dimni signali so v bistvu zamenjali zvoke bobnov. Okrog stolpov so imeli spravljen potreben material (predvidevam, da les), veliko kasneje, v sedmem stoletju pa so imeli na zalogi volčje otrebke (ajd, kakece). Ugotovili so namreč, da je dim le-tega črn, da se je kasneje razpršil in bil viden na daljše razdalje. Mi se ob teh podatkih veselo muzamo. Od Ming dinastije dalje, ko so že poznali smodnik, so začeli streljati.
Vožnja po avtocesti je zastrašujoča! Ker smo dejansko na avtocesti in voznik ne more na nasprotni pas, prehiteva vsa mogoča vozila po odstavnem pasu. Ko se osebni avti gužvajo, je nekaj drugega, ko pa to počne šofer z avtobusom, ti lasje ne samo posivijo, ampak začno odpadati. Jao! Kar naenkrat obstojimo. Šoferja slišimo nekaj govoriti, premaknemo se za par metrov, naletimo na manjši prakirni prostor ob cesti, voznik skrene s poti. Zaradi izkušenj mi pade na misel, da mora verjeno kdo na zalivanje grmovja. WCji so za naše razmere (beri: zame) neuporabni. Zaradi nečistoče. Kaj več o tem čez nekaj dni.
On pa na gas, čez parkirišče in na drugi strani ven, potem se še enkrat (ali že spet) preriva, da pride na cesto. In spet šibamo 100 na uro. Oh boy!
Zapeljemo se mimo "vasice" zapuščenih hiš z, za Kitajsko, nenavadnimi strehami. Vodič pojasni: Ja, to je mesto za Disney World Beijing, ki so ga začeli graditi pred 15. leti. Pred 10. leti je investitor bankrotiral, zgradbe pa so seveda ostale. 
Izgleda mizerno.
V meglici in skozi dež zagledamo prve znake zidov. Wow! Stena je res mogočna! Kar ne moreš verjeti, kaj so zgradili. Vseh skoraj 6500km ne stoji več, kot je včasih. V Maovih časih so imeli, zaradi pomanjkanja gradbenih materialov, okoličani dovoljnje vlade, da so odnašali kamenje za potrebe gradenj lastnih hiš. 
To je danes prepovedano, ampak ljudje se s tem, v bolj odmaknjenih krajih, še vedno ukvarjajo.
V Badalingu izstopimo iz avtobusa, a ne prej, preden nam vodič pove, da če greš na desno, je zid manj strm in krajši in da je na levo za tiste, ki so bolj fit. Posledično je leva stran manj obljudena. Gledam in gledam pa razlike med eno in drugo stranjo ne vidim. Gužva povsod.
Ker smo fit kot le malokdo , krenemo seveda na levo stran. Takole se nam odpre pogled na desno stran:
Ker so panoramski posnetki Kitajskega zidu vsem znani, se bom omejila na nekaj detajlov. Pot je resnično zelo strma!
Ko se po dveh urah intenzivne rekreacije vrnemo do enega od parkirišč, vidim tale napis:
Za večerjo si v hotelu omisliva kar internacionalni bife. Končno pridem do koščka pekinške račke, ki je več kot odlična. Po večerji se grem lokalnega vodiča in popeljem dragega na en romantični sprehod po soseski in Olimpijskem parku.
Vanja
Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 26. 2010 19:32
Mojca
kača
Kar naenkrat zagledam, kako me njegov obraz opazuje od spodaj navzgor. Podobno, kot če bi stali za steno in kukali v sobo. Ko ga grdo pogledam, se končno postavi za mano. 
