31. mar 2008 8:26
Vse tukaj govorite o teku in kolesarjenju, kar se tiče rekreacije, meni pa do tega sploh ni. Obožujem pa plavanje v bazenu, po njem se počutim čisto prerojeno in tako lahko. Ampak to ti vzame preveč časa, tako da si ga privoščim le redko. Pa na aerobiko sem redno hodila, do nosečnosti, potem pa nič več. Zdaj, leto in pol po porodu, sem namesto, da bi tiste štiri odvečne kilograme izgubila, sem jih pet še pridobila. Tako jih moram zdaj izgubiti devet. Pri meni je to edini razlog za utrujenost in slabo voljo. Iz interneta sem si potegnila kakih dvajset dvdjev za aerobiko in pilates, a kaj ko me po kakem tednu ali dveh vedno mine volja. Ne vem kako se disciplinirati. Kako pa ve zdržite?
lp Saša
). Ugotovila sem, da mi tek najbolj paše zvečer, ko se že stemni (okoli 21h). Ne vem, zakaj, ampak takrat se počutim veliko lažjo pa sploh ne utrujeno, kar bi po celem dnevu pričakovala. Pa tudi pozno kosilo (jem ob 17h, 18h) je že prebavljeno. Potem pa samo še pod tuš in z odličnim občutkom spančkat...
Zdaj, ko bodo dnevi daljši (in, upam, kmalu tudi bolj sončni), bo pa še lažje. Aja, edino, kar mi povzroča preglavice, je pitje vode. Žeje skoraj nikoli ne čutim, zato tudi spijem minimalno. Kar pa ni ok...
Uživajte v lepem dnevu,
Živi 
če me hočeš kaznovat, mi ukaži plesat...
heh :)
Ples - hej, poglej okoli. Majhen otrok, ki še hoditi ne zna dobro, se bo ritmično zibal ob glasbi ali tolkalih in mu bo super. Ali pa na kakšnih dokumentarnih filimih vidimo, kako ljudje iz prvinskih (plemenskih) skupnosti vsi obvladajo gibanje v ritmu. Kaj nam to govori? Da smo se vsi rodili s smislom za ples, da spada ples med osnovne načine izražanja. Ker ritem je v vseh nas. Konec koncev, srce dela v ritmu, vsa presnova dela v enem ritmu in naše naravno bistvo ima en ritem.
Pa potem pride prvih dvajset let življenja in se ljudje divje branijo plesati, rečkoč, da imajo dve levi nogi, pa da nimajo ritma, pa kaj vem kaj še vse.
Meni se bolj zdi, da so nekje založili tisti osnovni smisel za ritem, ki je v vseh nas. Da malo izgubijo tisto naravno komponento. Pa jo je fino spet najti. Ker, ko jo najdeš, se, glej ga zlomka, tudi drugi problemčki nekako izgubijo (oziroma se na njih najde odgovor). Da ne rečem, da je ples z naskokom najboljša oblika za to, da spoznaš in sprejmeš svoje telo - po drugi strani pa, človek, ki ne sprejema svojega telesa, v bistvu tudi sebe ne sprejme...Mislim, da ples odpira tisto, kar hoče glava zapreti, pa ji ne uspe, potem je pa vsa razbolena.
Mislim, da ljudje v odrasli dobi često odklanjajo ples, ker se bojijo, kako bodo izgledali, pa kaj si bodo drugi o njih mislili (skratka vsi strahovi, ki so povezani s pojavnostjo, udarijo ven). Čudno, da nihče ne reče, da ne bo šel smučat zaradi tega, ker njegova tehnika smučanja ravno ni briljantna in se boji, da bo izpadel malo neroden....
Ples je fina stvar. Glasba in ritem te poneseta v dan. Je en gušt obuti nove čeveljce, si v mislih prepevati eno pesem in v tem ritmu malo po centru (okej, na Čopovi s štiklami ni fino) pa da se promet ustavlja. Je en gušt delati paradižnikovo salso na zvočni podalgi salse in zraven plesati. Je en gušt, ko ti pri študiju pade koncentracija, odplesati na kak rock (kako si po tem spet buden). Je en gušt malo delati trebušne plese, da si vsaj prešteješ organe tam spodaj in si v glavi že delati načrte, kako bom to znanje strateško uporabila...
. In še en razlog za ples: če kje, se ljudje pri plesu naučijo pravilno stati in hoditi. Je ena grozna velika večina žensk, ki imajo obupno držo. Ramena naprej, malo sklonjena glava...Kar deluje strašno nesamozavestno. Tam nekje po 35 letu pa se začnejo pojavljati še težave s hrbtenico in potem gre pa samo še na slabše.
Skratka, jaz nikogar ne silim, da naj pleše. To čisto uspešno dela Trkaj. Pač pa ples zelo priporočam.
Vendelina jr.
katka 
